Izvirni naslov (leto): Talk to Me (2022)
Režija: Danny Philippou, Michael Philippou
Scenarij: Bill Hinzman, Daley Pearson, Danny Philippou
Igrajo: Sophie Wilde, Joe Bird, Alexandra Jensen…
Država: Avstralija
Distribucija v Sloveniji: Fivia
Povezave: IMDB

O filmu:
Ko skupina prijateljev odkrije, kako priklicati duhove s pomočjo balzamirane roke, so navdušeni nad novo zabavo, dokler eden od njih ne gre predaleč in odpre vrat v svet duhov. Potem so se prisiljeni odločiti, komu naj zaupajo – mrtvim ali živim.

Iz prve roke:
Vodja vizualnih učinkov in postprodukcije Marty Pepper je pojasnil: »Cilj režiserjev je bil, da je vse videti kar najbolj resnično in da smo kaskaderske točke in vizualne učinke posneli v takem vrstnem redu, kot so bili v filmu. Glede na njuno ozadje brutalno realističnih posnetkov na YouTubu sem že od prvega trenutka vedel, da bo snemanje v pravem vrstnem redu ključno za pripovedovanje zgodbe.

Kritike:
»Kako živi so mrtvi, zelo doživeto in hormonsko pokaže avstralski šoker Govori z mano, remiks Zlobnega mrtveca, Izganjalca hudiča in Tanke linije smrti, ki sta ga posnela brata-dvojčka Danny in Michael Philippou, youtubski senzaciji, znani po vzdevku RackaRacka. ‘Govori z mano,’ je fraza, ki se izreče na spiritistični seansi – in onostranstvo spregovori. Mia (Sophie Wilde), zbegana, odtujena, osamljena najstnica, ki skuša preživeti svoje travme, očetovo depresijo in materino smrt (overdose), se s prijateljem in prijateljico udeleži takšne spiritistične seanse, na kateri lahko udeleženci pustijo, da jih – s pomočjo balzamirane počečkane porcelanske roke – obsede demon, a se ga morajo potem v minuti in pol znebiti, sicer bo ostal in se jih polastil. ‘Če medtem umreš, ostane v tebi za vedno.’ Demon je kot droga, kot fiks, kot adrenalinski šus kokaina ali ekstazija – zgrabi te, zadene, zavrti, zaprepade, odnese, šokira ti telo: ‘Amazing,’ dahne Mia. ‘Žarela sem. Vse sem videla in vse slišala.’
Kmalu se vsi fiksajo s to roko – portalom v eskapistično blaženost, totalno razsvetljenost. ‘To sranje se nikoli ne postara.’ Dokler eden izmed njih ne ostane predolgo na drugi strani – in se navleče. Potem se izkaže, da ni nič strašnejšega od razsvetljenosti, nič nasilnejšega od te blaženosti, nič mračnejšega od zamujenega, prepoznega stika z materjo, a tudi nič kaotičnejšega od odraščanja in srhljivejšega od entitet, ki impersonirajo človeka.«
– Marcel Štefančič, jr.