Izvirni naslov (leto): The Seed of the Sacred Fig / Danaye anjir-e moabad (2024)
Režija: Mohammad Rasoulof
Scenarij: Mohammad Rasoulof
Igrajo: Misagh Zare, Soheila Golestani, Mahsa Rostami, Setareh Maleki, Niousha Akhshi, Reza Akhlaghi, Shiva Ordooei, Amineh Arani…
Država: Francija, Nemčija, Iran
Distribucija v Sloveniji: Fivia
Povezave: IMDB
Festivali/nagrade:
Cannes (posebna nagrada žirije, nagrada FIPRESCI, nagrada ekumenske žirije); San Sebastián (nagrada občinstva za najboljši evropski film); Sydney (nagrada občinstva); najboljši mednarodni film po izboru National Board of Review; Chicago (srebrni hugo za najboljši scenarij); LEFFEST (nagrada za najboljši film); nagrada lumière za najboljšo mednarodno koprodukcijo; nominacije za evropsko filmsko nagrado za najboljši film, režijo in scenarij; nominacija za nagrado BAFTA za najboljši film v neangleškem jeziku; nominacija za zlati globus za najboljši film v neangleškem jeziku; nominacija za oskarja za najboljši mednarodni film; Locarno; Toronto; Rotterdam; Telluride; New York; Busan; Viennale; Liffe
O filmu:
V napetem političnem trilerju, ki so ga morali snemati skrivaj, družina postane mikrokozmos sodobnega Irana. Mohammad Rasoulof (Zlo ne obstaja) je film ustvarjal v času, ko so državo zajeli protesti pod geslom Ženske, življenje, svoboda. Posebna nagrada žirije v Cannesu in nominacija za oskarja za najboljši mednarodni celovečerec.
Več o filmu:
Iman ravno napreduje v preiskovalnega sodnika na revolucionarnem sodišču, ko v državi izbruhnejo protesti zaradi smrti mladenke v policijskem priporu. Doma njegovi hčerki pretreseni spremljata dogajanje na ulicah, žena pa se obupano trudi ohraniti mir v družini. Ko Iman nekega dne ugotovi, da je njegova službena pištola izginila, začne postajati vse bolj paranoičen …
Iz prve roke/komentar režiserja:
»Po svojem zadnjem filmu Zlo ne obstaja sem potreboval štiri leta, da sem se lotil novega projekta. V tem času sem napisal več scenarijev, k nastanku Semena svetega figovca pa me je nazadnje pripeljala aretacija poleti leta 2022. Moja zaporniška izkušnja je bila takrat zelo specifična, saj je sovpadala z začetkom gibanja Ženske, življenje, svoboda. Skupaj z drugimi političnimi zaporniki sem spremljal družbene spremembe, ki so se dogajale zunaj. Medtem ko so protesti dobivali nepričakovan zagon, sta nas vse bolj osupljala njihova razsežnost in pogum žensk. /…/ V moji celici je neki politični zapornik gladovno stavkal. Oblasti so postajale zaskrbljene in nekega dne so ga prišli obiskat pomembni uslužbenci zapora. Eden od njih me je potegnil na stran in mi rekel: ‘Vsak dan, ko vstopim v zapor, pogledam vhodna vrata in pomislim: kdaj se bom obesil pred njimi? Doma me otroci nenehno sprašujejo: kaj je tvoje delo? Kaj pravzaprav počneš?’ To je bila iskra, ki me je spodbudila k pisanju scenarija. /…/ Takšne zgodbe me utrjujejo v prepričanju, da bo ženskemu gibanju v Iranu sčasoma uspelo doseči cilje. Vlada lahko z represijo začasno ohrani nadzor nad razmerami, vendar se bo nazadnje morala ukloniti zahtevam gibanja. Želel sem posneti film, ki bi prispeval k tem prizadevanjem. Toda ni bilo lahko zbrati ljudi, ki bi bili pripravljeni sprejeti tveganje takšnega projekta. Potreboval sem več mesecev, da sem zbral igralce in tehnično ekipo. /…/ Strah pred identifikacijo in aretacijo meče senco na vse. Vendar je vedno mogoče najti rešitve. Ne znam razložiti, kako, vendar nam je uspelo zaobiti cenzurni sistem. Vlada ne more imeti vsega pod nadzorom. /…/ Dolgo časa sem živel na enem od otokov na jugu Irana. Tam raste nekaj starih divjih figovcev z znanstvenim imenom ficus religiosa. Življenjski cikel tega drevesa je pritegnil mojo pozornost. Njegova semena z iztrebki ptic padajo na veje drugih dreves. Iz semen poženejo korenine in začnejo rasti proti tlom. Ko se novo drevo ukorenini, se začne ovijati okoli debla gostiteljskega drevesa, dokler ga nazadnje ne zaduši.«
– Mohammad Rasoulof
O avtorjih/igralcih:
