Arhivi: Na programu

Drama, komedija, kriminalka, triler, 139 minut

Izvirni naslov (leto): Eojjeol suga eopda (2025)
Režija: Park Chan-wook
Scenarij: Park Chan-wook, Lee Kyoung-mi, Don McKellar in Jahye Lee po romanu The Ax Donalda E. Westlaka
Igrajo: Lee Byung Hun, Son Yejin, Park Hee Soon, Lee Sung Min, Yeom Hye Ran, Cha Seung Won…
Država: Južna Koreja
Distribucija v Sloveniji: Fivia
Povezave: IMDb

Festivali/nagrade:
Benetke; nominacija za zlati globus za najboljši muzikal ali komedijo, najboljši film v neangleškem jeziku in najboljšega igralca v muzikalu ali komediji; Toronto; Busan; New York; Sitges; London; Viennale; São Paolo; Liffe

O filmu:
Man-su, strokovnjak za proizvodnjo papirja s petindvajsetimi leti izkušenj, si lahko iskreno reče: »Moje življenje je popolno.« Živi v čudoviti hiši, ima predano ženo, dva krasna otroka in par prisrčnih zlatih prinašalcev. Toda nekega lepega dne ga podjetje obvesti, da je odpuščen: »Žal nam je, nimamo druge izbire.« Obupani Man-su si obljubi, da bo v naslednjih treh mesecih našel novo službo – a konkurenca je močna in Man-su kmalu spozna, da nima druge izbire, kot da tudi sam poseže po precej radikalnih ukrepih …

Zanimivosti:
Park Chan-wook je filmsko priredbo romana The Ax Donalda Westlaka iz leta 1997 načrtoval celih dvajset let. Leta 2005 je Costa-Gavras po knjigi posnel celovečerec z naslovom Le Couperet, film Ni druge izbire, pri katerem sta kot producenta sodelovala Gavrasova žena in sin, pa Park posveča prav njemu.

Iz prve roke/komentar režiserja:
»Nekaj časa nazaj sem prebral knjigo z naslovom The Ax. V roke sem jo vzel, ker jo je napisal Donald E. Westlake, avtor romana, po katerem je bila posneta Čistina (Point Blank), eden mojih najljubših filmov vseh časov. Med branjem sem ugotovil, da se identificiram z glavnim junakom – moškim, ki verjame, da je proizvodnja papirja njegovo življenje, naj svet to sprejema ali ne. Podobna čustva tudi sam gojim do filmskega ustvarjanja, zato sem zlahka razumel protagonista, ki ima določene predstave o tem, kaj pomeni biti glava družine in moški ter v skladu s tem tudi živi. Navsezadnje sem tudi sam družinski človek. Ampak takrat še nisem vedel, da bom za snemanje tega filma potreboval dvajset let. /…/ Vsi, ki se trudimo preživeti v današnji kapitalistični družbi, nosimo v sebi globok strah pred izgubo službe in varnosti. Mislim, da sem lahko film Ni druge izbire tako dolgo pripravljal zato, ker so se vsi, ki sem jim zgodbo v teh dvajsetih letih pripovedoval – kjerkoli sem bil, ne glede na državo ali kulturo –, z njo poistovetili. Vedno so rekli: oh, kako aktualna zgodba je to.«
– Park Chan-wook

Kritike:
»Film Ni druge izbire /…/ je satirična, sarkastična, brutalno precizna demistifikacija srca neoliberalne patologije, ki bi jo lahko vrteli na double-billu z Bong Joon-hojevim Parazitom.«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina

»Predstavljajte si, da bi Wes Anderson posnel film z Joaquinom Phoenixom, in dobili boste približno predstavo o napetosti, ki jo ustvari Park Chan-wook v zgodbi, zgrajeni okoli moškega, ki spletkari kot zlobnež iz filma Stari (Oldboy) ali junakinja iz Lady Vengeance – a svoje načrte uresničuje z eleganco kojota iz Cestnega dirkača. Neizčrpen vir fizične komedije. /…/. Briljantna, krvava, mračno komična satira o kapitalizmu. /…/ Film, večji od življenja, a le nekaj neplačanih položnic stran od zamisljive resničnosti.«
– David Ehrlich, IndieWire

