Psihološka drama, triler, 92 minut
Izvirni naslov (leto): Heldin (2025)
Režija: Petra Biondina Volpe
Scenarij: Petra Biondina Volpe
Igrajo: Leonie Benesch, Alireza Bayram, Lale Yavas…
Država: Nemčija, Švica
Distribucija v Sloveniji: Demiurg
Povezave: IMDb
Festivali/nagrade:
Berlinale; nominacija za evropsko filmsko nagrado za najboljšo igralko; Deutscher Kamerapreis, Krafft (nagrada za posebne igralske dosežke); Locarno; Liffe; ožji izbor za oskarja za najboljši mednarodni film.
O filmu:
Film, posnet v ritmu napetega trilerja, spremlja povsem običajno delovno izmeno medicinske sestre v prenatrpani švicarski bolnišnici. Poklon izjemnim ljudem, ki nas spremljajo v najtežjih trenutkih življenja.
Več o filmu:
Medicinska sestra Floria začne nočno izmeno na kirurškem oddelku švicarske bolnišnice. Ena od sodelavk je zbolela, zato morata s kolegico sami poskrbeti za petindvajset pacientov. Floria stresno delovno rutino obvladuje z neomajno predanostjo in profesionalnostjo, v oskrbo bolnikov pa vnaša človečnost in toplino. Toda naloge se kopičijo, nujni primeri se stopnjujejo in noč se kmalu sprevrže v neusmiljeno bitko s časom.
O avtorjih/igralcih:
Scenaristka in režiserka Petra Volpe se je rodila leta 1970 v Švici, danes pa živi med New Yorkom in Berlinom. Mednarodno pozornost je pritegnila s celovečercem Die göttliche Ordnung (2017), ki je postal velika uspešnica v domačih kinematografih in bil izbran kot švicarski kandidat za oskarja.
Iz prve roke/komentar režiserja:
»Tema me zanima že dolgo časa. Vrsto let sem živela z medicinsko sestro in spremljala, kaj je doživljala na delu. /…/ Vse, kar sem v tistem trenutku počela sama, se mi je zdelo precej banalno v primerjavi s stvarmi, s katerimi se je vsakodnevno soočala ona – smrt, bolezen, osamljenost, starost … /…/ Vsak dan se je z dela vračala z zgodbami, ki so vsebovale globoko lepoto in hkrati pričale o nepopisni izčrpanosti. Tu so bili trenutki veselja in povezanosti s pacienti, a tudi občutki obupa, ki so izvirali iz strukturnih težav zdravstvenega sistema. Vedno večje breme kadrovskega primanjkljaja, pomanjkanje priznanja in neizprosen pritisk so v njej pustili globoke sledi. Med pandemijo covida so se negovalci znašli v središču pozornosti. Ljudje so jim ploskali z balkonov in poklic je nenadoma postal ‘sistemsko pomemben’. Toda zdravstvena nega ni ‘sistemsko pomembna’ le med pandemijo. Mislim, da bi moral biti poklic eden najbolj cenjenih in spoštovanih v naši družbi. Delo ni zahtevno le v tehničnem smislu, ampak tudi s človeškega in psihičnega vidika. Ti ljudje skrbijo za nas, ko smo bolni in stari, ko smo najbolj ranljivi. Vsak dan nosijo velikansko odgovornost. Zato sem želela posneti film, ki bi slavil ta poklic. /…/
Upam, da film po eni strani ponuja dobro zabavo, saj gledalca odpelje na razburljivo vožnjo z vlakcem smrti. Po drugi strani pa sem želela pokazati, kaj pomeni delati v tem poklicu. Ti ljudje so pogosto z nami na začetku našega življenja, pa tudi na koncu. Nemalokrat so prvi in zadnji, ki se nas dotaknejo. Običajno se z njimi srečamo v kritičnih trenutkih našega življenja – ali pa življenja naših najdražjih. Gledalce želim spomniti, kako hvaležni smo lahko, da nam v takšnih trenutkih stoji ob strani profesionalna, sočutna oseba. Zavedati bi se morali, da je njihov boj za boljše delovne pogoje tudi naš boj! /…/
Dolgo sem iskala način, kako pristopiti k temi. Med raziskovanjem za film sem naletela na knjigo nemške medicinske sestre Madeline Calvelage z naslovom Unser Beruf ist nicht das Problem – es sind die Umstände. V njej zelo podrobno opiše običajno nočno izmeno. Knjiga me je povsem prevzela. Že po petih minutah branja mi je srce začelo razbijati. Čeprav opisuje vsakdanjo rutino negovalnega dela, se bere kot triler. Tako sem prišla do ideje, da bi posnela film, ki bi pripovedoval zgodbo ene same delovne izmene iz perspektive medicinske sestre, narejen tako, da bi ga gledalec doživljal na skoraj telesni ravni. Razvoj likov in njihovih bolezenski stanj ter oblikovanje zgodbe, ki bi vodila do čim bolj napetega dramskega stopnjevanja, vse to je bil dolgotrajen proces. Veliko pozornosti smo namenili vprašanju, kako zgodbo pripovedovati tako, da bi imel gledalec občutek, kot da je on sam medicinska sestra v središču filma.«
– Petra Volpe
Kritike:
»Vsakdo, ki je videl njen presunljivi nastop v Zbornici (Das Lehrerzimmer), ve, da je Leonie Benesch redek talent. V svoje vloge vloži toliko duševne in telesne energije, da je že samo gledanje njenega nastopa izčrpavajoče. Ta sposobnost je bila redko bolje izkoriščena kot v Junakinji. /…/ V zapletu je nekakšna neizbežnost – režiserka nam daje vedeti, da se bliža prelomni trenutek, mi pa lahko le ugibamo, kakšno obliko bo zavzel – toda dejstvo, da lahko predvidimo Floriin zlom, ne zmanjša moči spektakla.«
– Wendy Ide, Najboljši filmi leta 2025, The Observer
»Silovita telesnost, ki jo je Leonie Benesch vnesla v vlogo nove učiteljice v Zbornici, v Junakinji doseže nove globine. /…/ Od grajanja študentke zdravstvene nege do lastnih solz samoobtoževanja: Floria je polnokrven in čudovito izrisan lik in – da – junakinja.«
– Sheri Linden, The Hollywood Reporter
»Junakinja je fino uglašena švicarska bolnišnična drama s fenomenalno nemško igralko Leonie Benesch v glavni vlogi. Film bo zaigral na živce vsakega nekdanjega, sedanjega in bodočega pacienta ter dosegel srca tistih, ki dolgujejo hvaležnost medicinski sestri: se pravi – vseh nas.«
– Fionnuala Halligan, Screen Daily
»Drobni fragmenti in okruški so tako precizno sestavljeni v mozaik, da ta ponuja presenetljivo celovito zaokrožen vpogled v celoto človeške eksistence. /…/ Dokaz, da za prepričljiv filmski projekt niso potrebni spektakularna vsebina, zapletena logistika, velik igralski korpus ali astronomske vsote denarja.«
– Peter Rak, Delo
»Težka tema in skoraj popoln film.«
– Daniel Gerhardt, Die Zeit
