Arhivi: Na programu

Izvirni naslov (leto): Close (2022)
Režija: Lukas Dhont
Scenarij: Lukas Dhont, Angelo Tijssens
Igrajo: Eden Dambrine, Gustav De Waele, Émilie Dequenne…
Država: Belgija, Francija, Nizozemska
Distribucija v Sloveniji: Fivia
Povezave: IMDB

Festivali/nagrade:
Cannes (velika nagrada žirije); nagrada National Board of Review za najboljši mednarodni film; Seville (velika nagrada žirije, nagrada za najboljšega igralca); Sydney (nagrada za najboljši film); nominacija za oskarja za najboljši mednarodni celovečerec; nominacija za zlati globus za najboljši film v neangleškem jeziku; nominacija za evropsko filmsko nagrado za najboljši film, režijo, scenarij in igralca; nominacija za nagrado cezar za najboljši tuji film; nominacija za nagrado LUX; Liffe (nagrada Art kino mreže Slovenije, nagrada mladinske žirije Kinotrip)

O filmu:
Trinajstletna Léo in Rémi sta neločljiva prijatelja. Fanta na idiličnem podeželju cele dneve preživljata skupaj in si ne predstavljata, da bi lahko karkoli prekinilo njuno brezskrbno skupno otroštvo. Ko se jeseni začne novo šolsko leto, sošolci opazijo njun tesni odnos in ju začnejo zafrkavati, da sta par. Léo si v jezi in sramu poišče nove prijatelje ter se posveti igranju hokeja. Tišina med nekdanjima sorodnima dušama postaja vse bolj mučna in najstnika se morata kmalu soočiti z vprašanjem, kaj je šlo narobe v njunem odnosu.

Iz prve roke/komentar režiserja:
»Nekega dne sem obiskal svojo staro osnovno šolo v vasi, kjer sem odraščal. Preplavili so me spomini na čas, ko je bilo zame zelo težko biti takšen, kot sem, brez filtra. Fantje so se vedli tako, dekleta drugače, meni pa se je zdelo, da ne sodim v nobeno od skupin. Postajal sem vse bolj negotov glede prijateljstev, zlasti s fanti, saj sem bil bolj dekliške sorte in so me zato pogosto dražili. /…/ Nočem dramatizirati, vendar me tista boleča osnovnošolska in srednješolska leta še vedno preganjajo. Zato sem občutke skušal ujeti in tisti svet opisati iz lastne perspektive. Na papir sem zapisal nekaj besed: prijateljstvo, intimnost, strah, moškost … in tako je nastal scenarij za Blizu. /…/ Dandanes vidimo veliko podob moških, ki se drug do drugega vedejo grobo in za katere se zdi, da niso v stiku s svojo ranljivostjo. Želel sem ustvariti trenutke nežnosti v moškem svetu. Pokazati mlada fanta v postelji, blizu drug drugemu, med tekom po travniku, polnem cvetja. Poleg tega sem si resnično želel posneti film o prijateljstvu, o njegovi lepoti, a tudi krhkosti. Povedati pa sem hotel tudi nekaj o družbi, v kateri nežnost med najstniki ali odraslimi moškimi prehitro gledamo skozi prizmo spolnosti. Vse skušamo stlačiti v predalčke. To zavira našo spontanost in omejuje naša prijateljstva. Ne nazadnje pa sem želel spregovoriti tudi o surovosti: kako lahko uniči tako krhke, nežne stvari – v svetu, pa tudi v nas samih. O tem, kako trgamo cvetlice, kako izginjajo barve znotraj nas.«
Lukas Dhont

O avtorjih/igralcih:
Belgijski režiser Lukas Dhont (rojen leta 1991) je na umetniški šoli KASK v Gentu diplomiral iz avdiovizualnih umetnosti. Za kratka filma Corps perdu in L’infini je prejel številne nagrade; slednji mu je prinesel tudi nominacijo za oskarja za najboljši kratkometražec. Leta 2019 smo si na rednem sporedu Kinodvora lahko ogledali njegov prvi celovečerec Dekle (Girl, 2018), ganljiv portret balerine, rojene v napačnem telesu. Film je med drugim prejel nagrado za najboljši prvenec v Cannesu in nagrado Evropske filmske akademije za odkritje leta.