»Slastna črna komedija Ni druge izbire, najnovejši primerek v naraščajočem številu dokazov v prid domnevi, da je Park Chan-wook najbolj eleganten filmski ustvarjalec današnjega časa. /…/ Bolj ko se kaos stopnjuje, bolj precizna postane Parkova režija, medtem ko išče nove, vrtoglave načine, da bi kar najbolje izkoristil posebnosti terena in arhitekture. /…/ Praktično ob vsakem posnetku imamo občutek, da gre prav za tistega, za katerega je Park komaj čakal, da ga bo lahko uprizoril. /…/ Nekako tako kot prizor, v katerem Man-su, nekoč težak alkoholik, ki pa že leta ne pije, končno vzame pijačo v roke in kamera ostane pritrjena na kozarec, medtem ko se prazni, morda tudi film Ni druge izbire pravzaprav le ujame občutek, ki ga imamo mnogi izmed nas, da še vedno stojimo pokonci in da se v resnici nagiba, obrača in odteka svet okoli nas. /…/ Mojstrovina nadzorovanega kaosa.«
– Jessica Kiang, Variety

»Ko se film približuje svojemu krvavemu vrhuncu, se začnejo pripovedne niti in podobe vse bolj prepletati, ali raje: prelivati druga v drugo. Park tako kot v svojih najboljših delih združuje ostro družbeno kritiko z igrivo filmsko inteligenco, rezultati pa so pogosto nadvse vznemirljivi. /…/ Če iščete film, ki ima nekaj pomembnega povedati o naši mračni dobi, si oglejte Ni druge izbire Park Chan-wooka.«
– Leonardo Goi, Notebook

»Zasluge za to, da je čedni, a pogosto patetični Man-su tako privlačen lik, ne gredo le režiserju Parku, ampak tudi čudovitemu Lee Byung-hunu, čigar igralski nastop je učna ura iz napetosti med komedijo in tragedijo.«
– Hannah Strong, Little White Lies

»Ni druge izbire ni le Parkov najbolj smešen film, ampak tudi njegov najbolj human – in za komedijo, ki je tako nasilna kot tale, to ni kar tako.«
– Nicholas Barber, BBC

»Novi film korejskega režiserja Park Chan-wooka se ponaša z njegovo značilno lahkotno fluidnostjo in jekleno samozavestjo ter tistim tipom pripovednega naboja, ki lahko prenese vse vrste narativnih odmikov, spektakularnih akcijskih prizorov in občasnih transu podobnih predajanj skrivnostnim vizijam. Film se začne kot nekakšna komedija studiev Ealing, nato pa se prelevi v portret disfunkcionalne družine, krhke moškosti, krize glavnega hranilca družine in sliko stanja naroda samega.«
– Peter Bradshaw, The Guardian

»Film Ni druge izbire je napet, absurden, obupan in trapast – vse hkrati: le redko je kakšen film tako učinkovito združil toliko protislovnih tonov.«
– Robbie Collin, The Telegraph

Komična drama, 110 minut

Izvirni naslov (leto): Father Mother Sister Brother (2025)
Režija: Jim Jarmusch
Scenarij: Jim Jarmusch
Igrajo: Tom Waits, Adam Driver, Mayim Bialik, Charlotte Rampling, Cate Blanchett, Vicky Krieps, Sarah Greene, Indya Moore, Luka Sabbat, Françoise Lebrun…
Država: Francija, Nemčija, Irska, Italija, ZDA
Distribucija v Sloveniji: Fivia
Povezave: IMDb

Festivali/nagrade:
Benetke (zlati lev); Busan; New York; Seminci; AFI Fest; Viennale; London; São Paulo; Solun; Liffe

O filmu:
Brat in sestra obiščeta očeta, ki živi odmaknjeno življenje na ameriškem podeželju; elegantna, nekoliko nedostopna mati se v Dublinu pripravlja na obisk svojih dveh hčera; dvojčka se po nenadni smrti staršev vrneta v prazno pariško stanovanje, kjer sta odraščala.

