Izvirni naslov (leto): Io capitano (2023)
Režija: Matteo Garrone
Scenarij: Matteo Garrone, Massimo Ceccherini, Massimo Gaudioso
Igrajo: Seydou Sarr, Moustapha Fall, Issaka Sawadogo…
Država: Belgija, Francija, Italija
Distribucija v Sloveniji: Fivia
Povezave: IMDB

Festivali/nagrade:
Srebrni lev za najboljšo režijo in nagrada za najbolj obetavnega mladega igralca v Benetkah ter nominacija za oskarja v kategoriji najboljših mednarodnih celovečercev.

O filmu:
Film Mattea Garroneja (Gomorra) je homerska pravljica o popotovanju dveh najstnikov, ki se v iskanju boljšega življenja odpravita iz Dakarja v Italijo. Toda od uresničitve sanj ju ločijo labirint kontrolnih točk, grozote centrov za pridržanje, razgreta Sahara in prostrane vode Sredozemskega morja.

Iz prve roke/komentar režiserja:
»Film Jaz, kapitan se je rodil iz zamisli o epskem potovanju dveh mladih senegalskih migrantov, ki v lovu za sanjami, imenovanimi Evropa, prečkata Afriko z vsemi njenimi nevarnostmi. Izhajali smo iz pričevanj tistih, ki so doživeli to sodobno odisejado. Odločili smo se, da bomo snemali iz njihovega zornega kota ter ustvarili nekakšen kontraplan podobam, ki smo jih vajeni gledati na Zahodu; v želji, da končno damo glas tistim, ki ga običajno nimajo.«
– Matteo Garrone

Kritike:
»Velika odlika filma je, da ves čas ostaja na ravni protagonistov; poistoveti se z njunim pogledom in izogne vsakršni pridigarski drži. Realistični ton, potreben za pripovedovanje te afriške odisejade, uspe preplesti z željo po transfiguraciji tragedije z močjo domišljije in pravljice.«
– Paolo Mereghetti, Corriere della Sera

»Takojšnja strukturna referenca je seveda Homerjeva Odiseja, toda v filmu je ravno toliko lucidnega collodijevskega (garronejevskega) sadizma ter ekscentričnih primesi Grimmovih Janka in Metke.«
– Davide Turrini, Il Fatto Quotidiano

»Jaz, kapitan je ravno toliko neizprosen kot poln empatije.«
– Carlos Aguilar, Los Angeles Times

»Film poskrbi, da ostanemo blizu Seydouju, ter v njegovem čudovitem nastopu odkriva najbolj trajne vtise in najgloblje pomene.«
– Justin Chang, The New Yorker

»Pred tvojim filmom nisem vedel ničesar o bolečini, upanju in sanjah teh fantov. Te podobe gledamo vsak dan, na televiziji, v časopisih, tebi pa je uspelo posneti izviren film, kakršnega še nismo videli, nekakšen prototip. To je tudi zelo poetičen film; krut, a hkrati topel /…/, močan, pa tudi nežen. /…/ Poln je tradicije: italijanske in mednarodne. V njem sta Rossellini in De Sica, a tudi John Ford /…/.«
– Roberto Benigni