Arhivi: Na programu

Izvirni naslov (leto): R.M.N. (2022)
Režija: Cristian Mungiu
Scenarij: Cristian Mungiu
Igrajo: Marin Grigore, Judith State, Macrina Barladeanu…
Država: Belgija, Francija, Romunija, Švedska
Distribucija v Sloveniji: Fivia
Povezave: IMDB

Festivali/nagrade:
Cannes, Toronto, San Sebastián, Busan, New York, Viennale, Palić (najboljši film), Sarajevo, Liffe…

O filmu:
Matthias se z dela v Nemčiji vrne v domačo vas v Transilvaniji, kjer se skuša ponovno vključiti v vzgojo svojega sina. Ko se lokalno podjetje odloči najeti delavce iz tujine, na dan privrejo frustracije, konflikti in strasti, ki tlijo pod površjem na videz mirne skupnosti …
Film, postavljen v multietnično transilvansko vas, raziskuje, kako se človek sooča z neznanim v kriznih časih.

Iz prve roke/komentar režiserja:
»MRI preiskuje dileme današnje družbe: solidarnost proti individualizmu, strpnost proti sebičnosti, politična korektnost proti iskrenosti. Preizprašuje tisto atavistično potrebo po pripadnosti, po identifikaciji s svojo etnično skupino, svojim plemenom. Govori o naši naravni nagnjenosti k obravnavi drugih – bodisi pripadnikov druge etnične skupine, druge vere, spola ali družbenega razreda – z zadržki in sumničavostjo. To je zgodba o starih časih, ki jih dojemamo kot zaupanja vredne, in sedanjosti, v kateri vidimo kaos; o hinavščini in zlaganosti evropskega sistema vrednot, ki ga bolj oglašujemo kot udejanjamo. To je zgodba o nestrpnosti in diskriminaciji, o predsodkih, stereotipih, oblasti in svobodi. Zgodba o strahopetnosti in pogumu, o posamezniku in množici, o osebni in kolektivni usodi. Pa tudi o preživetju, revščini, strahu in mračni prihodnosti.

Film prikazuje posledice globalizacije za majhno skupnost, zakoreninjeno v starodavnih tradicijah: vrednote preteklih časov so izginile, internet pa ljudem ni prinesel novih, temveč jim je nakopal težavo, kako v današnjem informacijskem in moralnem kaosu ločiti resnico od osebnega mnenja.
MRI se ukvarja tudi s stranskimi učinki politične korektnosti: ljudje so se naučili, da je bolje molčati, kadar njihovo mnenje odstopa od trenutne norme. Toda politična korektnost ni formativni proces in ni korenito spremenila mnenj – ljudje so začeli svoje misli le manj izražati. A stvari se sčasoma nakopičijo in na neki točki prekipijo.

‘Politično nekorektnih’ mnenj film ne povezuje z nobeno narodnostjo ali skupino: mnenja in dejanja so vedno individualna, zato niso odvisna od skupinske identitete, pač pa nanje vplivajo veliko bolj zapleteni dejavniki.
Zgodba ima poleg družbenih konotacij tudi globljo človeško razsežnost – govori o tem, kako lahko naša prepričanja oblikujejo naše odločitve; o naših instinktih, iracionalnih nagonih in strahovih, o živali v nas, o dvoumnosti naših čustev in dejanj ter nezmožnosti, da bi jih kdaj v celoti razumeli.
A v filmu so mi najbolj všeč stvari, ki jih ni mogoče opisati z besedami.

/…/ Empatija in druge družbene veščine se menda oblikujejo na površini možganske skorje, medtem ko bolj živalski instinkti, ki so ljudem pomagali preživeti, zavzemajo preostalih devetindevetdeset odstotkov možganov. R.M.N. je kratica za rezonanța magnetică nucleară [slikanje z magnetno resonanco]. Gre za preiskavo možganov, posnetek, ki skuša odkriti, kaj se skriva pod površjem.

