izvirni naslov (leto): I Swear (2025)
režija: Kirk Jones
scenarij: Kirk Jones
igrajo: Robert Aramayo, Maxine Peake, Shirely Henderson, Peter Mullan, Scott Ellis Watson…
država: Velika Britanija
distribucija v Sloveniji: Karantanija Cinemas
povezave: IMDb

festivali/nagrade:
Toronto (svetovna premiera); nagrada BAFTA za najboljšega igralca in najboljšo izbiro igralcev

o filmu:
Neposreden, ganljiv in pogosto zelo smešen film o neobičajni življenjski zgodbi aktivista za ozaveščanje o Tourettovem sindromu Johna Davidsona.

več o filmu:

2019. Britanska kraljica je tik na tem, da podeli medaljo za posebne zasluge, ko se iz dvorane zasliši: »Fuck the Queen!« Johnu Davidsonu so pri petnajstih letih postavili diagnozo Tourettovega sindroma. Motnja, ki vključuje nenadzorovane gibalne in glasovne tike, je bila v tistem času le malo znana, še manj pa razumljena. John se kljub vsem težavam trudi živeti »normalno« življenje ter na svoji poti najde nekaj nepričakovanih zaveznikov. Film ga spremlja skozi burna najstniška leta pa vse do odraslosti, ko končno najde svoje pravo življenjsko poslanstvo.

iz prve roke/komentar režiserja:
»Johna Davidsona sem prvič srečal novembra 2022. Odprl je vrata svoje hiše in me povabil naprej, že v naslednjem trenutku pa mi v obraz zavpil: ‘Greva seksat!’ To je bil prvi glasovni ‘tik’, ki sem mu bil priča, a sem jih v naslednjem letu, ko sem sestavljal nenavadno zgodbo človeka, ki že štirideset let živi s Tourettovim sindromom, doživel še na tisoče.
Johnova zgodba je ravno tako smešna kot tragična. S Tourettovim sindromom živi že od štirinajstega leta. Prej je bil fant s prijatelji, dobrimi ocenami v šoli in talentom za šport. Izbruh simptomov je njegovo življenje obrnil na glavo. Mežikanje se je razvilo v trzanje in sunkovite gibe, dokler ni nazadnje prišel dan, ko je svoji mami nenadzorovano vzkliknil: ‘Pofafaj mi ga!’ Od takrat Johnovo življenje kroji Tourettov sindrom, nevrološka motnja, ki so jo nekoč imenovali ‘divja norost’.
V šoli ga niso razumeli, zaklepali so ga v omaro, označili za norega in mu govorili, da bo končal v psihiatrični bolnišnici ali zaporu. Bil je aretiran, ker so policisti njegovo preklinjanje razumeli kot agresivnost. Zaradi verbalnega tika, namenjenega ženski, so ga neznanci pretepli z lomilko. Odločen, da ga bolezen ne bo definirala in mu uničila življenja, je začel pomagati drugim; ustanovil je podporno skupino in prirejal dogodke, na katerih so se lahko srečevali ljudje s Tourettovim sindromom. Ko so končno prepoznali njegov družbeni prispevek, mu je kraljica Elizabeta II. podelila naziv MBE (član reda britanskega imperija). Toda na slovesnosti je zakričal: ‘Jebeš kraljico!’
Tako je dan za dnem vpil obscenosti in žaljivke, zlasti predstavnikom avtoritete, kot so učitelji, policisti, starši. Le malokdo v izobraževalnem sistemu, zdravstvu ali policiji je takrat že slišal za Tourettov sindrom. Mislili so, da je nor ali da se pretvarja. John je eden redkih ljudi s tem sindromom, ki preklinja – ta oblika motnje se imenuje koprolalija –, toda pri osebah s Tourettovim sindromom se pojavljajo še mnogi drugi bolj ali manj kompleksni gibalni in verbalni tiki. /…/
Ko sem obiskoval Johna in poslušal njegovo življenjsko zgodbo /…/, sem vse bolj ugotavljal, da je človek, ki ga bolezensko stanje sili v izrekanje najbolj šokantnih, žaljivih, spornih stavkov, v resnici eden najbolj ljubeznivih, spoštljivih in nežnih ljudi, kar sem jih kdaj spoznal. Vedel sem, da lahko iz tega protislovja nastane zelo zanimiva zgodba in da bodo glasovni in gibalni tiki prispevali k scenariju, ki bo osvetlil paradoks med humorjem in tragičnostjo. /…/
Upam, da bo film gledalce zabaval, se jih dotaknil in jih občasno tudi nasmejal, hkrati pa prispeval k večji ozaveščenosti – ne le o ljudeh, ki živijo s Tourettovim sindromom, ampak o vseh, ki so zaradi bolezni ali hendikepa žrtve predsodkov in diskriminacije. Film, v katerem glavni junak vpije rasistične, homofobne, mizogine in seksistične stavke, lahko danes izzove več jeze in ogorčenja kot kadarkoli prej. A kadar posameznik preprosto ne more ustaviti svojih nevroloških impulzov, ko ima postavljeno zdravstveno diagnozo ter namesto kritik in napadov potrebuje podporo in razumevanje, je prostor za film, ki bo povedal njegovo zgodbo ter spodbujal sočutje.«
– Kirk Jones

