Delavski dom Trbovlje

Arhivi: Na programu

  • Proslava ob dnevu upora

    Proslava ob dnevu upora

    • kje: gledališka dvorana Delavskega doma Trbovlje
    • organizator: Občina Trbovlje
    • vstop prost

    Glas, ki ne kloni.
    Mesto, ki ne utihne.

    Občina Trbovlje in Zveza borcev za vrednote NOB Trbovlje vas vljudno vabita na osrednjo proslavo ob dnevu upora proti okupatorju.

    Prisluhnili boste lahko Tržaškemu partizanskemu pevskemu zboru Pinko Tomažič. Slavnostna govorka na proslavi bo Nevenka Troha.

    Slovesnost v čast dneva upora proti okupatorju se bo odvila v četrtek, 23. aprila, ob 19. uri v gledališki dvorani Delavskega doma Trbovlje.

  • Tiha prijateljica

    Tiha prijateljica

    biografska zgodovinska drama, 145 minut

    izvirni naslov (leto): Stille Freundin (2025)
    režija: Ildikó Enyedi
    scenarij: Ildikó Enyedi, Tina Kaiser
    igrajo: Tony Chiu-Wai Leung, Luna Wedler, Enzo Brumm, Léa Seydoux…
    država: Kitajska, Francija, Nemčija, Madžarska
    distribucija v Sloveniji: Fivia
    povezave: IMDb

    festivali/nagrade:
    Benetke (nagrada FIPRESCI, nagrada Marcella Mastroiannija za najboljšo mlado igralko ali igralca); Liffe

    o filmu:
    Mogočno staro drevo na vrtu nemške univerze. Tri obdobja, tri človeška življenja, trije nerodni, a iskreni poskusi povezovanja: s svetom, naravo in samim seboj. Film Ildikó Enyedi (O telesu in duši).

    več o filmu:
    Sredi botaničnega vrta univerze v Marburgu stoji veličastni ginko, ki že več kot sto let tiho opazuje življenja treh ljudi. Leta 2020 se nevroznanstvenik iz Hongkonga, specialist za kognitivni razvoj dojenčkov, loti nenavadnega eksperimenta z drevesom. V sedemdesetih letih zaljubljenega študenta povsem prevzame opazovanje krhke geranije. Na začetku dvajsetega stoletja prva ženska, sprejeta na univerzo, skozi objektiv fotoaparata odkriva vzorce vesolja v najbolj skromnih rastlinah …

    o avtorjih/igralcih:
    Ildikó Enyedi je za celovečerni prvenec Moje 20. stoletje (Az én XX. századom) leta 1989 prejela zlato kamero v Cannesu, film O telesu in duši (Testről és lélekről, 2017) pa ji je med drugim prinesel zlatega medveda na Berlinalu in nominacijo za oskarja. V Kinodvoru smo si nazadnje lahko ogledali Zgodbo moje žene (A feleségem története, 2021) z Léo Seydoux v naslovni vlogi.

    iz prve roke/komentar režiserja:
    »To je film, ki smo ga ljudje naredili za soljudi – gledalce. Z vso ponižnostjo priznavamo in sprejemamo svoje specifične zaznavne omejitve. Naš film s pomočjo svetlobnih in zvočnih valov, dosegljivih človeškim očem in ušesom, govori o zaznavanju sveta zunaj teh omejitev. Zavedamo se, da nismo središče vsega – naš svet je le eden izmed mnogih, enako pomembnih svetov. Kako je biti drevo? Ne vemo. Zato tega tudi ne skušamo prikazati. Namesto tega pokažemo človeško radovednost, ganljivo nepopolne poskuse povezovanja, priznavanja ‘drugega’ in sprejemanja dejstva, da smo zanj mi tisti skrivnostni ‘drugi’. Pokažemo utrinke iz več kot stoletne zgodovine botaničnega vrta neke univerze, ustanove, ki je bila vedno središče svobodne in brezmejne človeške radovednosti, znanosti. V času ko je znanost vse pogosteje tarča dvomov in napadov, bi radi opozorili na pomen, pa tudi lepoto in naivno, drzno moč znanstvenega raziskovanja. Morda pa nam bo film pomagal, da se s strašljivega, vrtoglavega vrha piramide spustimo na bolj primerno in prijetnejše mesto; da postanemo del tega sveta.«
    – Ildikó Enyedi

    kritike:
    »Filmski čudež Tiha prijateljica – kdor si ga je ogledal, drugače hodi skozi svet in gozd. /…/ Inteligenten in hkrati poetičen preplet različnih časovnih ravni in usod.«
    – Elmar Krekeler, Die Welt

    »Potopiti se v omamni svet Tihe prijateljice je kot sprejeti čudovito darilo – tudi če ne verjamemo, da rastline lahko ali želijo komunicirati z nami. Ildikó Enyedi je s svojim izvrstnim novim delom dosegla skoraj nemogoče: ustvariti ne-človeški, človečen film, ki je vključujoč in spoštljiv, ne da bi zašel v malikovanje (rastlin) ali obsojanje (ljudi). Morda pa bi moral biti ekološki film prihodnosti prav to: nežna romanca med vrstami (človekom in rastlino, filmom in gledalcem).«
    – Savina Petkova, The Film Stage

    »To drevo je čista filmska radost! V njegovi senci tudi mi najdemo zavetje in tolažbo. Sorodna duša v veliki osamljenosti. /…/ Ildikó Enyedi v svojih filmih že več kot trideset let na nepretenciozen način zastavlja pomembna vprašanja: kaj skozi prostor in čas povezuje na prvi pogled nepovezane stvari? Kakšni podzemni tokovi tečejo onstran vidnih življenjskih poti? Kako krhka je kolektivna konstrukcija, ki jo imenujemo resničnost? /…/ Junaki in junakinje njenih filmov so osamljene duše, ki hrepenijo po stiku in povezanosti. Včasih drug drugega najdejo, včasih ne. Zdaj, v Tihi prijateljici, se učijo, kako biti skupaj in hkrati sami. /…/ V vsakem trenutku nepredvidljiv, odprt, tiho humoren film.«
    – Katja Nicodemus, Die Zeit