/…/ Nekdo mi je rekel, da bi se film lahko imenoval Evropa 2.0. Med snemanjem pa sem na eni od lokacij naletel na sliko iz poznega 19. stoletja z naslovom Jagnje božje. Zdelo se mi je, da bi bil tudi to dober naslov.«
– Cristian Mungiu

O avtorjih/igralcih:
Cristian Mungiu (1968, Iași) velja za enega pomembnejših predstavnikov tako imenovanega novega vala romunskih režiserjev, ki je na začetku 21. stoletja Romunijo postavil na svetovni filmski zemljevid. Od prvega uspeha Cătălina Mitulescuja v Cannesu leta 2004 je kinematografija te bivše diktature doživljala uspeh za uspehom, od nagrade v sekciji Posebni pogled za Smrt gospoda Lazarescuja (Moartea domnului Lăzărescu) Cristija Puiuja in zlate kamere za Smo imeli revolucijo ali ne? (A fost sau n-a fost?) Corneliuja Porumboiuja do zlate palme, ki jo je iz Cannesa leta 2007 odnesel prav Mungiu s svojim drugim celovečercem 4 meseci, 3 tedni in 2 dneva (4 luni, 3 săptămâni și 2 zile). Na canskem festivalu sta bila premierno prikazana tudi režiserjev prvi celovečerec Occident (2002) in omnibus Zgodbe iz zlate dobe (Amintiri din epoca de aur, 2009), skupinski nastop mlajše generacije romunskih filmarjev, nastal na Mungiujevo pobudo. Režiserjev tretji celovečerni film Daleč za griči (După dealuri) je v Cannesu leta 2012 osvojil nagrado za scenarij in najboljši igralki, četrti, Matura (Bacalaureat), pa je leta 2016 prejel še tamkajšnjo lovoriko za najboljšo režijo. Zadnje tri omenjene filme smo si lahko ogledali tudi na Kinodvorovem rednem sporedu. Mungiujev peti celovečerec MRI je premiero doživel v tekmovalnem programu festivala v Cannesu.

Kritike:
»Najnovejše delo pionirja romunskega novega vala in eden od spregledanih vrhuncev leta – briljantno izpeljani, globoko provokativni MRI /…/ – je imel o napetostih in sovraštvu, ki trenutno pestijo Evropo, najverjetneje povedati več kot katerikoli drug film v letu 2022.«
– Jonathan Romney, Najboljši filmi leta 2022, Screen Daily

»Film, ki nenehno spodbuja gledalčevo inteligenco in sodelovanje, je eden od avtorjevih umetniških vrhuncev; delo, ki je brez dvoma realistično, a se spogleduje z iracionalnim, višek pa doseže v izjemnem 17-minutnem prizoru na agori, posnetem v plan-sekvenci.«
– Jean-Dominique Nuttens, Positif

»Film, čedalje bolj osredotočen na napetost med kompleksnimi družbeno-ekonomskimi silami in preprostimi človeškimi čustvi, ki jih te vzbujajo, dobro znano migracijsko zgodbo mojstrsko obrne v atavistični pasijon o antagonističnih učinkih globalizacije na Evropsko unijo. Morda je zdaj pravi čas, da ponovim svojo nedavno cansko mantro: film je bolj zabaven, kot se sliši. K temu pripomorejo bridke podrobnosti Mungiujeve zgodbe, zlasti ko subvencije Evropske unije izbruhnejo v glavna žarišča, liki iz ozadja pa se prelevijo v nasilne antagoniste /…/. Mungiu z redko eleganco oriše zgodovino kraja in njegove kulturne delitve, pri tem pa zlovešče napoveduje prihodnost; v filmu, napisanem leta 2021, a neopazno postavljenem v leto 2019, nekateri najbolj zagrizeni rasisti o svojih šrilanških sosedih govorijo kot o ‘virusih’, katerih roke lahko prenašajo vse vrste neopredeljenih bolezni. A karkoli že se zgodi proti koncu filma, imamo občutek, da bo tisto, kar sledi, še veliko hujše.«
– David Ehrlich, IndieWire