Iz prve roke/komentar režiserja:
»Pri pisanju scenarijev vedno mislim na igralce, s katerimi bi rad sodeloval pri oblikovanju likov. In pomislil sem, da bi bilo kul narediti film, v katerem bi Tom Waits igral očeta Adama Driverja. Tako se je vse skupaj začelo. /…/ Oče mati sestra brat je nekakšen antiakcijski film; njegov zadržani in tihi slog je zasnovan tako, da omogoča kopičenje malih podrobnosti – skoraj kot cvetje, skrbno urejeno v tri elegantne aranžmaje. /…/ S filmom nisem skušal povedati nič posebnega – želel sem le brez obsojanja opazovati te nepopolne ljudi, ki so nam nekako pri srcu. Ko smo končali s snemanjem, sem veliko razmišljal o tem, kako starši zaradi različnih razlogov niso odkriti do svojih otrok. To se mi je zdelo zelo zanimivo. /…/ Jehnny Beth iz benda Savages /…/ je v nekem intervjuju rekla: ‘Umetnosti ni treba govoriti o politiki, da bi bila politična ali da bi spremenila svet. Umetniki so tu zato, da nas odprejo, nam pomagajo, da se počutimo bolj povezani z drugimi ljudmi, in da v nas prebudijo empatijo. To je naloga umetnosti.’ Pomislil sem: uau, škoda, da tega nisem rekel jaz. /…/ Če nekaj ne govori neposredno o politiki, to še ne pomeni, da ni politično. Zame je na primer politično, da braniš empatijo. Joeja Strummerja sem zadnjič videl približno pet tednov pred njegovo smrtjo. Bilo je v New Yorku. Imel sem gripo ali nekaj takega, zato me je iz restavracije pospremil domov. Pred mojimi vrati se je ustavil, me pogledal v oči in rekel nekaj, česar ne bom nikoli pozabil. Rekel je: ‘Jim, naša naloga je, da branimo empatijo za vsako ceno in da živimo groovy življenje.’ Potem je odkorakal v dež in tisto poletje, pet tednov pozneje, umrl. Naslednjič sem ga videl na njegovem pogrebu v Londonu, v krsti. Trudim se živeti po tem načelu. Za vsako ceno braniti empatijo. In živeti groovy življenje. Delati skušam oboje. Uživati v čudnosti življenja, hkrati pa pri svojem delu braniti empatijo.«
– Jim Jarmusch

Kritike:
»Jarmusch že tako dolgo počne svojo stvar, da ga včasih jemljemo za samoumevnega. Potem pa pride s tako subtilnim in čudovitim, tako edinstvenim in popolnim filmom, kot je Oče mati sestra brat, in nam tiho vzame sapo. Kakšen užitek je gledati študijo družinskih odnosov, ki se tako popolnoma izogne vsem klišejem, čustveni preračunljivosti in banalni ‘identifikaciji’, tisti najbolj obrabljeni izmed pričakovanih lastnosti nekega filma. /…/ Film izžareva zrelost, modrost in sočutje, značilne za pozna dela umetnika, ki se je udobno namestil v bolj kontemplativnem obdobju življenja. Zdi se, da Jarmuschu na tej točki ni treba ničesar več dokazovati, vendar ima še veliko povedati. /…/ Oče mati sestra brat je edinstven portret družin in njihovih pomanjkljivosti, tako zabavnih kot živce parajočih, z izjemno igralsko zasedbo, ki se povsem zlije s svojimi vlogami. Vsi igralci so tako dobri, da bi bilo nepravično koga izpostavljati. Film je poln topline in širokosrčnosti, tudi kadar ljudje na platnu enega in drugega kažejo bolj malo. In za tridelno delo je po zaslugi nežnih niti melanholije, ki ga prepredajo, čudovito fluiden. Podobno kot Paterson je to film, ki zaradi svoje preprostosti, prisrčnosti in neolepšane vsakdanjosti deluje skorajda kot čudež.«
– David Rooney, The Hollywood Reporter

»Film je ravno toliko umirjen in zadržan, kot bi od Jarmuscha pričakovali, hkrati pa ga preveva nekakšna ganljiva ranljivost, ki nadomesti navihan suhi humor, tako značilen za mnoge druge njegove filme. /…/ Delo, ki ga Jarmusch imenuje svoj ‘tihi film’, govori glasno in jasno iz srca.«
– Nicolas Rapold, Sight and Sound