    »Tonyju Leungu na tej točki kariere ni treba ničesar več dokazovati – pa vendar dokaže vse. Ildikó Enyedi naj bi vlogo napisala posebej zanj, in to se tudi vidi. Ne gre toliko za igro kot za prisotnost: študijo tišine, hrepenenja in miline. /…/ Leung obvladuje platno s čudovito varčnostjo gibov, magnetično mirnostjo in izjemno zvezdniško karizmo. In medtem ko bo tisti ginko, upajmo, živel še vsaj sto dvanajst let, imajo zapuščine, kot je Leungova, moč, da živijo še dlje.«
    – Leila Latif, IndieWire

    »Šola gledanja in poslušanja: Ildikó Enyedi, to čarovnico na režiserskem stolu, fascinirajo pogoji zaznave. Tiha prijateljica je verjetno prvo delo v zgodovini filma, v katerem so igralci in rastline v zaključnih napisih navedeni kot enakovredni – veliki igralski nastopi, kamor koli pogledaš.«
    – Falter

    »Očarljiva, nadvse izvirna oda boljšemu življenju skozi botaniko. /…/ Na papirju večina opisov Tihe prijateljice morda deluje tako zelo pravljično, da se nagiba k sentimentalnosti, toda film je ravno tako čvrsto zgrajen in prizemljen kot zeleni primerki, ki jih proučuje: rastline preprosto opazuje bolj podrobno in radovedno kot večina izmed nas, opisujoč tri like, ki se učijo prilagajati svoj pogled in notranji ritem bolj potrpežljivemu tempu rastlinskega življenja. Tiha prijateljica /…/ s svojim pretanjenim raziskovanjem vezi med človeškim svetom in manj razumljenimi dimenzijami deluje kot duhovno nadaljevanje režiserkinega celovečerca O telesu in duši (Testről és lélekről, 2017). /…/ Po ogledu tega nežnega, zelo smešnega in navdihujočega filma zgolj objem najbližjega drevesa ne bo zadoščal – zasluži si vaš najtoplejši objem.«
    – Guy Lodge, Variety

    »Tiha prijateljica je film, ki razmišlja zunaj okvirov. V času, ko se zdi, da se mnogi ljudje zapirajo vase, ponuja pogled na svet, odprt za nove, neobičajne povezave. To je zagotovo tudi prvi film v zgodovini, ki v zaključnih napisih poleg človeških igralcev navede različne vrste rastlin. Režiserka v svojem bogatem in nenavadnem novem delu med drugim pokaže, da je v vesolju mogoče najti veliko več zvezd kot le tiste, ki hodijo po rdeči preprogi – treba je le dovolj pozorno pogledati.«
    – Jordan Mintzer, The Hollywood Reporter

    »Tiha prijateljica je pravi original, eden tistih filmskih dogodkov, ki jih, ko jih enkrat vidiš, ne pozabiš zlahka.«
    – Peter Sobczynski, RogerEbert.com​

    »Čista filmska poezija.«
    – Der Spiegel

  • Mlade matere

    Mlade matere

    drama, 105 minut

    izvirni naslov (leto): Jeunes mères (2026)
    režija: Jean-Pierre Dardenne, Luc Dardenne
    scenarij: Jean-Pierre Dardenne, Luc Dardenne
    igrajo: Babette Verbeek, Elsa Houben, Janaina Halloy Fokan, Lucie Laruelle, Samia Hilmi, Christelle Cornil, India Hair, Joely Mbundu, Jef Jacobs, Claire Bodson, Eva Zingaro, Adrienne D’Anna, Mathilde Legrand, Hélène Cattelain, Selma Alaoui…
    država: Belgija, Francija
    distribucija v Sloveniji: Fivia
    povezave: IMDb

    festivali/nagrade:
    Cannes (nagrada za najboljši scenarij, nagrada ekumenske žirije); AFI Fest; São Paulo; Busan; Tajpej; Liffe

    o filmu:
    V domu za mlade matere živijo Jessica, Perla, Julie, Ariane in Naïma – pet najstnic, ki upajo na boljše življenje zase in za svoje otroke.

    iz prve roke/komentar režiserja:
    »Tako imenovano materinsko hišo v bližini Liègea sva prvič obiskala v okviru pisanja scenarija z enim samim glavnim likom, mlado žensko, /…/ ki skuša najti stik s svojim novorojenčkom. Ko sva odkrila ta dom – potem ko sva v njem preživela nekaj ur, se seznanila z njegovim delovanjem, izmenjala nekaj besed z mladimi materami (večina je bila mladoletnih), socialnimi delavkami in psihologinjo –, naju je najprej pritegnilo skupnostno življenje tega kraja, skupni obroki, kopanje dojenčkov, razprave o temah, povezanih z materinstvom, nasiljem, odvisnostmi … Kratka reportaža, ki jo je o teh trenutkih skupnega življenja posnela tamkajšnja pripravnica, naju je spodbudila, da sva se vrnila in ostala dlje. Želela sva se pobližje seznaniti z osebnimi zgodbami mladih mater, saj gre kljub številnim skupnim trenutkom predvsem za osamljena življenja najstnic, ki se spopadajo s strahovi, upanji in včasih tudi iluzijami, povezanimi z novo vlogo matere, družino, iz katere prihajajo in v katero se bodo (ali ne bodo) vrnile, očetom, ki je pogosto odsoten ali neznan, s prihodnostjo, ki vključuje otroka ali pa tudi ne (če bo zaupan skrbniški družini), svojim izobraževanjem in poklicno potjo ter sposobnostjo za samostojno življenje. Nazadnje sva sklenila posneti film, ki ne bi imel le ene glavne junakinje, ampak štiri, poleg tega pa še peto z nekoliko krajšo zgodbo. /…/ Vsako zgodbo sva oblikovala glede na posamezno mlado mater in njenega otroka, pri čemer sva se trudila čim bolj približati gonilni sili vsake izmed njih ter se pustila voditi notranji nujnosti njihovih življenjskih poti – tako v materinskem domu kot zunaj njega. Posneti sva želela film, ki bi bil sicer skupinski portret, predvsem pa bi prepletel pet zgodb mladih mater, od katerih vsaka živi lastno življenje, sestavljeno iz družabnih trenutkov in intimnih medosebnih odnosov. Toda dejstvo, da sva se posvetila individualnosti vsakega lika, vsake mlade matere, še ne pomeni, da teh deklet nič ne povezuje – toda povezuje jih ravno tisto, česar se skušajo osvoboditi: zgodnje materinstvo, posledica družbene determiniranosti z revščino ter določenih čustvenih pomanjkljivosti, ki pogosto vodijo k ponavljanju istih vzorcev vedenja iz generacije v generacijo. Prav to prizadevanje pa jih naredi posebne, žive, edinstvene; v nekem smislu prenehajo biti liki in postanejo osebe.«
    – Jean-Pierre in Luc Dardenne

    kritike:
    »/…/ ansambelski film, obrnjen k življenju; trinajsti celovečerec bratov Dardenne, a prvi, ki združuje več portretov /…/. Režiserja tokrat pustita življenju, da gre svojo pot, ter v film vneseta luč upanja.«
    – Fabienne Bradfer, Le Soir