»R.M.N. je Romunija, če ji odvzamemo samoglasnike, in v tem težaškem, mračnem in pedantno skonstruiranem filmu nam režiser Cristian Mungiu, zmagovalec Cannesa 2007, pove zgodbo o ksenofobiji, verski gorečnosti in splošni mentalni degeneriranosti sodobne Evrope. /…/ MRI je potrpežljivo zgrajena in režijsko vrhunsko izpeljana drama, ki osupne z dolgimi, natančno orkestriranimi sekvencami protimigracijskih protestov; tako avtentičnih prizorov ne bi bila sposobna zabeležiti marsikatera dokumentaristova kamera.«
– Simon Popek, Delo

»MRI je kompleksno in politično delo v duhu svojega časa, ki gledalca spodbuja k preizpraševanju samega sebe in sodelovanju pri pomembnih izzivih naše dobe.«
– Léo Ortuno, Bande à part

»Romunski režiser Cristian Mungiu se vrača z vrhunskim socialrealističnim vesternom, ki drži prst na nepredvidljivem utripu Evrope. /…/ Mungiu nam ponuja nekaj, kar se zdi kot sodobni vestern v slogu Johna Forda; zgodba o osamljenem, moralno pokončnem junaku, ki mora zaščititi zatirane, namazati zobnike kapitalizma in krščanstva ter nežno podučiti vaščane o napačnosti njihovih ravnanj. Zaradi močne protagonistke ter osrednjega moškega lika, ki je v drugem dejanju odrinjen na stranski tir, MRI v marsikaterem pogledu spominja celo na film Johnny Guitar Nicholasa Raya. In kot v omenjenem vesternu ima tudi tu junakinja lastne demone, s katerimi se mora spopasti. Vse skupaj se konča z vzklikom obupa, ko se Mungiu naposled odloči, da bo objektivnost za trenutek pustil ob strani in ponudil lasten provokativni in dvoumni pogled na paradoks v središču filma. Lahko vam zagotovim, da ne boste imeli pojma, kaj vse skupaj pomeni; in takšnega konca nikakor ne boste pričakovali. Gre torej za še en zelo poseben film tega izjemno nadarjenega in pronicljivega (ter strašansko jeznega) režiserja.«
– David Jenkins, Little White Lies

»Če si Cristian Mungiu /…/ izposodi sestavine pravljice (gozd, medvedi, božični čas …), to stori zato, da bi nas bolje potopil v bistvo stvarnosti, v razdeljenost romunske družbe.«
– Hubert Heyrendt, La Libre Belgique

»Čeprav je prvič zapustil Cannes brez nagrade, je režiserju uspel veliki podvig: v dve uri je strnil vse probleme naše zahodne družbe (brezposelnost, naraščajočo prekarnost, strah in posledično sovraštvo do tujcev) ter ustvaril močno filmsko gesto, kjer se čudovito dopolnjujeta naturalizem in pravljično vzdušje.«
– Thierry Chèze, Première

Izvirni naslov (leto): Aftersun (2022)
Režija: Charlotte Wells
Scenarij: Charlotte Wells
Igrajo: Paul Mescal, Frankie Corio, Celia Rowlson-Hall…
Država: VB, ZDA
Distribucija v Sloveniji: Fivia
Povezave: IMDB

Festivali/nagrade:
Cannes (nagrada french touch v sekciji Teden kritike); nagrada gotham za najboljši prvenec; nagrade BIFA za najboljši film, režijo, prvenec, scenarij, fotografijo, montažo in glasbeno opremo; São Paulo (najboljši film v sekciji Novi režiserji); festival ameriškega filma Deauville (velika nagrada, nagrada kritikov); Seville (najboljši film v sekciji Novi valovi); nominacija Evropske filmske akademije za nagrado za najboljšega igralca; pet nominacij za nagrado spirit, vključno za najboljši prvenec; Karlovi Vari; Sarajevo; Telluride; Toronto; Busan; New York; London; Viennale; Zagreb; Rotterdam

O filmu:
Režiserko je brskanje po starih družinskih albumih navdihnilo k razmisleku o tem, kako morda nikoli ne bomo zares razumeli kompleksnega notranjega življenja ljudi, ki jih imamo radi. Njen globoko osebni, slogovno izvirni in ganljivi celovečerni prvenec je navdušil kritike na festivalu v Cannesu in se uvrstil na številne lestvice najboljših filmov leta 2022.

