Izvirni naslov (leto): Kaibutsu (2023)
Režija: Hirokazu Koreeda
Scenarij: Yuji Sakamoto
Igrajo: Saori Mugino, Michitoshi Hori, Minato Mugino, Yori Hoshikawa, Makiko Fushimi…
Država: Japonska
Distribucija v Sloveniji: Fivia
Povezave: IMDB

Festivali/nagrade:
Cannes (nagrada za najboljši scenarij, queerovska palma); Chicago (zlati q-hugo); Stockholm (nagrada FIPRESCI za najboljši film); Vancouver (nagrada občinstva); Karlovi Vari; Toronto; San Sebastián; London; Busan; Solun; Viennale; Liffe

O filmu:
Ko mati ugotovi, da je za sinovo zaskrbljujoče vedenje odgovoren učitelj, odvihra v šolo in zahteva pojasnilo. A šele ko se zgodba odigra iz vseh treh perspektiv – matere, učitelja in otroka –, se pred nami postopoma izriše resnica.

Iz prve roke/komentar režiserja:
»Zgodba opisuje incident /…/ na majhni šoli v notranjosti Japonske ter drobne iskrice, ki povzročijo velik razdor med tamkajšnjimi prebivalci. /…/ Razvoju scenarija sem se pridružil leta 2019 /…/. To je bilo, preden je svet na glavo obrnila pandemija covida, zato me je presenetilo, kako se v naši zgodbi zrcalijo razprtije med ljudmi, državami in etničnimi skupinami, ki smo jim danes priča po vsem svetu.«
– Hirokazu Koreeda

Kritike:
»Koreeda nas poziva k razmisleku s kompleksno družinsko dramo o medvrstniškem nasilju, homofobiji, težavnih družinskih odnosih, nekritičnem spoštovanju nepopolnih avtoritet in širjenju govoric na družbenih omrežjih /…/. Film, ustvarjen z veliko moralno inteligenco in človečnostjo.«
– Peter Bradshaw, The Guardian

»Ko se perspektive združijo, začne pred nami vznikati zgodba o zapletenem razmerju; o tem, kako prijateljstvo, ljubezen, sram in zavrnitev pogosto obstajajo hkrati. Vse vodi v pretresljiv zadnji posnetek, katerega končna interpretacija je prepuščena gledalcu. /…/ Ko razreže zgodbo in prikaže nevarnosti razdrobljenih perspektiv, nam režiser /…/ sporoča, da je sočutje več kot le naravno stanje človeka; je proces, ki zahteva nenehno širjenje našega vidnega polja. Po vsej verjetnosti še nisem videl boljšega filma o nespornem (in vse bolj aktualnem) dejstvu, da ne moremo nikoli zares vedeti, kaj doživlja nekdo drug.«
– Bilge Ebiri, Vulture

»Koreedova tankočutnost ne potrebuje dodatnih dokazov. Skozi leta je svoj opus plemenitil z vsakim svojim filmom, ga bogatil z novimi plastmi. Subtilnost filmske pisave in pogleda pa mu ne preprečujeta, da bi bil neposreden ali oster. Svet, ki ga prikazuje, je vedno prežet z nasiljem, tako družbenim kot vedenjskim, toda v ospredju je vselej človečnost: ta se kaže tako v režiserjevem razumevanju likov kot v okolju, ki jim ga zgodbe namenjajo. /…/ Eksistencialna potovanja nikoli niso lahka.«
– Olivier Pélisson, Bande à part

»Pravi čudež – podrobno opazovana, globoko sočutna kronika zapletenih sodobnih življenj. Z drugimi besedami: film Hirokazuja Koreede.«
– Nicholas Barber, BBC

»To mojstrsko delo Hirokazuja Koreede je krhka mreža sočutja in konfliktov: trije ločeni pogledi na en sam trenutek, ki ga režiser skrbno in spretno uprizarja znova in znova. /…/ Zgodba o upravičenem besu se nazadnje izteče v toplo pripoved o sprejemanju. Samo videti smo morali tisto, česar pogosto ne vidimo – ali pa si ne dovolimo prepoznati.«
– Robert Abele, Los Angeles Times

»Ljubeče detajlirana Pošast, pospremljena z melanholično glasbo [nedavno] preminulega Ryuichija Sakamota, je eden najboljših filmov leta. V njegovo zgradbo – tako kot v zbirko njegovih likov – so vtkane skrivnosti, ki jih lahko razvozlamo le s potrpežljivostjo in empatijo.«
– Natalia Winkelman, The New York Times

»Zamotana zgodba o nerazumljenih otrocih, na milost in nemilost prepuščenih reakcionarnemu svetu odraslih, prinaša tudi trenutke presunljive rahločutnosti; ta je tako iskrena in pristna, da morda celo Koreedovi najbolj predani oboževalci ne bodo zaslutili, da scenarija ni napisal sam.«

– David Ehrlich, IndieWire
»Pošast že sama po sebi dokazuje čarobno moč scenarističnega poklica. Dve uri se čudimo sposobnosti filmske umetnosti, da gledalca povleče v nepričakovane dramske preobrate. Vsi liki so izjemno zanimivi – kot bi se v njihovih življenjih zrcalila usoda Japonske, prisiljene k modernizaciji in hkrati ponovnemu razmisleku o svojih navadah.«
– Laurent Cambon, aVoir-aLire.com

»Če je le mogoče, si film oglejte več kot enkrat.«
– Anthony Lane, The New Yorker