    »Nežnost, sočutje in ljubezen so glavne teme tiho prevzemajočega novega filma bratov Dardenne, s katerim se Jean-Pierre in Luc po nekoliko prisiljeni melodramatičnosti svojih nedavnih del vračata v staro formo. Film izžareva preprostost in jasnost, režiserja pa vsem na platnu podelita dostojanstvo in inteligenco, ki si ju zaslužijo: vsak prizor in vsak lik sta naravna in nepretenciozna.«
    – Peter Bradshaw, The Guardian

    »Vse v tem hitro tempiranem in ganljivem filmu je močno in resnično. Jean-Pierre in Luc Dardenne, ki skozi fikcijo kot vedno ujameta resničnost, s svojo kamero čim bližje telesom in novim gibom (previjanje, hranjenje otroka) spremljata mlade ženske, katerih usoda nas globoko pretrese.«
    – Isabelle Danel, Bande à part

    »Belgijska brata se z Mladimi materami, skupinskim portretom najstnic v materinskem domu, vračata v vrhunski formi. Čeprav je takšen način tkanja zgodb za filmarja novost, jih razpletata s talentom, natančnostjo in mojstrsko režijo.«
    – Michaël Mélinard, L’Humanité

    »Tipično neolepšani slog bratov Dardenne pomeni, da vpogled v življenja mladih mater deluje pristno in iskreno. Zgodba je v nekaterih delih sicer nekoliko predvidljiva /…/, toda film ima zahvaljujoč odličnemu delu mladih igralk (vključno s prikupno dojenčico v vlogi Arianine hčerke, ki poskrbi za enega najbolj ganljivih prizorov) kumulativno moč in prinaša navdihujoče sporočilo o trdoživosti in optimizmu.«
    – Wendy Ide, Screen Daily

    »Film Mlade matere brez vsakršnega mistificiranja – in seveda brez kakršnegakoli sadizma – spremlja nesrečo v nastajanju. Naloga filma je zgolj opazovati dogajanje z ustrezne distance, zelo od blizu, a hkrati z nedoločljive razdalje, kot bi šlo za nekakšno tretjo osebo, kakršno je vedno predstavljala blagodejna zadržanost bratov Dardenne.«
    – Théo Ribeton, Les Inrockuptibles

  • Mandalorec in Grogu

    Mandalorec in Grogu

    z-f akcija, 132 minut

    izvirni naslov (leto): Star Wars: The Mandalorian and Grogu (2026)
    režija: Jon Favreau
    scenarij: Jon Favreau, Dave Filoni, George Lucas
    igrajo: Pedro Pascal, Jeremy Allen White, Sigourney Weaver…
    država: ZDA
    distribucija v Sloveniji: Blitz Film & Video Distribution
    povezave: IMDb

    o filmu:
    Po padcu Zlobnega imperija so imperijalni poveljniki razpršeni po vsej galaksiji, medtem ko mlada Nova republika skuša ohraniti težko priborjen mir. V ključnem trenutku na pomoč pokliče legendarnega mandalorijanskega lovca na glave Dina Djarina in njegovega mladega učenca Groga.
    Film prinaša kombinacijo akcije, pustolovščin in čustvene zgodbe, ki bo pritegnila tako dolgoletne oboževalce kot tudi novo občinstvo.

  • Povest o Siljanu

    Povest o Siljanu

    dokumentarni film, 81 minut

    izvirni naslov (leto): Prikaznata za Siljan (2025)
    režija: Tamara Kotevska
    scenarij: Tamara Kotevska, Suz Curtis
    država: Severna Makedonija, ZDA, Velika Britanija
    distribucija v Sloveniji: Demiurg
    povezave: IMDb

    o filmu:
    Kmet Nikola, ki se spopada s kruto resničnostjo nove vladne politike, ne more prodati svojega pridelka. Ko njegova družina v iskanju boljšega življenja odide v tujino, se Nikola zaposli kot delavec na odlagališču odpadkov. Tam nekega dne naleti na poškodovano belo štorkljo …

    iz prve roke/komentar režiserja:
    »Bela štorklja je v Severni Makedoniji mitološko bitje. Moje otroštvo je bilo polno starih ljudskih pripovedk o teh veličastnih pticah. Fantazijski svet, s katerim sem odraščala, je zdaj postal navdih za film. /…/ Svoje življenje filmske ustvarjalke sem posvetila dvema temama: migracijam in ohranjanju narave. Zgodba bele štorklje je popolno utelešenje teh mojih strasti. /…/ Bele štorklje že stoletja živijo v sožitju s kmeti po vsej Evropi. Do nedavnega je bila pokrajina Severne Makedonije eno njihovih glavnih območij prehranjevanja. A sodobne gospodarske sile so povzročile, da družinske kmetije niso več mogle zagotoviti preživetja, zato so kmetje zapustili zemljo in odšli iskat delo v urbana središča. Rodovitna kmetijska zemljišča so se spremenila v odlagališča odpadkov, bela štorklja pa je izgubila svoj naravni vir hrane. Tako kot so ljudje začeli posegati po hitri hrani, so tudi štorklje padle v past ‘preprostega’ prehranjevanja z ostanki in smetmi – to pa ogroža njihova življenja. Naš film je nekakšna mešanica pravljice in resničnosti, v kateri bele štorklje postanejo popolno ogledalo človeštva. Spremembe v njihovem vedenju ponujajo resno svarilo o smeri, ki jo ubiramo.«
    – Tamara Kotevska

