Izvirni naslov (leto): Revoir Paris (2022)
Režija: Alice Winocour
Scenarij: Alice Winocour, Marcia Romano, Alice Winocour
Igrajo: Virginie Efira, Benoît Magimel, Grégoire Colin, Maya Sansa, Amadou Mbow, Nastya Golubeva Carax…
Država: Francija
Distribucija v Sloveniji: Fivia
Povezave: IMDB

O filmu:
Tri mesece po terorističnem napadu v pariškem bistroju se Mia še vedno ni uspela vrniti v normalno življenje, usodnega večera pa se spominja le v drobcih. Odločena, da bo sestavila zaporedje dogodkov in morda spet našla pot do sreče, se vedno znova vrača na prizorišče streljanja …

Iz prve roke/komentar režiserja:
»Moj brat je bil 13. novembra v Bataclanu. Medtem ko se je skrival, sva del noči ostala v stiku prek SMS-sporočil. Film so navdihnili tako moji spomini na travmatični dogodek kot bratova izpoved v dneh po napadu. Na lastni koži sem izkusila, kako spomin razstavi in nato pogosto znova sestavi dogodke. /…/ V naslednjih tednih sem začela spremljati forume žrtev, ki so se združevale po območjih. Zelo ganljivo je bilo opazovati na stotine preživelih, kako skušajo najti drug drugega; najti predmete, izgubljene med napadi. Vsi so iskali informacije o ljudeh, s katerimi so preživeli usodne trenutke; s katerimi so izmenjali pogled, z njimi govorili, morda samo nekaj besed spodbude … Spoznala sem močno povezano skupino ljudi, ki so si skušali pomagati tako, da so se občasno skupaj vračali na prizorišče dogodka. Zelo se me je dotaknila misel, da si človek življenja ne more na novo zgraditi sam; da sta za to potrebna vsaj dva; da gre za stvar skupnosti. Zato sem hotela posneti ansambelski film z velikim številom likov iz različnih okolij. /…/ Psihiatri, s katerimi sem se srečala, so govorili o konceptu ‘diamanta v travmi’; o pozitivnih stvareh, ki se rodijo iz travmatičnega dogodka; o prijateljstvih in ljubezenskih zvezah – močnih vezeh, ki jih sicer ne bi bilo. Povedali so mi tudi o pojavu flashbacka ali motnje ‘neprostovoljnega ponavljajočega se spomina’. Ta se zelo razlikuje od zavestnega spomina in od klasičnega filmskega flashbacka: podoživljanje travmatične izkušnje namreč nenadoma in neprostovoljno prikliče miselne podobe, ki povsem preplavijo zavest /…/. Bolj kot sam napad so me zanimale posledice, ki jih pusti na preživelih. Žrtve nikoli nimajo celostnega pogleda na napad; vidijo le delce, utrinke, neurejene podobe – kot nekakšne črepinje razbitega ogledala. /…/ Ob srečanju s preživelimi me je presenetilo, kako so bili prav vsi odločeni, da bodo znova sestavili svoja življenja; da bodo spet našli srečo. V film sem želela ujeti to željo po okrevanju.«
– Alice Winocour

Kritike:
»Alice Winocour splete ganljivo zgodbo o krhkosti življenja in moči skupnosti.«
– Anne-Claire Cieutat, Bande à part

»To ni film o napadih 13. novembra, temveč svoboden in subjektiven priklic osebne travme, ki potrjuje velik talent tako režiserke /…/ kot igralcev /…/ vse do najmanjše vloge, saj gre za ansambelski film. Rezultat je delo o individualnem in kolektivnem spominu, o podobah in zvokih, ki si jih delimo, s tem pa tudi o filmu samem.«
– Ariane Allard, Positif

»Spomini na Pariz so detektivka, v kateri Mia, podobno kot lik Guya Pearcea v Mementu, preiskuje različne sledi in sestavlja razbite spomine, da bi se dokopala do resnice. Gre pa tudi za zgodbo o čustveni obnovi, ki prikazuje faze okrevanja po veliki katastrofi, z vsemi vzponi in padci, ki sodijo zraven.«
– Jordan Mintzer, The Hollywood Reporter

»Alice Winocour raziskuje meje spomina (individualnega in kolektivnega) z mešanico detektivskega trilerja, drame in psihološke groze.«
– Carlota Moseguí, Cinemanía