Igrano dokumentarni zgodovinski film, 90 minut

Izvirni naslov (leto): Nekoč v Posočju (2024)
Režija: Ema Kugler
Scenarij: Ema Kugler
Igrajo: Ivan Peternelj, Aino Aalto, Matija Vastl, Blaž Šef, Klemen Kovačič, Kristjan Guček Zdravko Duša, Sebastjan Starič, Dušan Teropšič…
Glasovi: Ivan Peternelj, Romana Šalehar, Andrej Rozman –Roza, Janez Škof, Ivo Barišič…
Država: Slovenija
Distribucija v Sloveniji: Demiurg
Povezave: BSF

O filmu:
Hipnotično poetičen film o staroverstvu v Posočju, ki se je iz roda v rod prenašalo samo z ustnim izročilom. Film Eme Kugler temelji na gradivu, ki ga je dolga leta zbiral Pavel Medvešček in nato izdal v knjigi Iz nevidne strani neba (2015).

Več o filmu:
Film govori o staroverstvu v Posočju, za katerega pa se ne ve, kdaj se je pojavilo. Ve se le to, in to je dokumentirano, da so leta 1331 iz Čedada prišli prinašalci nove vere – krščanstva. Tako se je v Posočju začelo nasilno pokristjanjevanje starovercev, ki je trajalo dolgo. Pokristjanjevanje je bilo izjemno nasilno. Rušili so njihova svetišča in staroverce ne samo preganjali, mnogo so jih tudi pobili. Zaradi tega je staroverstvo, da bi ga ohranili, postala skrita vera in staroverci so se zavezali k molku. Ta vera je preživela samo zato, ker so razvili visoko umetnost prikrivanja, pretvarjanja in zavajanja. In to je veljalo tako za ljudi kot so bile skrivnost tudi lokacije svetišč, svetih mest, še posebno so pa v tajnosti držali obrede. Zaradi vsega tega se je vedenje o stari veri ohranilo izključno v obliki ustnega izročila, ki se je prenašalo iz roda v rod.

Ko je Pavel Medvešček ( avtor knjige Iz neviden strani neba, na kateri temelji tudi film) začel zbirati to ustno izročilo, je potreboval dolgo časa, da je dobil zaupanje stricev*, da so mu bili pripravljeni sploh kaj povedati, saj je bil zanje »forešt«, tujec. Medvešček je začel zbirati ustno izročilo leta 1953 pa vse do 1975, kar pomeni , da je v popolni tajnosti vse do takrat ta vera še obstajala kot živa. Kaj je danes, pa nihče ne ve.

Zanimivosti:
*Strici so bili samski moški, ki niso imeli pravice dedovanja in so kot hlapci ali pa vandravci za priložnostnimi kmečkimi opravili živeli na robu družbe. In ti so bili edini prenašalci ustnega izročila o stari veri, ki so jo zaradi nasilnega pokristjanjevanja prakticirali v strogi tajnosti, in o načinu življenja, ki ja prav tako temeljijo na stari veri.

Iz prve roke/komentar režiserja:
“Največji problem pri ustvarjanju tega filma je bil: kaj posneti za uro in pol slike, če nič do tega, o čemer ta knjiga govori, ne obstaja več. Prav tako bi bila neetična kakršna koli interpretacija povedanega/zapisanega v knjigi; kajti ta vera je bila za njih sveta in tako je treba to ustno izročilo tudi spoštovati … je nedotakljivo. In kako zadaj napraviti dokumentarec?
Odgovora ni bilo, nismo iskali resnice, napravili smo film, ki nas popelje v davnino, ko je človek še bil eno z naravo.”
– Ema Kugler