    kritike:
    »To je portret življenja, v katerem je človekova usoda odvisna od kapric trga in drugih, še bolj nerazumljivih sil – torej portret vseh nas. /…/ Kotevska posnetke [Nikole in njegove družine] vplete v film, ki na novo interpretira makedonsko pripovedko iz 17. stoletja ali celo prej: zgodbo o tem, kako je kmet preklel svojega sina, ki je hotel v svet, in ga spremenil v štorkljo. Kot tak bo seveda potoval iz kraja v kraj, vendar ga druge štorklje nikoli ne bodo zares sprejele – in nikoli več ne bo prepoznan kot človek. /…/ Povest o Siljanu je delo filmske ustvarjalke, ki je sposobna preseči kategorije in ustvariti nove oblike. Film, opisan kot dokumentarna pripovedka, na izjemno sofisticiran način – zlasti ker gre za tako mlado režiserko – združuje dokumentarni žanr s prvinami pravljice.«
    – Christian Blauvelt, IndieWire

    »Posebni čar Povesti o Siljanu tako kot pri Medeni deželi deloma izhaja iz izbire glavnega lika. Njegovo življenje je morda težko in delo naporno, a Nikola je vesela pojava z otroškim smislom za humor, belimi, ščetinastimi lasmi in smešnim izgovorom za klobuk. Toda glavni razlog za uspeh filma temelji na elegantni montaži obilice gradiva, ki ga je Kotevska posnela s svojo ekipo. Zgodba teče tako spretno in gladko, da se včasih skoraj zdi, kot da sledi scenariju. Vendar določenih stvari ni bilo mogoče predvideti, na primer skoraj duhovne povezave med Nikolo in poškodovano ptico, ki jo možakar reši s smetišča in ki poglobi njegovo vez z zemljo.«
    – Wendy Ide, Screen Daily

    »Kotevska ima kot dokumentaristka prepoznaven slog, ki ga namesto didaktičnosti zaznamuje poetičnost. Nekateri posnetki so tako izjemni, da bi jih lahko uokvirili in obesili v muzej. Podobno velja za like, ki bi jih zaradi njihove ekspresivnosti zlahka zamenjali za poklicne igralce. Vendar to niso igralski nastopi in dialogi niso napisani vnaprej – smo preprosto v rokah izkušene opazovalke. Povest o Siljanu ima moč, da nam odpre srca in oči za ljudi, ki bi jih sicer spregledali.«
    – Thom Powers, Mednarodni filmski festival v Torontu

  • Top Gun – 40ta obletnica

    Top Gun – 40ta obletnica

    akcijska drama, 110 minut

    izvirni naslov (leto): Top Gun (1986)
    režija: Tony Scott
    scenarij: Jim Cash, Jack Epps Jr.
    igrajo: Tom Cruise, Kelly McGillis, Val Kilmer, Anthony Edwards, Tom Skerritt, Michael Ironside, John Stockwell, Barry Tubb, Rick Rossovich, Tim Robbins, Clarence Gilyard Jr., Whip Hubley, James Tolkan, Meg Ryan, Adrian Pasdar…
    država: ZDA
    distribucija v Sloveniji: Karantanija Cinemas
    povezave: IMDb

    o filmu:
    Ob 40. obletnici legendarnega prvega dela kultnega filma Top Gun, ki je med zvezde izstrelil Toma Cruisa in pod drobnogled postavil življenje in delo vojaških pilotov, se sredi letošnjega maja v kinematografe vračata oba kultna dela – TOP GUN in TOP GUN: MAVERICK. Oba filma si bomo lahko ogledali skupaj na posebnih dogodkih v večjih in manjših kinematografih. Film Top Gun bo prvič doslej predstavljen v najsodobnejših formatih, ki bodo novi generaciji gledalcev in dolgoletnim oboževalcem ponudili popolnoma prenovljeno kerozinsko izkušnjo.

    več o filmu:
    Zgodba se začne v svetu, kjer nebo ni meja, ampak bojišče ega, hitrosti in poguma. V Top Gun spoznamo Peta “Mavericka” Mitchella (Tom Cruise), mladega, vročekrvnega pilota, ki leti tako, kot živi – brez zavor. Oblečen v usnjeno jakno in z nevarno samozavestjo vstopi v elitno šolo TOPGUN, kjer se ne meri samo z drugimi, ampak predvsem sam s sabo. Njegov največji nasprotnik je hladni in popolni Tom “Iceman” Kazansky, ki ga je upodobil lani preminuli Val Kilmer, medtem ko mu hrbet krije zvesti Nick “Goose” Bradshaw – srce in duša ekipe (upodobi ga Anthony Edwards). Med rivalstvom, nevarnimi manevri in pevskimi večeri se zaplete tudi z inteligentno in samozavestno Charlie (Kelly McGillis), ki v njem vidi več kot le neukrotljivega pilota. A življenje na robu ima svojo ceno. Ena napaka in en trenutek izgube nadzora – in Maverick izgubi Goosea. Krivda ga zlomi. Njegova samozavest razpade, njegov let postane negotov. Takrat se mora odločiti: bo ostal ujet v preteklosti ali bo znova poletel? Ko pride resnična nevarnost, izbere drugo. V zraku, kjer štejejo le refleksi in zaupanje, premaga strah in dokaže, da pogum ni odsotnost strahu, ampak odločitev, da letiš kljub njemu.

    zanimivosti:
    Težko si je predstavljati Top Gun brez Toma Cruisa. A preden so našli njega, so vlogo najprej ponudili Johnu Travolti. A so producenti od prvotne ideje odstopili, saj je želel previsok honorar.

    Tom Cruise je bil prva izbira takoj po Travolti. A Tom je sprva vlogo zavrnil. Filmski ustvarjalci so se nato obrnili na Patricka Swayzeja, Emilia Esteveza, Nicolasa Cagea, Johna Cusacka, Matthewa Brodericka, Seana Penna, Michaela J. Foxa, Scotta Baia in Toma Hanksa – a nihče od njih ni pokazal zanimanja za film, ki je kasneje postal velika uspešnica. Producent Jerry Bruckheimer je povedal, kako je Cruisea prepričal v sodelovanje: uredil je, da je Toma mornarica vzela s seboj na let. “Delali so lupinge, počeli so vse mogoče. V letalu ga je metalo, celo slabo mu je postalo. Ko je prišel na tla, je stekel do telefonske govorilnice in rekel, da bo sodeloval, da je navdušen in da česa tako norega še ni poskusil v življenju.” Vse ostalo je zgodovina.

