Vabljeni, da se nam pridružite na odprtju razstave Sanje velikanov v četrtek, 22. maja, ob 18. uri v galeriji Delavskega doma Trbovlje.

Na razstavi bosta predstavljeni deli Žige Pavloviča in Đejmi Hadrović, ki sta nastali v sklopu projekta FASIH, ter fotografije Line Golotič in Valterja Kolenca. Ogledali si boste lahko tudi videoposnetke del drugih ustvarjalcev, ki so nastali v sklopu projekta FASIH:

Digitalna Hartera: Ana Marija Lončar, Enia Kozarić, Marija Konfic (HART-ART)
Hartera Priča: Mihaela Sladović, Andrea Stanić, Ana Komadina, Vili Rakita in Lea Mioković

Energija prošlosti, vizija budućnosti: Sanjin Ćorović
Iluminacija [BGD-25]: Sz. Berlin ± Panic 

Razstava bo na ogled do 22. junija. Ogledate si jo lahko ob četrtkih od 17. do 18. ure in od petka do nedelje od 17. do 20. ure.

Projekt FASIH se osredotoča na interdisciplinarno umetniško-znanstveno raziskovanje industrijske in kulturne dediščine; istih arhitekturnih dosežkov in nesnovnih procesov, ki so zaznamovali sodobno zgodovino Beograda, Reke in Trbovelj. njihov digitalni prenos v avdiovizualne, inovativne novomedijske vsebine predlaga mogoče interdisciplinarne modele evitalizacije.

Umetnost, ki je vedno raziskovala sedanjost in sanjala o prihodnosti, lahko v povezavi z znanstvenimi raziskavami in novimi mediji ponudi razmislek o načinih za trajnostno in reflektirano prihodnost sveta. S pomočjo zgodb preteklosti, zbranih znotraj projekta, avtorji iščejo sodobne načine, modele ponovnega vrednotenja kulturne, znanstvene in industrijske dediščine, ki so privlačni in navdihujoči za nove generacije uporabnikov kulturnih in umetniških vsebin.

Razstava Sanje velikanov v Delavskem domu Trbovlje predstavlja deli uveljavljenih domačih umetnikov, ki razmišljata o prihodnosti trboveljskega dimnika. Slednji namreč ni le spomenik industrijske dediščine, temveč nosi tudi posebno simbolno mesto ponosa v identiteti lokalne skupnosti. O njem na razstavi vsak na svoj način razmišljata dr. Đejmi Hadrović ter Žiga Pavlovič. Razstavo dopolnjujejo fotografska dela mladih avtorjev Line Golotić ter Valterja Kolenca.

V obliki video dokumentov ter navidezne resničnosti so predstavljena tudi nekatera druga dela, ki nastala v okviru projekta FASIH v Beogradu in Reki. Industrijska dediščina, čeprav zelo raznolika, pomeni skupno točko povezovanja vseh treh krajev.

Zenica mog oka 1974 je imerzivna umetniška novomedijska instalacija, ki raziskuje zgodovino in vpliv najvišjega dimnika v Evropi – dimnika v Trbovljah. Z uporabo steklenih struktur, zvoka in dima delo reflektira in transformira vizualni in vsebinski narativ te industrijske zgradbe in s tem ustvarja prostor za kontemplacijo in interakcijo.

Zasavska regija, kjer se dimnik nahaja, je bila skozi svojo zgodovino izjemnega pomena zaradi bogatega nahajališča premoga. Industrializacija je oblikovala mesto, prinesla pa je tudi visoko raven onesnaženja, še posebej v času devetdesetih let preteklega stoletja. Onesnaženost zraka je bila tako visoka, da se otroci niso smeli zadrževati zunaj, šole pa so bile pogosto zaprte. Avtorica dela je osebno doživela zdravstvene posledice, saj je že v ranih letih zbolela za bronhitisom.

Zvok in dim sta ključna elementa dela. Z uporabo arhivskih posnetkov industrijskih objektov ter slojevitih zvočnih pokrajin instalacija prikliče zvoke dela, pa tudi podobe izginjanja industrijske krajine. Dim, včasih simbol napredka, danes postaja spomin na ekološke posledice industrializacije.

Instalacija poleg prikaza industrijske dediščine odpira tudi vprašanje odnosa do nje. V Zasavju dimnik velja za kulturni endemit; delo pa opozarja tudi na njegovo drugo plat: težke delovne pogoje, zdravstvene posledice ter ekološke vplive. Avtorica z njim odpira prostor za razmišljanje o industrijski dediščini ne samo kot točki ponosa, temveč tudi kot kompleksni dediščini, ki vključuje človeške žrtve in okoljske spremembe.

VRT P.T.I.C.H – Vizije hitrih preobrazb: dojemanje skozi potopitveno kinematsko hiperrealnost je VR instalacija Žige Pavloviča, ki raziskuje dimnik v Trbovljah kot prostor fizične napetosti, simbolične teže in senzoričnega spomina. Digitalno tehnologijo uporablja kot medij za utelešeno refleksijo, ki omogoča vsakomur, da ob dimniku doživi občutek velikosti, višine in spoštovanja, ne da bi se moral povzpeti nanj.