Kritike:
»Blizu je eden najbolj občutljivih, inteligentnih, skratka najboljših filmov leta. /…/ Takoj začutimo, da je pretresljiva zgodba o prijateljstvu, moškosti, odgovornosti in obžalovanju izjemno osebna. Govori nam ustvarjalec, ki je zakopal v najgloblje kotičke svoje duše, hkrati pa iz filma veje univerzalna moč: Dhont odločno poziva k ranljivosti in predaji – v vseh pomenih besede. Odložite oklep, podrite zidove, izobesite belo zastavo, bodite, kar ste, dajte vse na plan. To je film, ki človeka popolnoma razoroži, zato se lahko zgodi, da vas bo zadel naravnost v izpostavljeno jedro. /…/ Vsaka podoba je več kot zgolj podoba in uokvirja subtilno koreografijo, ki postavlja nasproti mehko in trdo, odprto in zaprto, blizu in daleč. Besede so pogosto odveč, telo pa pripoveduje tisto, kar ostaja neizrečeno. Lukas Dhont je filmski ustvarjalec s posebnim talentom /…/.«
Lieven Trio, De Morgen

»Film ne kriči in ne toči solz: njegove subtilnosti se ovijejo okoli nas, natančno odmerjene in globoko ganljive. Govorimo o bežnosti otroštva, pa vendar nikoli ne uidemo njegovemu neizbrisnemu odtisu v naši psihi. Dhont nam ponuja okno v lepoto in krhkost tega obdobja, pri tem pa naše misli usmerja nazaj proti neizogibnim ‘kaj pa če’ ter nam pokaže stanje milosti, uničeno kot peščeni grad, katerega oblika pa kljub vsemu ostaja.«
Jay Weissberg, The Film Verdict

»Blizu je videti kot Monetova slika: vse je mehko, krhko in minljivo kot bombažev puh; kot svet, ki ga je mogoče videti le skozi trepalnice. Le sapica vetra – in vse, kar ostane, je sram in obžalovanje zaradi naše nepozornosti. In medtem ko gledamo in razumemo enega fanta, se sprašujemo, ali smo dovolj dobro videli drugega.«
Dana Linssen, NRC

»Eden večnih misterijev filmske umetnosti je, kako težko je na platnu z resnično globino in občutkom prikazati otroštvo. /…/ Prav zato se zdi drama, kot je Blizu /…/ Lukasa Dhonta, tako redka in dragocena; delo, ki krhko intimnost mladostniškega prijateljstva ujame s takšnim občutkom in specifičnostjo, da pogosto bolj kot film deluje kot palača spominov. /…/ Ganljiv in neredko sublimen primer malega filma, pripovedovanega z neobičajno empatijo.«
Leah Greenblatt, Entertainment Weekly

»Dhont je svoj film postavil na ramena dveh neizkušenih igralcev /…/, toda njuna nastopa sta veličastna. /…/ Režiser navdušuje z resnično sublimnimi posnetki /…/. Pri komaj enaintridesetih letih /…/ je že velik cineast /…/.«
Erik Stockman, Humo

»Lukasu Dhontu /…/ je z drugim celovečercem uspelo nekaj čudežnega. /…/ Kdaj in kako te film zadane, je dokaz Dhontovih režiserskih sposobnosti. Ne gre za en sam trenutek. Lahko se zgodi kadarkoli. In to je resnično velik filmski dosežek.«
Gregory Ellwood, The Playlist

»Scenarij je tako varčen, igralci pa tako čudovito naravni (zlasti Dambrine, izjemno odkritje), da film bolj kot drama deluje kot tapiserija utrinkov iz pristnega dokumentarca. /…/ Težko si je predstavljati, da bi si kdo lahko ogledal film, ne da bi ga pretresli njegova osupljiva empatija in vizija. Dhont je pri enaintridesetih letih že izjemen filmski ustvarjalec – in to je izjemen film.«
Nicholas Barber, BBC

»V panteonu filmov o bolečini zapuščanja otroštva – 400 udarcev (Les quatre cents coups), Duh panja (El espíritu de la colmena), Rocks, Ljubezenski sel (The Go-Between), Fantovska leta (Boyhood) in drugih – bi morali najti prostor tudi za čudovito elegijo o izgubljeni nedolžnosti belgijskega režiserja Lukasa Dhonta. Gre za zgodbo o prijateljstvu in izgubi: tihi tornado prevzemajočih čustev, ki izvrstno ujame, kako je biti mlad in svoboden.«
Phil de Semlyen, Time Out