    Tudi v vlogi Icemana si je težko predstavljati kogar koli drugega kot Vala Kilmerja. A tudi on je sprva vlogo zavrnil. Njegova vročekrvna, sarkastična igra je kasneje postala ena od ključnih vlog v Kilmerjevi karieri, čeprav je sam priznal, da se mu je scenarij zdel neumen in da ni maral filmov z vojaško propagando.
    Ker je imel istega agenta kot Tom Cruise, se je moral udeležiti avdicije. Sprva je skušal sabotirati svoj nastop, a ga je nazadnje prepričala vizija režiserja Tonyja Scotta. Zanimivo je, da je ob prvih govoricah o nadaljevanju prav Kilmer osebno stopil v stik s Cruisom in ga prosil, če se lahko znova vrne v vlogo Icemana.

    Top Gun je nastal več let pred razvojem zelenega zaslona in računalniško ustvarjenih podob (CGI), zato so potrebovali prava letala in prave pilote. Pentagon je Paramountu za uporabo letal in ladij zaračunal 1,8 milijona dolarjev, zato so morali producenti kar najbolje izkoristiti priložnost za snemanje. Vse Maverickove akrobatske lete v filmu je izvedel Scott Altman, ki je kasneje postal astronavt.


    Ko je Tom Cruise prvič poletel z resničnim F-14, je skoraj takoj segel po vrečki za slabost. A ravno v tistem trenutku je njegov pilot, poveljnik poročnik Lloyd “Bozo” Abel, izvedel manever, zaradi katerega je Cruiseova glava priletela na tla pilotske kabine. Cruise ga je poklical prek interkoma in dejal: “Bozo, saj si videl, da me ni bilo v tvojih ogledalih?”, na kar mu je ta odgovoril: “Oprosti, ampak saj veš, niso me zaman poimenovali Bozo.” Ni bil edini igralec, ki je imel težave s slabostjo v kabini – edini, ki mu ni bilo treba bruhati, je bil Anthony Edwards, znan kot Goose.

  • Super superge

    Super superge

    sinhro. animirana družinska pustolovščina, 93 minut

    izvirni naslov (leto): Sneaks (2025)
    režija: Rob Edwards, Christopher Jenkins
    scenarij: Rob Edwards, Erica Harrell, Dylan Hartman
    igrajo: Chloe Bailey, Keith David, Laurence Fishburne…
    država: ZDA, Indija, Velika Britanija
    distribucija v Sloveniji: Karantanija Cinemas
    povezave: IMDb

    o filmu:
    Film Super superge je ganljiva in komična pustolovščina para edinstvenih superg, po imenu Taj (Urh Mlakar, angl. Anthony Mackie) in Maksi (Lara Wolf, angl. Chloe Bailey). Medtem ko Taj ne želi izkusiti življenja zunaj svoje udobne z žametom obložene škatle za čevlje, Maksi hrepeni po tem, da bi videla svet in živela življenje zunaj škatle. Superge sprva osvoji mlad košarkarski fenomen Edson (Gašper Markun, angl. Swae Lee), vendar ju kmalu ukrade zbiratelj superg po imenu Zbiratelj (Gregor Gruden, angl. Laurence Fishburne). Slednji je čevlje odnesel kot del skrivnega izsiljevalskega dogovora s Čevljarjem, goljufivim izdelovalcem čevljev (Uroš Buh, angl. Roddy Ricch), ki namerava po Taju in Maksi izdelati poceni ponaredke. Toda med Zbirateljevim drznim pobegom z motorjem Taj pade iz škatle, izgubi Maksi in obvisi na žici visoko v zraku nad newyorškimi ulicami. Med nebotičniki in stranskimi ulicami mesta se počuti zapuščenega in pozabljenega v mestu, ki nikoli ne spi. Takrat Taj spozna JB-ja (Boris Car, angl. Martin Lawrence) – obrabljeno ulično supergo, ki obožuje vse, kar se blešči. Ponudi mu pomoč pri iskanju Maksi, a pod pogojem, da mu Taj da nekaj svojih dragocenosti. Taj mu nerad izroči svoje zlate palice in bleščeče dragulje, nato pa se dve različni supergi odpravita iskat Maksi.

  • Iron Maiden: Burning Ambition

    Iron Maiden: Burning Ambition

    glasbeni biografski dokumentarec, 106 minut

    • četrtek 14. 5. 2026 ob 18:00
    • petek 15. 5. 2026 ob 18:00 Nakup vstopnic

    izvirni naslov (leto): Iron Maiden: Burning Ambition (2026) (2026)
    režija: Malcolm Venville
    scenarij: David Teague
    igrajo: Steve Harris, Dave Murray, Adrian Smith, Bruce Dickinson, Nicko McBrain, Janick Gers, Javier Bardem, Lars Ulrich, Chuck D…
    država: ZDA, Velika Britanija
    distribucija v Sloveniji: Karantanija Cinemas
    povezave: IMDb

    o filmu:
    Dokumentarni film, ki prihaja v kino ob 50. obletnici delovanja ene najslavnejših heavy metal skupin, prinaša intimen vpogled v njeno brezkompromisno vizijo. Vsebuje redke arhivske posnetke, intervjuje s člani skupine in pričevanja zvezdnikov, kot so Javier Bardem, Lars Ulrich, Tom Morello in Chuck D.

    več o filmu:
    Glasbeni dokumentarni film Iron Maiden: Burning Ambition, ki se razteza čez pet desetletij, prikazuje vzpon ene največjih skupin v glasbeni zgodovini. Z ekskluzivnim dostopom do uradnih arhivov glasbene skupine film prikazuje pet desetletij ene najbolj ikoničnih poti v zgodovini glasbe.
    Film, ki vsebuje intervjuje s skupino in podporniki, kot so slavni hollywoodski igralec Javier Bardem, bobnar skupine Metallica Lars Ulrich, kitarist skupine Rage Against the Machine Tom Morello in raper Chuck D, ponuja intimen vpogled v njihovo brezkompromisno vizijo in neomajno povezanost z njihovo številčno množico oboževalcev.