Delo združuje visoko ločljivostno  3D modeliranje pokrajine s posebej zasnovanim eksoskeletnim ogrodjem. Konstrukcija, izdelana iz lesa, vrvi in kovine, udeleženca rahlo dvigne od tal in posnema gibanje telesa v prostoru. Pri tem ne gre za igrifikacijo ali simulacijo; uporabnik na ta način dobi dovolj fizične povratne informacije, da se vživi v videno. Gibanje postane smiselno: počasno vzpenjanje, trenutek na robu in spust v prosti pad.

Poleg vida delo nagovarja tudi druge čute. Vonj smoga, veter, spremembe zračnega tlaka in zvok – vse to prispeva k večplastni izkušnji, ki izziva ravnovesje med nadzorom in predajo.Umetniško Pavlovič ne obravnava dimnika kot zamrznjenega spomenika, temveč kot nekaj, kar še vedno hrani energijo. Medtem ko je struktura v resničnem življenju nedostopna, ji VRT P.T.I.C.H. z interakcijo daje novo življenje. Ne rekonstruira preteklosti – prek gibanja, napetosti in senzorične prisotnosti na novo razmisli, kaj bi dimnik lahko pomenil danes.

Projekt  opozarja  tudi na širšo razpravo o digitalni dediščini. Kaj pomeni ohraniti nekaj, kamor ljudje ne morejo več vstopiti? In kako pripovedovati zgodbe o teh prostorih, ki so čustvene, ne le arhivske?

Navdihnjena z deli, kot je Tree (Milica Zec & Winslow Porter), ta instalacija temelji na ideji, da prisotnost – prava prisotnost – zahteva več kot le slušalke. Gre za to, da gledalcu ponudimo ravno toliko realnosti, da se v njem sproži nekaj globljega: spomin, strah, vznemirjenje, čudenje.

Fotografije Line Golotić so nastale v okviru strokovnega izpita pri predmetu Medijski praktikum na Fakulteti za družbene vede pod mentorstvom Arneta Hodaliča. Avtorica raziskuje svet, ki jo obdaja in že dolgo vabi k raziskovanju – svet zapuščenih, razpadajočih objektov, ki kljub svojemu stanju razkroja še vedno tiho pripovedujejo zgodbe. Vsaka razpokana stena, vsak zarjavel kovinski okvir nosi s seboj sledi preteklosti.

Vizualno pripoved je avtorica prepletla z zgodovino lastnega telesa – zgodbo plesalke baleta. Tako se je porodila ideja o ponovni oživitvi elementov, ki so nekoč živeli v teh prostorih: voda v Medijskih toplicah, danes že napol porušenih; premog v opuščeni deponiji Lakonca; in elektrika v nekdanji termoelektrarni Trbovlje.

Gibanje telesa prikliče gibanje teh elementov, kakršno je bilo nekoč. Gib kot odmev preteklosti. Igra svetlobe in nespremenjenih elementov prostora in kompozicij.

Hkrati projekt, ki je nastajal od marca do septembra leta 2024, služi kot opomnik: vse ostane takšno, kakršno smo pustili. Vse ostane, a se vendar nenehno spreminja. Počasi, nevidno, dan za dnem, ponoči in podnevi v majhnih načinih vse ostaja.

Imena fotografij izhajajo iz starega zasavskega dialekta, ki nosi s seboj duh časa; časa težke industrije in neuspelih poskusov turizma, ki so soustvarili identiteto Zasavja. Danes je regija morda bolj zelena, a še vedno obdana z duhovi preteklosti v oblikah stavb, ki jih še nismo pripravljeni povsem zapustiti.

Knapovske Trbovlje je serija umetniških fotografij premogovniških objektov v mestu Trbovlje. Z digitalnim in analognim medijem je zajeta bogata industrijska dediščina mesta, ki ga je premogovništvo oblikovalo skozi stoletja. Zbirka vključuje fotografije, narejene v termoelektrarni Trbovlje in rudniku Trbovlje-Hrastnik. Prikazuje prostore, osebne artefakte in geometrijske zanimivosti stavb.

Z razstavo je avtor želel dokumentirati in predstaviti nekdanje industrijske objekte. Termoelektrarna z značilnim visokim dimnikom, ki se vzpenja nad ozko dolino, ter rudnik, ki se vije skozi neskončne podzemne rove, sta le dva izmed številnih industrijskih simbolov tega območja. Čeprav danes le še speča velikana, sta nekoč predstavljala kruh za več sto trboveljskih družin. Podobna usoda najverjetneje čaka tudi avtorjev domači kraj, Velenje. 

Partnerji v projektu FASIH: Centar za promociju nauke (RS), Sveučilište u Rijeci (HR), Prirodoslovni muzej Rijeka (HR), Muzej nauke i tehnike (RS), Akademija primijenjenih umjetnosti u Rijeci (HR) in Zavod za kulturo Delavski dom Trbovlje (SI). Projekt FASIH sofinancira Evropska unija.

Ta projekt je bil sofinanciran s strani Evropske unije v okviru programa kreativna Evropa s sporazumom št. 101100036. Izražena stališča in mnenja so zgolj stališča in mnenja avtorja(-ev) in ni nujno, da odražajo stališča in mnenja Evropske unije ali Evropske izvajalske agencije za izobraževanje in kulturo (EACEA). Zanje ne moreta biti odgovorna niti Evropska unija niti EACEA.