
- 4. 12. 2025 – 21. 12. 2025
- kaj: razstava
- kje: galerija Delavskega doma Trbovlje
- organizator: Delavski dom Trbovlje
- razstava bo na ogled do 21. decembra
Črno-bele vedute Trbovelj skozi oči Tadeja Guliča.
Letošnja razstava ob dnevu sv. Barbare prinaša fotografije Trboveljčana Tadeja Guliča. Pridružite se nam na odprtju, ki bo v četrtek, 4. decembra, ob 18. uri v galeriji Delavskega doma Trbovlje.
Razstavo si lahko gledate do 21. decembra ob četrtkih med 17.00 in 18.00 ter ob petkih, sobotah in nedeljah med 16.00 in 19.00. Galerija bo zaprta 12., 13. in 18. decembra. Ob predhodnem dogovoru na številko 051 626 296 je ogled mogoč tudi v dopoldanskem času.
O razstavi:
Doba digitalne fotografije je v veliki meri demokratizirala fotografske veščine, saj je skoraj vsem ljudem omogočila, da so postali fotografi. Hkrati pa je pri ljubiteljih fotografske umetnosti sprožila zanimanje za staro tehniko analogne fotografije. V tej tehniki so nastale fotografije, s katerimi se na letošnji razstavi ob dnevu sv. Barbare predstavlja naš trboveljski rojak, Tadej Gulič.
Avtor nas postavi pred ulične in krajinske portrete Trbovelj in okolice: cest, nekdanjih rudniških površin, kolonijskih naselij in od človeka preoblikovane naravne krajine. Črno-bela tehnika fotografij dodaja prizorom iz današnjih dni pridih (ali morda privid) preteklih časov, ko se je stereotipno o Trbovljah govorilo kot o mestu industrijske sivine. Fotograf in njegov objektiv se v razstavljenih delih kažeta kot spretna dokumentarista prostora in iskalca zanimivih prizorov. V prvem planu posnetkov je lokalna krajina, ki jo je človek v zadnjih 200 letih intenzivno preoblikoval, medtem ko so človeške figure iz prizorov tako rekoč izvzete. O njihovi prisotnosti govorijo rezultati njihovih posegov v prostor.
Za konec razstave pa še posebno presenečenje, serija fotografskih kolažev. Avtor tu združuje realno nezdružljivo v utopične in/ali distopične prizore, ki v nas budijo bodisi začudenje, nas presunejo ali pa iz nas izvabijo kanček smeha. Zdi se, da je slednje tudi namen teh prizorov. A na koncu se lahko vprašamo, kaj sploh je nemogoče? Zgolj nekaj, za kar obstaja res minimalna možnost, da se bo tudi v resnici zgodilo?