    iz prve roke/komentar režiserja:
    Režiser filma Malcolm Venville je ob vsem povedal: »Pot do nastanka filma Iron Maiden: Burning Ambition se ni pričela z bendom, ampak z oboževalci. Naši prvi intervjuji so bili s člani kluba oboževalcev skupine Iron Maiden in kmalu je postalo jasno, da ne gre zgolj za zvesto občinstvo, temveč za globalno kulturo. Ko Iron Maiden odidejo na turnejo, njihovi oboževalci potujejo z njimi, in to ne na en koncert ali dva, temveč na celotne turneje po več celinah, kjer sklepajo prijateljstva, ustvarjajo skupnosti in v mnogih primerih svoje življenje gradijo okoli glasbe. Občinstvo skupine Iron Maiden je bolj raznoliko, kot kažejo stereotipi, povezani s heavy metalom. Njihovi oboževalci prihajajo iz vseh družbenih slojev, od uličnih prodajalcev do politikov. Tako japonski kot kanadski premier sta javno priznala, da sta oboževalca skupine. Kot je opisal eden izmed sogovornikov, obstaja nekakšen skupni “Maidnov DNK”, ki povezuje ljudi ne glede na geografsko pripadnost, družbeni razred in kulturo.«

    »Zato se nam je zdelo prav, da začnemo prav pri oboževalcih. Posneto je bilo v preprostem studiu brez motenj, da so njihovi glasovi lahko pripovedovali zgodbo; njihove izpovedi nas popeljejo od začetkov skupine na pub-rockovski sceni vzhodnega Londona sredi 70. let do velikih koncertnih stadionov, na katerih je skupina Iron Maiden nastopala pred milijoni ljudi. Najbolj me je pri skupini Iron Maiden navdušila njihova popolna neodvisnost. Od samega začetka so svojo glasbo pisali in producirali v skladu s svojimi vzgibi. Nikoli niso omilili svojega zvoka ali se prilagajali glasbeni industriji, da bi ji ugajali. Medtem ko so mnoge metal skupine spremenile svojo podobo v času MTV-jeve dobe hair metala, so Maidni preprosto nadaljevali, moralna panika, pogosto imenovana tudi “satanistična panika”, ki je obkrožala njihove albumske naslovnice, pa jih nikoli ni ganila. Njihove pesmi so črpale iz zgodovine, literature, vojne, mitologije in filozofije – tem, ki jih v popularni glasbi redko najdemo,« še pojasnjuje režiser.

    »V središču skupine je ustvarjalna napetost med dvema zelo različnima osebnostima: Stevom Harrisom in Bruceom Dickinsonom. Harris je miren, flegmatičen in zelo zaseben človek, ki je zasnoval glasbeno vizijo skupine. Pevec Dickinson je njegovo nasprotje: vulkanski, teatralen in neskončno energičen. Njun odnos predstavlja eno od osrednjih dramatičnih niti filma. Ko je Dickinson v začetku devetdesetih let zapustil skupino v času, ko je grunge potisnil heavy metal na obrobje, so mnogi oboževalci menili, da je skupina izgubila svojo osrednjo osebnost. A vendar so Maidni vztrajali, neusmiljeno gostovali in nadaljevali s snemanjem. Ko se je Dickinson vrnil za album Brave New World, to ni pomenilo le ponovnega združenja skupine, ampak tudi njeno ponovno rojstvo.«

    »Člani skupine so se bolje počutili pri snemanju zgolj avdio intervjujev, kar se je sprva zdelo kot omejevanje, a se je izkazalo za osvobajajoče. Brez prisotne kamere so govorili bolj svobodno, njihova razmišljanja pa so postala bolj intimna in odkrita. Film je postal zgodba o vzponu, padcu in ponovnem vzponu, povedana le z glasovi članov skupine in brez njihovih obrazov. Eden najbolj ganljivih intervjujev je z izvirnim pevcem skupine Iron Maiden, Paulom Di’Annom. To je njegov zadnji intervju, v katerem z izjemno iskrenostjo govori o svojem času v skupini in okoliščinah svojega odhoda.«

    »A ker se člani skupine niso hoteli pojaviti pred kamero, je to pripeljalo do še ene ključne osebe v tej zgodbi: do Eddieja, maskote skupine. Kot pojasnjuje menedžer skupine Rod Smallwood, je bil Eddie ustvarjen deloma zato, da bi uravnotežil sramežljivo in zadržano naravo Steva Harrisa. Eddie, ki se pojavlja na skoraj vseh naslovnicah albumov in singlov, je postal javni obraz skupine in njen mitološki alter ego. Njegov razvoj skozi umetniško delo, ki ga je prvotno ustvaril Derek Riggs, odraža zgodovino same skupine. Ustvarili smo animirane sekvence, ki odražajo ikonično albumsko umetnost skupine Iron Maiden skozi leta, pri čemer smo Eddieja uporabili kot vizualnega vodnika skozi zgodbo skupine Iron Maiden.«

    »Konec koncev gre pri filmu Iron Maiden: Burning Ambition za vzdržljivost: za skupino, ki se ni hotela podrejati spreminjajočim se glasbenim trendom, in za svetovno občinstvo, ki je v njihovi glasbi našlo svojo identiteto, prijateljstvo in smisel. To je zgodba o skupni kulturi, ki se je petdeset let razvijala med skupino glasbenikov iz vzhodnega Londona in milijoni poslušalcev po vsem svetu,« še zaključi režiser filma Malcolm Venville.