kritike:
»Preklinjam nazorno predstavi, kako nevaren je lahko Tourettov sindrom v sovražnem svetu: predsodki in nasilje, s katerimi se sooča John, so resnično grozljivi. A film kljub temu ohranja optimističen ton, pri čemer ne pokaže le površinske nenavadnosti Tourettovega sindroma in z njim povezanih kompulzivnih dejanj, ampak tudi globoko protislovno naravo te motnje. Kot bi Johna njegovo nezavedno ves čas skušalo sabotirati, včasih na prav farsičen način /…/. Toda humor je vpeljan inteligentno in smiselno: nimamo le občutka, da se film smeji skupaj s svojim protagonistom, ampak tudi, da igralec Robert Aramayo na neki način pronicljivo kanalizira Davidsonovo lastno samoironijo.«
– Jonathan Romney, Financial Times

»Navdihujočih in ganljivih resničnih zgodb o pogumnih ljudeh, ki premagujejo zdravstvene težave, imamo več kot dovolj. Vendar ne takšnih, v katerih to zdravstveno stanje suva, brca in pljuva v žanr sam; prebije oklep sentimentalnosti, medtem ko nadrealistično komentira oliko in obzirne vljudnosti lepo vzgojene družbe, v kateri svoje misli vsi zadržujemo zase. /…/ Čudovito topel, velikodušen film. /…/ Smešen, strasten in poln sočutja.«
– Peter Bradshaw, The Guardian

»Prisrčen film, ki ne dela spektakla iz svojega lika niti ne brska po temnejših poglavjih njegovega življenja, da bi iz gledalca izvabljal solze. /…/ Preklinjam se veselo drži britanske tradicije filmov o obstrancih iz majhnih mest, ne da bi z izkrivljanjem ali poenostavljanjem Davidsonove izkušnje skušal maksimirati feel-good učinek. /…/ Srečni konec filma ni nujno Davidsonsov družbeni prispevek (čeprav je ta resnično impresiven), ampak dejstvo, da si je ustvaril prostor, kjer se končno počuti varnega. Dovolj varnega, da se lahko smeji.«
– Clarisse Loughrey, The Independent

»Včasih humorna, včasih ganljiva resnična zgodba, kakršne so v Veliki Britaniji nekoč redno snemali: dobro narejene crowd-pleaserje z družbenim podtonom, pa naj je šlo za brezposelnost (Do nazga), balet za fante (Billy Elliot) ali levkemijo (Dekleta s koledarja).«
– Catherine Bray, Variety

»Film vas bo ganil do solz, vas navdal z nelagodjem, a dvorano boste zapustili z občutkom globokega zadovoljstva, ki ga še tako iskreni filmi le redko uspejo izzvati.«
– Aidan Kelley, Collider

»Naravnost čudovito! Tourettov sindrom v filmu še ni bil deležen zaslužene pozornosti, a kako prisrčen in zabaven lik je John Davidson – in kako sijajno ga upodobi Robert Aramayo!«
– John Nugent, Empire