Kriminalni triler, 100 minut

Izvirni naslov (leto): Verbrannte Erde / Scorched Earth (2024)
Režija: Thomas Arslan
Scenarij: Thomas Arslan
Igrajo: Mišel Matičević, Marie Leuenberger, Alexander Fehling, Tim Seyfi, Marie-Lou Sellem, Katrin Röver, Bilge Bingül…
Država: Nemčija
Distribucija v Sloveniji: Fivia
Povezave: IMDB

Festivali/nagrade:
Berlinale (sekcija Panorama); nagrada Združenja nemških filmskih kritikov za najboljši celovečerec; São Paulo; SEMINCI; Liffe

O filmu:
Minimalistični krimič, postavljen na nočne ulice sodobnega Berlina, je prav takšen kot njegov glavni junak: redkobeseden, učinkovit in zelo zelo kul.

Več o filmu:
Poklicni ropar Trojan se po dvanajstih letih vrne v Berlin, da bi našel delo. A mesto se je spremenilo in Trojanovi stari stiki niso več uporabni. Zato mine nekaj časa, preden dobi dober posel: krajo slike iz muzeja. Pri ropu bo sodeloval z nekdanjim kolegom Luco, voznico Diano in računalniškim strokovnjakom Chrisom. Toda skrbno načrtovani rop kmalu uide izpod nadzora …

Iz prve roke/komentar režiserja:
»Všeč so mi filmi o ropih, kadar so ti skrbno pripravljeni in izpeljani, z vsemi komplikacijami, ki sodijo zraven. To so zgodbe, v katerih ima delo glavnih junakov pomembno vlogo. Rad imam filme, ki zločinski posel jemljejo zelo resno in ga prikazujejo v vseh podrobnostih, na primer Rififi Julesa Dassina, Rdeči krog (Le cercle rouge) Jean-Pierra Melvilla ter Ulice nasilja (Thief) in Vročino (Heat) Michaela Manna. /…/ Trojan se je zavestno odločil, da ne bo del organiziranega kriminala. Zato ni gangster v klasičnem smislu. Je nekdo, ki skuša živeti po lastnih pravilih, z vsemi pripadajočimi težavami in odrekanji. In ker je poklicni zločinec, je njegov vsakdanjik seveda daleč od vsake oblike meščanskega življenja. Lik, kakršen je Trojan, nima referenčnih točk v smislu rednega dela, družine, stalnega prebivališča ali želje po lastnini. Nič od tega ga ne zanima. Pri delu je povsem sam s seboj. Čista prisotnost. /…/ Toda čeprav se giblje zunaj meščanskih norm in zakonov, skuša vzdrževati nekakšen lasten moralni kodeks.«
– Thomas Arslan

Kritike:
»Arslanu je uspel čudovit spoj minimalizma berlinske šole in žanrskega filma. V Požgani zemlji ni ene same odvečne besede, poganjajo jo pogledi in ne-pogovori, Berlin prikazuje le v njegovih najbolj neprijaznih, anonimnih ne-krajih, toda hkrati prinaša napetost in čustva ter analizo boja med delavskim razredom in turbokapitalizmom. /…/ Če želite videti nemško verzijo filma Vozi! (Drive), si oglejte Požgano zemljo!«
– Christian Ihle, taz

»Požgana zemlja dokazuje, da če osnove izpelješ brezhibno, za razburljiv in napet film ne potrebuješ velikega proračuna, zapletenih kaskaderskih podvigov ali hollywoodskih zvezdnikov.«
– Emma Kiely, Collider

»Način, kako režiser prikazuje svet zločina, je zelo daleč od epskosti, ki običajno zaznamuje žanr trilerja. Film je napet, toda njegov pristop je antiklimaktičen. [Niti najbolj dramatični prizori] ne temeljijo na pirotehniki. Požgana zemlja je izpraznjen balon in prav v tem je njegova veličina: v načinu, kako se Arslan loteva akcije. Ta nagnjenost k dejanjem namesto čustvom popelje film na izjemno plastičen teren; v svet senc, svet nočnih luči, gibanja, gest.«
– Violeta Kovacsics, Otros Cines

»Film, v katerem ni praktično nič glasbe in skoraj nobenih pogovorov (‘klepetav kot vedno’ o Trojanu sarkastično pripomni njegova posrednica), je narejen iz iste tkanine (bolje: jekla?) kot njegov glavni junak. Režiser ne izgublja časa in kar najbolje izkoristi posnetke in montažo, da bi prišel naravnost k bistvu. Rezultat je oster kot britev – tako kot le najboljši filmi noir.«
– Erwan Desbois, International Cinephile Society

»Arslan je ustvaril še eno obvladano in elegantno delo, ob katerem so bolj hrupni in hektični hollywoodski filmi o ropih videti absurdno. /…/ Melvillovi liki so se nenehno spopadali z vprašanji prijateljstva, zaupanja, osamljenosti in izdajstva; s temami, ki jih najdemo tudi v Požgani zemlji. Arslan razume, kako se spopasti s temi osnovnimi človeškimi dilemami, obenem pa zna občinstvo vse do zadnje minute držati na robu sedeža.«
– Susanne Gottlieb, Cineuropa

»Med ustvarjanjem Požgane zemlje se je režiser odločil posneti še tretji del, s katerim bo zaključil trilogijo kriminalnih filmov, ki v nemški kinematografiji nima drugega precedenta kot zelo drugačno serijo kriminalk Fritza Langa o doktorju Mabuseju. Z dvema že posnetima mojstrovinama ima Arslan tako realne možnosti, da ustvari kriminalni triptih, ki bo prestal preizkušnjo časa; delo, ki bi ga kljub pripovednim, estetskim in kulturnim razlikam lahko primerjali tudi s trilogijo Andrewa Laua in Alana Maka Infernal Affairs (2002–2003). /…/ Absolutni vrhunec letošnjega Berlinala.«
– Marco Abel, Senses of Cinema