  • Mortal Kombat II

    Mortal Kombat II

    z-f akcija, 116 minut

    • sobota 9. 5. 2026 ob 20:00

    izvirni naslov (leto): Mortal Kombat II (2025)
    režija: Simon McQuoid
    scenarij: Jeremy Slater, Ed Boon, John Tobias
    igrajo: Karl Urban, Lewis Tan, Jessica McNamee, Josh Lawson, Ludi Lin, Mehcad Brooks…
    država: ZDA
    distribucija v Sloveniji: Blitz Film & Video Distribution
    povezave: IMDb

    o filmu:
    Po dogodkih iz prvega filma, v katerem so borci Earthrealma ustavili načrte čarovnika Shanga Tsunga, se boj za obstoj šele zares začenja. Svet je le za trenutek varen – toda sile Outworlda ne počivajo. Cole Young, zdaj bolj izkušen in povezan z lastno usodo, se skupaj z Liu Kangom, Sonjo Blade, Kanojem in drugimi znanimi borci odpravi na misijo: zbrati preostale bojevnike Earthrealma, preden se začne pravi Mortal Kombat turnir. Medtem emperor Shao Kahn, vladar Outworlda, s pomočjo zvestih podložnikov – Kitane, Barake, Rain-a, Sindel in skrivnostnega Quan Chija – pripravlja ofenzivo, ki naj bi enkrat za vselej uničila Earthrealm. V vrtincu epskih bojev, izdaj, notranjih dvomov in usodnih odločitev bo vsak borec moral izbrati svojo pot. Bo zmagal red ali kaos? Prijateljstvo ali pohlep? In kdo bo naslednji zmagovalec turnirja Mortal Kombat?

  • Ovce detektivke

    Ovce detektivke

    sinhro. družinska pustolovščina, 109 minut

    • sobota 9. 5. 2026 ob 17:30
    • nedelja 10. 5. 2026 ob 17:30
    • sobota 23. 5. 2026 ob 17:30 Nakup vstopnic

    izvirni naslov (leto): The Sheep Detectives (2026)
    režija: Kyle Balda
    scenarij: Craig Mazin, Leonie Swann
    igrajo: Emma Thompson, Hugh Jackman, Regina Hall, Bryan Cranston…
    država: Nemčija, Irska, VB, ZDA
    distribucija v Sloveniji: Jučer
    povezave: IMDb

    o filmu:
    V zabavni pustolovščini Ovce detektivke spremljamo pastirja Jureta Hostnika (Hugh Jackman, sinhronizacija: Matej Puc), ki ima svoje ovce neizmerno rad in jim za lahko noč prebira detektivske kriminalke. Česar pa Jure ne ve, je to, da njegove ovce ne le sledijo kompliciranim zapletom, ampak tudi ure in ure razpravljajo o vseh sledeh ter namigih, pod vodstvom še posebej bistre ovce.
    Ko njihov ljubljeni pastir doživi nenadno smrt, čreda takoj posumi, da ne gre za navadno nesrečo – ampak za resnični kriminalni primer! Ker je lokalni policist popolnoma izgubljen in brez idej, pogumne ovce sklenejo, da morajo prvič zapustiti svoj varni pašnik.Njihova naloga je združiti modrost, razvozlati primer in zaščititi svojo družino.

  • Preklinjam

    Preklinjam

    biografska črna komedija, 120 minut

    • petek 8. 5. 2026 ob 20:00
    • nedelja 10. 5. 2026 ob 20:00
    • sreda 13. 5. 2026 ob 9:00

    izvirni naslov (leto): I Swear (2025)
    režija: Kirk Jones
    scenarij: Kirk Jones
    igrajo: Robert Aramayo, Maxine Peake, Shirely Henderson, Peter Mullan, Scott Ellis Watson…
    država: Velika Britanija
    distribucija v Sloveniji: Karantanija Cinemas
    povezave: IMDb

    festivali/nagrade:
    Toronto (svetovna premiera); nagrada BAFTA za najboljšega igralca in najboljšo izbiro igralcev

    o filmu:
    Neposreden, ganljiv in pogosto zelo smešen film o neobičajni življenjski zgodbi aktivista za ozaveščanje o Tourettovem sindromu Johna Davidsona.

    več o filmu:

    1. Britanska kraljica je tik na tem, da podeli medaljo za posebne zasluge, ko se iz dvorane zasliši: »Fuck the Queen!« Johnu Davidsonu so pri petnajstih letih postavili diagnozo Tourettovega sindroma. Motnja, ki vključuje nenadzorovane gibalne in glasovne tike, je bila v tistem času le malo znana, še manj pa razumljena. John se kljub vsem težavam trudi živeti »normalno« življenje ter na svoji poti najde nekaj nepričakovanih zaveznikov. Film ga spremlja skozi burna najstniška leta pa vse do odraslosti, ko končno najde svoje pravo življenjsko poslanstvo.

    iz prve roke/komentar režiserja:
    »Johna Davidsona sem prvič srečal novembra 2022. Odprl je vrata svoje hiše in me povabil naprej, že v naslednjem trenutku pa mi v obraz zavpil: ‘Greva seksat!’ To je bil prvi glasovni ‘tik’, ki sem mu bil priča, a sem jih v naslednjem letu, ko sem sestavljal nenavadno zgodbo človeka, ki že štirideset let živi s Tourettovim sindromom, doživel še na tisoče.
    Johnova zgodba je ravno tako smešna kot tragična. S Tourettovim sindromom živi že od štirinajstega leta. Prej je bil fant s prijatelji, dobrimi ocenami v šoli in talentom za šport. Izbruh simptomov je njegovo življenje obrnil na glavo. Mežikanje se je razvilo v trzanje in sunkovite gibe, dokler ni nazadnje prišel dan, ko je svoji mami nenadzorovano vzkliknil: ‘Pofafaj mi ga!’ Od takrat Johnovo življenje kroji Tourettov sindrom, nevrološka motnja, ki so jo nekoč imenovali ‘divja norost’.
    V šoli ga niso razumeli, zaklepali so ga v omaro, označili za norega in mu govorili, da bo končal v psihiatrični bolnišnici ali zaporu. Bil je aretiran, ker so policisti njegovo preklinjanje razumeli kot agresivnost. Zaradi verbalnega tika, namenjenega ženski, so ga neznanci pretepli z lomilko. Odločen, da ga bolezen ne bo definirala in mu uničila življenja, je začel pomagati drugim; ustanovil je podporno skupino in prirejal dogodke, na katerih so se lahko srečevali ljudje s Tourettovim sindromom. Ko so končno prepoznali njegov družbeni prispevek, mu je kraljica Elizabeta II. podelila naziv MBE (član reda britanskega imperija). Toda na slovesnosti je zakričal: ‘Jebeš kraljico!’
    Tako je dan za dnem vpil obscenosti in žaljivke, zlasti predstavnikom avtoritete, kot so učitelji, policisti, starši. Le malokdo v izobraževalnem sistemu, zdravstvu ali policiji je takrat že slišal za Tourettov sindrom. Mislili so, da je nor ali da se pretvarja. John je eden redkih ljudi s tem sindromom, ki preklinja – ta oblika motnje se imenuje koprolalija –, toda pri osebah s Tourettovim sindromom se pojavljajo še mnogi drugi bolj ali manj kompleksni gibalni in verbalni tiki. /…/
    Ko sem obiskoval Johna in poslušal njegovo življenjsko zgodbo /…/, sem vse bolj ugotavljal, da je človek, ki ga bolezensko stanje sili v izrekanje najbolj šokantnih, žaljivih, spornih stavkov, v resnici eden najbolj ljubeznivih, spoštljivih in nežnih ljudi, kar sem jih kdaj spoznal. Vedel sem, da lahko iz tega protislovja nastane zelo zanimiva zgodba in da bodo glasovni in gibalni tiki prispevali k scenariju, ki bo osvetlil paradoks med humorjem in tragičnostjo. /…/
    Upam, da bo film gledalce zabaval, se jih dotaknil in jih občasno tudi nasmejal, hkrati pa prispeval k večji ozaveščenosti – ne le o ljudeh, ki živijo s Tourettovim sindromom, ampak o vseh, ki so zaradi bolezni ali hendikepa žrtve predsodkov in diskriminacije. Film, v katerem glavni junak vpije rasistične, homofobne, mizogine in seksistične stavke, lahko danes izzove več jeze in ogorčenja kot kadarkoli prej. A kadar posameznik preprosto ne more ustaviti svojih nevroloških impulzov, ko ima postavljeno zdravstveno diagnozo ter namesto kritik in napadov potrebuje podporo in razumevanje, je prostor za film, ki bo povedal njegovo zgodbo ter spodbujal sočutje.«
    – Kirk Jones

    kritike:
    »Preklinjam nazorno predstavi, kako nevaren je lahko Tourettov sindrom v sovražnem svetu: predsodki in nasilje, s katerimi se sooča John, so resnično grozljivi. A film kljub temu ohranja optimističen ton, pri čemer ne pokaže le površinske nenavadnosti Tourettovega sindroma in z njim povezanih kompulzivnih dejanj, ampak tudi globoko protislovno naravo te motnje. Kot bi Johna njegovo nezavedno ves čas skušalo sabotirati, včasih na prav farsičen način /…/. Toda humor je vpeljan inteligentno in smiselno: nimamo le občutka, da se film smeji skupaj s svojim protagonistom, ampak tudi, da igralec Robert Aramayo na neki način pronicljivo kanalizira Davidsonovo lastno samoironijo.«
    – Jonathan Romney, Financial Times

    »Navdihujočih in ganljivih resničnih zgodb o pogumnih ljudeh, ki premagujejo zdravstvene težave, imamo več kot dovolj. Vendar ne takšnih, v katerih to zdravstveno stanje suva, brca in pljuva v žanr sam; prebije oklep sentimentalnosti, medtem ko nadrealistično komentira oliko in obzirne vljudnosti lepo vzgojene družbe, v kateri svoje misli vsi zadržujemo zase. /…/ Čudovito topel, velikodušen film. /…/ Smešen, strasten in poln sočutja.«
    – Peter Bradshaw, The Guardian

    »Prisrčen film, ki ne dela spektakla iz svojega lika niti ne brska po temnejših poglavjih njegovega življenja, da bi iz gledalca izvabljal solze. /…/ Preklinjam se veselo drži britanske tradicije filmov o obstrancih iz majhnih mest, ne da bi z izkrivljanjem ali poenostavljanjem Davidsonove izkušnje skušal maksimirati feel-good učinek. /…/ Srečni konec filma ni nujno Davidsonsov družbeni prispevek (čeprav je ta resnično impresiven), ampak dejstvo, da si je ustvaril prostor, kjer se končno počuti varnega. Dovolj varnega, da se lahko smeji.«
    – Clarisse Loughrey, The Independent

    »Včasih humorna, včasih ganljiva resnična zgodba, kakršne so v Veliki Britaniji nekoč redno snemali: dobro narejene crowd-pleaserje z družbenim podtonom, pa naj je šlo za brezposelnost (Do nazga), balet za fante (Billy Elliot) ali levkemijo (Dekleta s koledarja).«
    – Catherine Bray, Variety

    »Film vas bo ganil do solz, vas navdal z nelagodjem, a dvorano boste zapustili z občutkom globokega zadovoljstva, ki ga še tako iskreni filmi le redko uspejo izzvati.«
    – Aidan Kelley, Collider

    »Naravnost čudovito! Tourettov sindrom v filmu še ni bil deležen zaslužene pozornosti, a kako prisrčen in zabaven lik je John Davidson – in kako sijajno ga upodobi Robert Aramayo!«
    – John Nugent, Empire

  • Obraz

    Obraz

    biografska drama triler, 98 minut

    izvirni naslov (leto): Obraz (2024)
    režija: Nikola Vukčević
    scenarij: Melina Pota Koljević,Ana Vujadinović, Nikola Vukčević
    igrajo: Edon Rizvanolli, Nikola Ristanovski, Igor Benčina, Alban Ukaj, Aleksandar Radulović, Branimir Popović, Ana Vučković, Elez Adžović, Vuk Bulajić, Selman Jusufi, Xhejlane Terbunja, Zef Bato Dedivanovi, Merisa Adžović, Hana Pavlović…
    država: Črna gora
    distribucija v Sloveniji: Karantanija Cinemas
    povezave: IMDb

    o filmu:
    Zgodba je postavljena v čas druge svetovne vojne, v majhno odročno vas na meji med Srbijo, Črno goro in Albanijo. Pravoslavni otrok, ki je v napadu paravojaške fašistične enote izgubil starše, najde zatočišče v hiši popolnega neznanca – moškega, s katerim nima skupnega ne jezika, vere ali krvi, Albanca Nura Doke. Nur se sooča s težko moralno dilemo: ali naj otroka izroči preganjalcem in s tem prekrši stoletni kodeks svoje hiše, ali naj tvega življenje vseh svojih družinskih članov, da bi zaščitil neznanega otroka in si rešil obraz. Kakšna je cena otrokovega življenja?