Mohammad Rasoulof se je rodil leta 1972 v Širazu in študiral sociologijo v Teheranu. Čeprav v tujini žanje kritiško hvalo in osvaja številne nagrade, v Iranu ni bil nikoli predvajan noben od njegovih celovečercev. Rasoulofove težave z oblastmi so se začele, ko je posnel svoj drugi film, družbenopolitično alegorijo Železni otok (Jazireh ahani, 2005). Leta 2010 je bil z Jafarjem Panahijem aretiran med snemanjem skupnega projekta in obsojen na šest let zapora, a so ga po plačilu varščine kasneje izpustili. V sekciji Posebni pogled festivala v Cannesu so bili nagrajeni trije Rasoulofovi celovečerci: leta 2011 je nagrado za najboljšo režijo prejela drama Be omid e didar, dve leti kasneje je mednarodno združenje filmskih kritikov FIPRESCI nagradilo film Dast-neveshtehaa nemisoosand, leta 2017 pa je glavno nagrado sekcije prejel Rasoulofov šesti celovečerec Lerd, drama o korupciji v iranski družbi. Po vrnitvi iz tujine so oblasti režiserju zaplenile potni list in mu prepovedale snemanje filmov, kasneje pa so ga zaradi »ogrožanja državne varnosti« in »širjenja protirežimske propagande« obsodile še na leto dni zaporne kazni. Leta 2020 je Rasoulof skrivaj posnel Zlo ne obstaja (Sheytan vojud nadarad, 2020), omnibus štirih zgodb o moških, soočenih z izbiro: ubogati ukaz totalitarne oblasti ali pa se upreti in tvegati vse. Film je prejel zlatega medveda na Berlinalu, toda režiser se zaradi prepovedi izhoda iz države podelitve ni mogel udeležiti. Zlo ne obstaja smo si lahko ogledali tudi na rednem sporedu Kinodvora, po premieri pa se nam je preko Zooma pridružil režiser. Leta 2022 je bil Rasoulof po podpisu peticije proti vladi znova aretiran in poslan v zapor, kjer se mu je med sedemmesečnim prestajanjem kazni porodila ideja za Seme svetega figovca. Po prihodu na prostost je začel s snemanjem, a kmalu izvedel, da je obsojen na osemletno zaporno kazen. Po razglasitvi, da je Seme svetega figovca izbrano v glavni tekmovalni spored festivala v Cannesu, so iranske oblasti začele zasliševati igralce in ekipo, jim prepovedale izhod iz države in pritiskale nanje, naj režiserja prepričajo v umik filma s programa. Rasoulofu je kmalu zatem uspelo pobegniti v Evropo in se udeležiti festivala, kjer je film prejel veliko nagrado žirije. Danes živi v Nemčiji.
Kritike:
»Seme svetega figovca je politični triler, grozljivka in oda [državljanski] nepokorščini. Pogum iranskih deklet in žensk je njegov navdih in njegovo bistvo.«
– Roxana Hadadi, Vulture
»Mohammad Rasoulof grozo totalitarizma skrči na dimenzije družinskega mikrokozmosa in pri tem pokaže izjemno režijsko inteligenco. Zdi se, da nam s svojo zadušljivo in hkrati uporno komorno dramo (vidimo spopade s policijo in ženske brez pokrival) sporoča: ‘To je največ, kar lahko posnamem.’«
– Jacques Mandelbaum, Le Monde
»Seme svetega figovca se začne kot mračna politična in družinska drama v znanem slogu iranskega filma, nato pa se počasi stopnjuje v nekaj ekstravagantno norega in travmatiziranega – strelski obračun v slogu Sergia Leoneja.«
– Peter Bradshaw, The Guardian
»Rasoulof se izogne formalnim prijemom svojih prejšnjih del in ustvari nekaj bolj neposrednega; dramo, ki gori kot politični triler in žge kot dokumentarec. Medtem ko zgodba drvi proti hitchcockovskemu finalu in čakamo na strel iz pištole Čehova, film najde nov nestabilen teren na obrobju družbe. Seme svetega figovca zraste v napet ep, nepredvidljiv družinski triler, v katerem je osebno vedno politično.«
– Matt Schimkowitz, A.V. Club
»Seme svetega figovca je nadvse vznemirljiva in suvereno izpeljana parabola; triler, ki paranojo, mizoginijo in nasilje iranske države brezšivno preslika na običajno družinsko celico. /…/ Ko film vstopi v izjemno napeto tretjo uro, je seme nemira že vzklilo, sveti figovec pa je pognal svoje korenine proti tlom. /…/ Rasoulofova alegorija prikazuje iransko državo kot najslabšega možnega očeta, ki skuša nadzor zamaskirati v ljubezen, a se mu zdaj bliža čas obračuna. Nič čudnega, da hočejo tega briljantnega disidentskega režiserja spraviti v zapor.«
– Robbie Collin, The Telegraph
»Skoraj tri ure dolga epopeja prečka različne žanre, da bi neki svet soočila z njegovimi protislovji. Družinska kronika, portret družbe, politični film, triler, komorna drama in film ceste – pustolovščina nam na vsakem koraku jemlje sapo zahvaljujoč zgoščenemu, neizprosnemu scenariju in suvereni režiji.«
– Olivier Pélisson, Bande à part
»Kot bi gledali staro legendo, prikrojeno za novo dobo.«
– Alissa Wilkinson, The New York Times
