Izvirni naslov (leto): Dolina solz (2020)
Režija: Boštjan Korbar
Scenarij: Boštjan Korbar, Matjaž Pikalo
Igrajo: Gregor Cerkvenik, Andrej Bagari, Peter Rakuš, Autodafé (Matjaž Pikalo, Petra Pikalo, Jaka Hawlina, Andrej Hawlina, Luka Ropret), Vesna Zornik…
Država: Slovenija
Distribucija v Sloveniji: KScreen Productions
Povezave: IMDB

O filmu:
Dolina solz je sinonim za največji moški zapor na Dobu v Republiki Sloveniji. Medtem, ko v jedilnici zapora poteka koncert skupine Autodafé spoznavamo zgodbe treh obsojencev.
Prvi je kriv umora, drugi spolne zlorabe-incesta, tretji je zagrešil kaznivo dejanje goljufije-gospodarskega kriminala. Pesmi Autodafé-ja na temo morja dopolnjujejo idejo filma, ki na
zapor gleda kot na otok, odmaknjen od družbe in civilizacije.

Iz prve roke/komentar režiserja:
»Zamisel za film o prestajanju zaporniške kazni se je porodila na otoku Pag. Zanimalo me je, kako človeška zavest nosi breme zločina. Ali je možno, da v najtemnejših delih srca obstaja tudi zrno svetlobe? Zapor sem videl kot otok, odmaknjen od vsakdanje družbe in civilizacije. Ko sem se s to idejo obrnil na upravo zapora, so se vrata vanj odprla, prav tako misli treh obsojencev, kako doživljajo življenje na tem otoku, kako nosijo breme zločina in nesvobode.«
– Boštjan Korbar

Kritike:
»Premisa filma je /…/ nekje med dokumentarcem Johnnyja Casha V zaporu Folsom in TV-serijo Pogovori z morilcem: posnetki Teda Bundyja, čeprav ni ne eno ne drugo. Režiserjevo izhodišče je rek Noben človek ni otok, in tako z artikuliranimi zaporniki kramlja o eksistencialnih dilemah, pri tem pa ni pretirano psihoanalitičen niti se noče spuščati v naravo njihovih zločinov in pogovor vzdržuje na ravni bodisi filozofskega razpredanja o času, krivdi in svobodi bodisi o banalnostih, pri čemer od morilca in tatu izvleče nekaj zanimivih uvidov.«
– Tina Lešničar, Delo