festivali/nagrade:
Film je bil prikazan na Berlinalu 2025, sekcija Panorama (nagrada Europa Cinemas).

o filmu:
Film pripoveduje o kaotičnem dogajanju, ki spremlja snemanje filma o rasističnih napadih v Nemčiji v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Sežgan Koran med rekviziti negativno vpliva na potek snemanja in vznemiri filmsko ekipo. Sredi vala obtoževanj se 24-letna asistentka režije Elif zaplete v nevarno mrežo skrivnosti in laži, ki jo posrka v središče zarote.

Dvoumni in provokativni triler zarote Mehmeta Akifa Büyükatalaya se poigrava z motivom filma v filmu in preseneča z nepričakovanimi preobrati. Je pronicljiva refleksija o moči podob ter dinamiki zaznave, projekcije in družbene histerije.

o avtorjih/igralcih:
Mehmet Akif Büyükatalay (1987) je režiser in producent. Diplomiral je na Akademiji medijskih umetnosti v Kölnu. Njegov celovečerni prvenec Oray je doživel mednarodni uspeh in na Berlinalu leta 2019 prejel nagrado za najboljši prvenec. Leta 2020 je s producentom Clausom HerzogomReichelom ustanovil produkcijsko hišo filmfaust, pomembno ustvarjalno silo evropskega filma, ki se lahko pohvali z nagrajenimi celovečerci in dokumentarci. Med odmevnejšimi produkcijami sta Ljubezen, nemške marke in smrt Cema Kaye in Sirens Call režiserk Miri Ian Gossing in Line Sieckmann.

iz prve roke/komentar režiserja:
»S filmom Histerični nadaljujem premišljevanje o tem, kako mediji oblikujejo resničnost, še posebej v politično in čustveno nabitih razpravah, kakršnim smo priča danes. V prvencu Oray sem želel prikazati svoj, subjektiven pogled na muslimansko življenje v Nemčiji, zunaj ustaljenih predstav, v Histeričnih pa se posvečam vprašanju odgovornosti pri ustvarjanju podob »drugih« znotraj obstoječih družbenih razrednih razmerij in struktur moči. To velja tako za tiste, ki te podobe ustvarjajo, kot za tiste, ki so v njih ujeti. Film se sprašuje tudi o tem, kako močno nas te podobe oblikujejo kot družbo – do te mere, da si vse težje prisluhnemo in da druge komaj še dojemamo kot ljudi. (…)

Po napadih Hamasa je podobno kot po 11. septembru 2001 postalo skoraj samoumevno govoriti o migrantih (in bodimo iskreni, ko govorimo o migrantih, imamo pogosto v mislih muslimane ali Afričane) kot o viru vseh težav. K tej predstavi so pomembno prispevale podobe Hamasovega napada in arabskih fantov v prazničnem Neuköllnu ter zatiranih in zlorabljenih žensk v Iranu in Afganistanu.

Ne gre za to, da bi bile te podobe v celoti napačne ali nepomembne. Nasprotno. Kažejo na resne probleme, ki jih moramo reševati. Težava pa je, da so to pogosto edine podobe, ki jih vidimo. Ko so v javnosti prisotne skoraj izključno podobe nasilnih muslimanskih moških in zatiranih muslimanskih žensk, te ljudi zožimo na stereotipe in jih razčlovečimo, kar lahko vidimo tudi v aktualnih političnih razpravah, bodisi ob nemških volitvah bodisi v zapisih Elona Muska na platformi X.

Takšna naracija odvrača pozornost od resničnih sistemskih problemov in hkrati utrjuje obstoječa razmerja moči. Populizem pri tem uspeva prav zato, ker zapletene družbene razmere pretvarja v preproste in čustvene zgodbe, na primer o »nevarnem muslimanu« ali »pokvarjenem, dekadentnem
Zahodu.«
– Mehmet Akif Büyükatalay –