Več o filmu:
Enajstletna Sophie v poznih devetdesetih z očetom preživlja počitnice v turškem obmorskem letovišču. Potapljata se, igrata biljard in poležavata ob bazenu. Dvajset let pozneje njeni spomini, tako resnični kot namišljeni, zapolnijo vrzeli na domačih videoposnetkih, medtem ko skuša očeta, ki ga je poznala, uskladiti s človekom, ki ga ni.

Iz prve roke/komentar režiserja:
»Ko sem proti koncu filmske šole listala po starih počitniških albumih /…/, me je presenetilo, kako mlad je bil videti moj oče, in pomislila sem, kako se zdaj sama približujem letom, ki jih je imel na tistih fotografijah. Starša sta me namreč imela precej zgodaj, zato so očeta kasneje pogosto zamenjali za mojega brata. To je bil zametek ideje za film. /…/ Dolgotrajno ukvarjanje s projektom je prineslo veliko spominov na odraščanje, na starša, še posebej na očeta. Ta proces razmišljanja je v scenarij vnesel retrospektivni pogled, zato se je film, ki se je začel kot razmeroma konvencionalna fikcija, počasi spreminjal v nekaj bolj osebnega, bolj čustveno avtobiografskega. /…/ Ko postajam starejša, vse pogosteje razmišljam, kako sta moja starša svoje življenje in identiteto usklajevala z vzgojo otroka, zlasti v svojih dvajsetih in zgodnjih tridesetih. Otroci v starših pogosto vidijo zgolj starše, njihovo notranje življenje pa je zanje popolna neznanka oziroma se sploh ne zavedajo, da obstaja. Ko se oziram nazaj, dobijo dejanja in besede mojih staršev povsem drugačen pomen, zato se mi je zdelo zanimivo, da bi trenutke in pogovore iz preteklosti prevrednotila skozi objektiv časa.«
– Charlotte Wells

Kritike:
»Ni težko razumeti, zakaj je film po premieri v Cannesu sprožil takšno navdušenje. To izjemno suvereno in slogovno drzno delo, čudovito zadržana, a čustveno razburljiva drama o odraščanju, razpira teme ljubezni in izgube tako spretno, da se zdi skorajda naključno. A ne pustite se preslepiti: Charlotte Wells natančno ve, kaj dela, in njena pripoved je ravno tako precizna kot presunljiva. /…/ V filmu je več kot le nadih taktilnosti zgodnjih del Lynne Ramsay /…/. Tako kot zna omenjena režiserka skoraj čudežno ujeti teksturo spominov, tudi Charlotte Wells izkazuje proustovski talent, da gledalca odpelje nazaj v svet, ki ga v resnici ni doživel, hkrati pa mu daje občutek, da ga je.«
– Mark Kermode, The Guardian

»Težko je najti kritiški jezik, ki bi opisal rahločutnost in intimnost tega filma. Med drugim zato, ker Charlotte Wells z neafektirano preciznostjo lirske pesnice skoraj na novo izumlja filmski jezik, raziskujoč pogosto neizkoriščene možnosti medija, da bi razgrnila notranje svetove zavesti in občutkov.«
– A.O. Scott, The New York Times

»Film valovi in se svetlika kot bazen skrivnosti; način, kako Charlotte Wells ujame vzdušje in trenutek, ne da bi pri tem za hip vsiljevala poanto ali forsirala tempo, me je spomnil na mlado Lucrecio Martel. Režiserka z neverjetno samozavestjo preprosto pusti, da se njen film razvija spontano, kot evokativna in varljivo preprosta kratka zgodba. Podrobnosti se kopičijo, podobe odmevajo, tiha nežnost osrednjega odnosa pa neustavljivo pridobiva pomen. Film govori o otroških spominih, ki se zaradi neprestanega predvajanja v mislih obrabijo kot stari posnetki, ter o pomenih, ki jih nekoč ni bilo, zdaj pa so, saj jih je razkril ali pa morda ustvaril spominjajoči se um, tako da so dobili novo globino in lepoto. /…/ Kakšen užitek!«
– Peter Bradshaw, The Guardian