»Jarmusch je film Oče mati sestra brat /…/ imenoval antiakcijski, toda če ga pogledate dovolj pozorno in se prepustite njegovemu lagodnemu tempu, boste ugotovili, da je v njem več akcije kot v večini tako imenovanih akcijskih filmov, pa čeprav se ta dogaja zunaj platna, pod površjem, v neizgovorjenem. Režiser se skozi zaveso potlačenih čustev prebija kot skrajno osredotočen samuraj, vihteč svojo katano v počasnem posnetku /…/, kitarski soundtrack, ki ga je napisal sam, pa nas medtem vabi, da se ustavimo in povohamo vrtnice. /…/ Film je približno tako suh kot listi fizičnega izvoda kratkih zgodb, ki ga imate radi že od otroštva. Tu ni protagonistov in antagonistov, so le ljudje, ki se pomikajo skozi življenje, medtem ko Jarmusch lovi njihove trenutke, podobno kot je David Lynch nekoč kakor ribe v potoku lovil ideje. To je film, ki bi ga Lynch cenil: poln ekscentričnega humorja in povsem zadovoljen, da se na vratih ali hišnem pragu zadržuje toliko časa, dokler nekdo ne prekine neprijetne tišine – ali pa tudi ne. /…/ Jarmuschev skoraj perverzno minimalistični trio kratkih zgodb vam na prvi pogled morda ne daje ničesar, a če se boste prepustili njegovim kul vibracijam, vam bo na koncu dal vse.«
– Ryan Lattanzio, IndieWire

»Jarmusch nam s svojim najnovejšim filmom, očarljivim, nežnim, tihim triptihom na temo družine, ponuja nekaj novega in osebnega. /…/ Film nas vrača k staremu vprašanju: kdo so oziroma so bili naši starši? Ali so pred našim rojstvom živeli resnično življenje, ki ga ne bomo nikoli razumeli? In ali je tudi našim življenjem usojeno, da jih naši otroci izbrišejo, jih naredijo nepomembna, spremenijo v tabu? /…/ Morda boste film gledali v pričakovanju krize ali spopada: nekakšne eksplozije čustev ali strastne zahteve po iskrenosti. Toda zgodilo se ne bo nič od tega. Našli boste le zadovoljstvo in mir, sprejemanje in zenovsko preprostost, ki bodo očistili vaše cinefilske brbončice /…/. Prava poslastica.«
– Peter Bradshaw, The Guardian

Komična drama, 99 minut

Izvirni naslov (leto): DJ Ahmet (2025)
Režija: Georgi M. Unkovski
Scenarij: Georgi M. Unkovski
Igrajo: Arif Jakup, Agush Agushev, Aksel Mehmet, Dora Akan Zlatanova…
Država: Hrvaška, Češka, Srbija
Distribucija v Sloveniji: Cinemania Group
Povezave: IMDb

O filmu:
Z nalezljivimi ritmi prepojena topla komična drama o petnajstletnem pastirju iz odmaknjene makedonske vasice, ki se s svojo strastjo do elektronske plesne glasbe zoperstavi konservativni vaški skupnosti.

Več o filmu:
Ahmet je petnajstleten fant iz odročne joruške vasi Kozalia v Severni Makedoniji. Z mlajšim bratom Naimom, ki vse od materine smrti ni spregovoril niti besede, odrašča razpet med pričakovanji svojega očeta in konservativnimi, religiozno pogojenimi normami izolirane vaške skupnosti, ki nikakor niso naklonjene njegovi neusahljivi strasti do elektronske glasbe. Ko ga oče izpiše iz šole, da bi pasel družinsko čredo ovac, Ahmet začuti, da se bo moral upreti. Ta občutek samo še podžge izkušnja prve ljubezni do Aye, ki se je nedavno vrnila iz Nemčije zaradi tradicionalno dogovorjene poroke.

Romantična komedija, 97 minut

Izvirni naslov (leto): Follemente (2025)
Režija: Paolo Genovese
Scenarij: Paolo Genovese, Isabella Aguilar, Lucia Calamaro
Igrajo: Edoardo Leo, Pilar Fogliati, Emanuela Fanelli, Maria Chiara Giannetta, Claudia Pandolfi, Vittoria Puccini, Marco Giallini, Maurizio Lastrico, Rocco Papaleo, Claudio Santamaria…
Država: Italija
Distribucija v Sloveniji: Demiurg
Povezave: IMDb

Festivali/nagrade:
srebrni trak Nacionalnega združenja italijanskih filmskih novinarjev za najboljšo komedijo in najboljšo igralko v komediji (Pilar Fogliati); Liffe

O filmu:
Lara, stara okoli petintrideset let, je simpatična, neorganizirana, ustvarjalna, neodvisna in naivna. V življenju je že večkrat ljubila in bila razočarana, padla je in se spet pobrala. Kdo ve, morda pa bo Piero tisti … Piero, nekaj čez štirideset, ima tako kot vsi mi zapleteno preteklost in negotovo prihodnost – trenutno pa ga spravlja v zadrego dejstvo, da ga je Lara na prvi zmenek povabila kar k sebi domov. A če se moški zaradi vabila na večerjo odpove ogledu pomembne nogometne tekme, to morda vendarle nekaj pomeni … Naš um je natrpan kraj – v vsakem izmed nas živi več osebnosti, ki so v nenehnem konfliktu. Razumne, romantične, instinktivne, včasih nore … Toda katera bo imela zadnjo besedo?

Iz prve roke/komentar režiserja:
»Koliko osebnosti imamo? S koliko vidiki svojega značaja se moramo soočiti, ko sprejemamo neko odločitev? In koliko notranjih bitk poteka v naših glavah, ko je to odločanje neprijetno, zapleteno, mučno ali tvegano? To je izhodišče naše komedije, ki želi raziskati in prikazati notranje konflikte, s katerimi se srečujemo, ko sprejemamo pomembne odločitve – še posebej tiste, ki lahko naše življenje naredijo čudovito ali neznosno: namreč romantične.
Film po zgradbi spominja na klasično romantično komedijo, vendar ponuja novo, še neraziskano perspektivo: vpogled v misli svojih protagonistov.
Zamislite si par na prvem zmenku, na večerji pri njej doma. On prinese steklenico dobrega vina, ona pripravi svojo najboljšo jed. Opazujemo začetno zadrego, vljudnostne pomenke, poskuse napraviti dober vtis, negotovost in vznemirjenje ob prvem srečanju.
Ne spremljamo pa le dogajanja v resničnem svetu, ampak vstopimo v njuni glavi, da bi odkrili, kako se oblikujejo naše misli in čustva; da bi raziskali skrivnostne in nepredvidljive mehanizme, ki vsakega izmed nas vodijo pri odločitvi o vsaki gesti, dejanju, besedi ali odnosu – še preden ti postanejo resničnost.
Različne osebnosti, ki živijo v nas, bodo končno dobile svoj glas; a ne le to, dobile bodo telo iz mesa in kosti, pa tudi simbolni prostor, kjer se bodo soočale in spopadale; prostor, ki predstavlja metaforo za vsebino naših možganov; sobo, polno predmetov, igrač, dokumentov, spominov, fotografij in vsega, kar se v naših glavah nabere v teku življenja. Lahko se bodo svobodno izrazile; videli jih bomo, kako razpravljajo in se prepirajo, veselijo in jokajo; kako se pustijo dotakniti dogodkom v tej zgodbi.«
– Paolo Genovese

Drama, 133 minut

Ocenite film

Izvirni naslov (leto): Sentimental Value / Affeksjonsverdi (2025)
Režija: Joachim Trier
Scenarij: Joachim Trier, Eskil Vogt
Igrajo: Renate Reinsve, Stellan Skarsgård, Inga Ibsdotter Lilleaas…
Država: Danska, Francija, Nemčija, Norveška, Švedska, ZK
Distribucija v Sloveniji: Karantanija Cinemas
Povezave: IMDb

Festivali/nagrade:
Cannes (velika nagrada žirije); nominacije za zlati globus za najboljšo dramo, najboljši film v neangleškem jeziku, najboljšo režijo, najboljši scenarij, najboljšo igralko v drami, najboljšo stransko igralko, najboljšega stranskega igralca; nominacije za nagrado Evropske filmske akademije za najboljši film, režijo, scenarij, igralko in igralca; nominacija za nagrado LUX; München (nagrada občinstva za najboljši mednarodni film); Bruselj (nagrada žirije v mednarodni selekciji); Hamptons (nagrada občinstva); Montclair (nagrada občinstva); CineFest – Miskolc (nagrada Emerica Pressburgerja); Locarno; Toronto; San Sebastián; Telluride; London; New York; Karlovi Vari; Busan; Sarajevo; Viennale; Liffe

O filmu:
Nora je uveljavljena gledališka igralka, njena mlajša sestra Agnes pa je izbrala družinsko življenje z možem in sinom. Sestri, ki ju je po odhodu očeta, slavnega režiserja Gustava Borga, vzgajala mati, sta kljub različnosti tesno povezani. Ko skuša Gustav Noro angažirati za svoj novi celovečerec, za katerega upa, da se bo z njim vrnil na filmsko prizorišče, se stare rane znova odprejo…

O avtorjih/igralcih:
Joachim Trier se je rodil leta 1974 v Kopenhagnu in odraščal v družini filmskih ustvarjalcev. Poleg Sentimentalne vrednosti je posnel pet celovečercev: Repriza (Reprise, 2006), Oslo, 31. avgusta (Oslo, 31. august, 2011), Glasnejša od bomb (Louder Than Bombs, 2015), Thelma (2017) in Najbolj grozen človek na svetu (Verdens verste menneske, 2021). Slednji je Renate Reinsve prinesel nagrado za najboljšo igralko v Cannesu, prejel pa je tudi dve nominaciji za oskarja: za najboljši mednarodni celovečerec in najboljši scenarij.

Iz prve roke/komentar režiserja:
»Idejo za zgodbo sem dobil, ko je moja mama dala na prodaj hišo mojih starih staršev. Takrat sem spoznal, da se je v tisti hiši zgodilo vse 20. stoletje. Moj dedek je bil član odporniškega gibanja. Mučili so ga in komaj je preživel, potem pa je postal filmar in šel leta 1960 celo v Cannes. Mislim, da je bilo snemanje filmov zanj način, kako se spopasti s travmo. Z Eskilom Vogtom [soscenaristom] sva zato začela razmišljati o širših stvareh, na primer o tem, kako je vojna vplivala na mojo družino. Ali so res potrebne tri generacije, da se znebimo travme? /…/ Zgodbo navdaja občutek podedovane žalosti, pri čemer smo hišo uporabili kot izhodišče za raziskovanje časa, odpuščanja in čustvene dediščine. Zanimajo me čustva in izkušnje, ki se prenašajo iz roda v rod. /…/ Gustav se začne spraševati, kaj je nehote in nevede prenesel na svoje otroke. To je pomembna tema našega filma. Želeli smo, da bi družinski dom služil kot okvir, znotraj katerega bi gledalci lahko o tem razmišljali. /…/ Pri filmu me zanima intimnost, približevanje človeškemu obrazu, iskreno opazovanje človeške izkušnje. /…/ Ne morem snemati filmov o antagonistih, čeprav jih je svet trenutno poln. Ne zanima me prikazovanje ‘drugih’ kot sovražnikov. Razumeti skušam kompleksnost razlogov, zaradi katerih ljudje drug drugega prizadenemo in razočaramo. Zanima me nežnost. /…/ Z Eskilom imava punkovsko ozadje; bila sva del kontrakulture in nisva hotela snemati sentimentalnih filmov. Toda sčasoma sva spoznala, da sva se postarala in da je svet krut, zato je morda treba biti ranljiv in prikazovati ranljive like. Tako sva nekako prišla do zaključka, da je nežnost novi punk. To je moj novi moto. Trenutno najbolj potrebujem vero, da smo sposobni drug drugega videti; da je mogoče doseči spravo in da polarizacija, jeza in mačizem niso edina pot naprej.«
– Joachim Trier

Kritike:
»Film je neobičajno bogat s čustvenimi nagradami in kontemplativen v svojih razmišljanjih o tem, kako kraji, v katerih živimo, postanejo trajno zbirališče naših spominov in ostanejo tam tudi po tistem, ko jih zapustimo.«
– David Rooney, The Hollywood Reporter

»Sentimentalna vrednost je film z odkrito romanesknimi poudarki. Režiser se ne boji igrati z dolžino, množiti dialogov, podaljševati časa. Medtem ko sta bila Najbolj grozen človek na svetu in Oslo, 31. avgusta močno zakoreninjena v sodobnem svetu, je Sentimentalna vrednost univerzalen celovečerec, ki se posmehuje modernosti, katere simbol je hiša, ki presega čas in ljudi. /…/ Trier v svojem novem celovečercu pokaže nesporno umetniško zrelost. Njegov pogled, vodenje igralcev, fotografija in kadriranje vse od filma Oslo, 31. avgusta naprej pričajo o režiserju, čigar dela postajajo vedno bolj intenzivna, skromna in svetla. /…/ V delu, ki ga dvigne na še višjo raven dovršenosti, Trier znova dokaže izjemen talent za tiho raziskovanje notranjih stisk svojih sodobnih likov.«
– Laurent Cambon, aVoir-aLire.com

»Le malo nedavnih filmov je prepad [med starši in otroki] uspelo premostiti s toliko nežnosti, kot je v presunljivi zadnji sekvenci pokaže Sentimentalna vrednost. /…/. Še manj jih je na tako eleganten način upodobilo, kako lahko ljubezen, ki jo starši pokažejo svojim otrokom – in obratno –, omejuje njihova sposobnost, da jo izrazijo. Skoraj nobeden pa še ni tako čudovito raziskal vloge, ki jo lahko ima pri olajševanju tega procesa umetnost – govorjenje brez besed.«
– David Ehrlich, IndieWire

»Renate Reinsve je kot vedno čudovita. Njen obraz je živahna pokrajina; platno, na katerem se zrcali tisočero čustev in na katerega se projicirajo tudi naša – igralka žari, ljubi kamero, oživlja prizore in nas z njimi. Ob njej, v vlogi njene sestre, Inga Ibsdotter Lilleaas očara s pretanjeno igro, medtem ko Stellan Skarsgård z likom njunega očeta ustvari eno svojih najboljših vlog.«
– Anne-Claire Cieutat, Bande à part

»Tisto, zaradi česar so Trierjevi filmi tako bogati, tako vznemirljivi in tako polni življenja, je način, kako režiser skupaj s svojim dolgoletnim scenaristom Eskilom Vogtom te zgodbe umešča nekam med sage in anekdote, polne živih tekstur, podrobnosti in pripovednih ovinkov.«
– David Fear, Rolling Stone

»Sentimentalna vrednost /…/ elegantno prikaže spekter najbolj burnih čustev, in sicer na način, ki spominja na nekakšnega sodobnega Bergmana. To ni majhen poklon. Na koncu je hiša naprodaj. Ostanejo le še spomini.«
– Eric Neuhoff, Le Figaro

»Trierjev lahkotni pristop je v izrazitem kontrastu s čustveno težo filma. Sentimentalno vrednost tako kot druge Trierjeve celovečerce preveva duh smrti – in čeprav so v njem izbruhi čiste komedije (film je lahko zelo zabaven), ga hkrati prežema globoka melanholija.«
– Manohla Dargis, The New York Times

»V zgodbo, ki navsezadnje govori o tem, česar otroci in starši nikoli ne povedo drug drugemu, Renate Reinsve in Stellan Skarsgård vneseta neverjetno nežnost.«
– Tim Grierson, Screen Daily

»Večina cinefilov je nagnjena k fantaziranju, da če ustvariš – ali si ogledaš – pravi film, lahko to spremeni tvoje življenje. /…/ Joachim Trier svojega idealističnega pogleda na umetnost v čudoviti, velikodušni in srce parajoči meditaciji o podedovanem družinskem trpljenju ni povsem opustil, ampak ga je preprosto uokviril v ganljivo opazovano in odigrano družinsko dinamiko. /…/ Režiser ne skuša reči, da filmska umetnost ni čarobna, pač pa da ta čarovnija sama po sebi ne zadošča. Ustvarjalno izražanje ni dovolj, enako pomembno je, da po koncu filma vrneš pogled osebi, ki te gleda.«
– Sophie Monks Kaufman, Sight and Sound