»Osupljivi prvenec Charlotte Wells, ki se razvija s postopno ganljivostjo polaroida, ni le iskren film o tem, kako se spominjamo ljudi, ki smo jih izgubili – razdrobljen, izmuzljiv, nikjer in hkrati povsod –, temveč tudi dih jemajoče dejanje spominjanja samo. Charlotte Wells v razponu eliptične, nežne zgodbe, ki se zdi dovolj majhna, da bi jo lahko spravili na instantno fotografijo (ali stisnili na LCD zaslon starega kamkorderja), ustvari delo, ki začne postopoma odzvanjati daleč preko svojih okvirjev. Do trenutka, ko doseže vrelišče /…/, film že drhti pod uničujočo težo vsega, česar ne moremo pustiti za seboj, in vsega tistega, za kar morda sploh nismo vedeli, da bi morali s seboj vzeti.«
– David Ehrlich, IndieWire

»Zares osupljivo je, da je režiserka sposobna že v svojem prvencu doseči takšno čustveno zrelost in pripovedno izvirnost, toliko bolj, ker izhaja iz globoko osebnega stališča. Charlotte Wells, drzna in inovativna umetnica, nas povabi v vrtinec čustev in občutkov, ki za svoje čudovito humanistično prizadevanje do kraja izkoristi filmski jezik. Po soncu, ki ga je produciral Barry Jenkins, je pravo razodetje in tip filma, po ogledu katerega dvorane ne zapustiš kot isti človek.«
– Carlos Aguilar, The Wrap

»Čudovito pristna Frankie Corio nekako uspe ujeti ne le Sophiejino sproščeno predajanje počitniški zabavi, ampak tudi trenutke, ko – kot bi svetlo sonce nenadoma pogoltnil oblak – nenadoma začuti, da mora za ljudi okoli sebe odigrati vlogo, ne nazadnje tudi za lastnega očeta. Tako kot režiserkin prispevek je tudi debí Frankie Corio na velikem platnu poln vitalnosti, subtilnosti in obetov, film sam pa se bo prav gotovo uvrstil med najboljše prvence leta.«
– Leigh Singer, Sight & Sound

»Film Po soncu niha med izrazito specifičnostjo ter sanjskim vzdušjem napol pozabljenih spominov, ki ga povezuje z deli, kot sta Podganar (Ratcatcher, 1999) Lynne Ramsay in njegov bolj sončen, bolj čudaški naslednik Morvern Callar (2002). Omenjeno vzdušje pa ga povezuje tudi z režiserkinim lastnim kratkometražcem Blue Christmas (2017), ki ga je posnel Robbie Ryan in z zgodbo o zrahljanih družinskih vezeh zaradi duševne krize ljubljene osebe nekako napoveduje pričujoči film.«
– Jason Anderson, Cinema Scope

»Oda filmu kot stroju za spominjanje.«
– Savina Petkova, Little White Lies

»Režiserka s sodobnejšo perspektivo v filmu nevsiljivo naslika tudi enega od vedno nekoliko nenavadnih miselnih preskokov odraslosti; to, da se, ko dosežemo določeno odraslo starost, začnemo spraševati, kaj vse so morda doživljali naši starši, ko so bili sami naših let, ob čemer o njih začnemo razmišljati kot o kompleksnih posameznikih, in ne samo kot o naših starših. Film Po soncu uspe gledalca pretentati z na videz lahkotno pripovedjo, v katero se, še preden se tega zavemo, naseli velika žalost, ta pa je sorazmerna lepoti intime, ki jo tako nežno prikazuje. To pa je, ne le za prvenec, ampak za filmsko umetnost nasploh, brez dvoma mojstrsko.«
– Petra Meterc, Radio Slovenija

»Po soncu je žalosten film o sreči. ZA+«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina