Arhivi: Na programu

Drama, 100 minut

Izvirni naslov (leto): Julie zwijgt (2024)
Režija: Leonardo Van Dijl
Scenarij: Ruth Becquart, Leonardo Van Dijl
Igrajo: essa Van den Broeck, Grace Biot, Alyssa Lorette, Ruth Becquart, Koen De Bouw, Pierre Gervais, Claire Bodson, Laurent Caron…
Država: Belgija, Švedska
Distribucija v Sloveniji: Demiurg
Povezave: IMDB

Festivali/nagrade:
Cannes (nagrada SACD v sekciji Teden kritike); belgijski kandidat za oskarja; Karlovi Vari; Toronto; Sarajevo; New Horizons, Liffe

O filmu:
Juliejino življenje se vrti okoli tenisa. Je obetavna mlada igralka na prestižni teniški šoli. Ko njenega trenerja nenadoma suspendirajo in se začnejo širiti sumi o neprimernem vedenju, klub pozove igralce, naj spregovorijo. Toda Julie molči.

Iz prve roke/komentar režiserja:
»Vsi imamo stvari, o katerih ne želimo govoriti. Ali pa tiste, o katerih bi radi govorili, a zanje nimamo pravih besed. /…/ Želel sem, da bi nas Julie navdihovala. Njena odločitev za molk prinaša edinstveno osvobajajočo, uporniško energijo, ki film prisili, da spoštuje njen tempo in se ne ukloni zunanjim pritiskom. Kar pa ne pomeni, da ponujam molk kot rešitev. Tišina človeka počasi razjeda. Toda spregovoriti je lahko prav tako nevarno. To dilemo raziskujem v filmu. V družbi, ki jo priganja, naj spregovori, se Julie odloči molčati. Tako svet prisili, da ji zares prisluhne. Podobno kot Antigona si drzne reči ne.
Želel sem povedati zgodbo, ki bi Julie ponudila pot naprej in ji omogočila, da se znova poveže z zunanjim svetom. Glavni namen filma je bil popeljati junakinjo iz labirinta in izolacije ter pokazati, kako si postopoma povrne moč.
Nekatere tišine so tihe, druge glasne. Nekatere so nasilne, druge osvobajajoče. Potop v Julijino tišino je bilo izjemno popotovanje. Ponudila mi je odgovore in zastavljala vprašanja. Vodila me je na zelo nepričakovan način ter mi pomagala razumeti sebe in svet, v katerem živimo. Ob ustvarjanju filma sem spoznal, da smo na tak ali drugačen način vsi Julie, da v sebi vsi nosimo tišino.«
– Leonardo van Dijl

Kritike:
»Napet, vznemirljiv in mojstrsko pridušen celovečerni prvenec belgijskega scenarista in režiserja Leonarda van Dijla se [tako kot njegova glavna junakinja] zaveda pomena samodiscipline – pa čeprav je tudi njegova tišina prežeta s tesnobo in jezo. /…/ Lik Julie bi bil trd oreh za vsako igralko, kaj šele amaterko, toda nastop Tesse Van den Broeck je popoln v vseh pogledih /…/. Pod zanesljivim vodstvom Leonarda van Dijla, ki se tudi sam izogne tako pretiravanju kot narejeni formalni strogosti, je dovolj ranljiva, da potegne gledalca v svoj nemir, in dovolj zadržana, da resnica – vsaj začasno – ostane zunaj dosega. Ta tiho presunljivi prvenec nam odreče katarzo, ki jo običajno iščemo v zgodbah o zlorabah in travmah, ter nas opomni, da žrtev nikoli ne bi smeli siliti, naj delijo svojo zgodbo brez ustreznega časa, premisleka in – molka.«
– Guy Lodge, Variety

»Režijski prvenec Leonarda van Dijla je napeta in pretresljiva značajska študija, ki s svojimi potrpežljivimi ritmi učinkovito gradi neizbežno napetost. Tenis je hiter šport, a vsaka kapljica informacije in vsako razkritje, ki nam ju film mojstrsko servira, delujeta skrbno premišljeno. /…/ Julie molči je vaja v potrpežljivosti; film, odigran subtilno, preudarno, brez napake.«
– Robert Daniels, RogerEbert.com

»Julie molči je napet in prevzemajoč film o molku in odsotnosti; o stvareh, ki jih ne izrečemo; o temah, ki se jim izogibamo. Spomni nas, da je v kritičnih situacijah molk stresna, naporna in, kar je ključno, javna dejavnost – pa tudi preživetvena strategija, ki se je morajo naučiti številni mladi.«
– Peter Bradshaw, The Guardian

»Veliko odkritje [letošnje izdaje festivala v Cannesu] je celovečerni prvenec belgijskega režiserja Leonarda van Dijla /…/. Ta film je pravi čudež – preveč obvladan, da bi zašel v teatralnost, ki ji podleže večina drugih predstavnikov žanra, hkrati uspe kot portret osebe, ki ima že v mladosti dovolj discipline, da v lastnem tempu ponovno premisli nekoč ključno zvezo. Van Dijl zrcali Juliejin odnos do življenja, ko subtilno raziskovanje Jeremyjevih dejanj in Juliejinega molka prepleta s prizori tenisa in družinskega življenja.«
– Sophie Monks Kaufman, Wallpaper

»Julie molči z natančnostjo in pristno filmsko inteligenco raziskuje vprašanja zlorabe, oblasti in nadzora; zelo aktualne teme, ki bodo nedvomno zaznamovale letošnji festival v Cannesu, tako na platnu kot zunaj njega. V tem smislu se pridružuje burni družbeni razpravi, toda pomemben je tudi sam po sebi: zaradi spretnega scenarija, odlične režije in – ne nazadnje – impresivne igre Tesse Van den Broeck, mlade tenisačice v prvi filmski vlogi. To je film, ki nas na svoj skrivnosten in vztrajen način vabi, da prisluhnemo Juliejinemu molku in ga spoštujemo – da bi ga tako lažje premagali.«
– Aurore Engelen, Cineuropa

»Film odlikujejo rigorozno diskreten slog, odlična igralska zasedba ter nastop mlade debitantke in resničnega teniškega talenta Tesse Van den Broeck, ki je še toliko učinkovitejši prav zaradi svoje nevsiljivosti. /…/ Njena skrajno zadržana, a močna igralska predstava kar prasketa od nakopičene napetosti, razkrivajoč tako junakinjino neizmerno voljo kot njeno negotovost in ranljivost.
– Jonathan Romney, Screen Daily

»Gledalski užitek izvira iz premišljenega podajanja informacij, vzdušja groze ter subtilnih psiholoških preobratov, ki Julie vse bolj potiskajo proti točki preloma.«
– David Jenkins, Little White Lies

Triler, srhljiva drama, 91 minut

Izvirni naslov (leto): Pa tako lep dan je bil (2024)
Režija: Perica Rai
Scenarij: Perica Rai
Igrajo: Katarina Čas, Nina Ivanišin, Tina Vrbnjak, Ula Furlan, Uroš Fürst…
Država: Slovenija
Distribucija v Sloveniji: Fivia
Povezave: IMDB

O filmu:
Štiri najboljše prijateljice iz otroštva, Manca (Katarina Čas), Trina (Nina Ivanišin), Iza (Tina Vrbnjak) in Taja (Ula Furlan), vsako poletje preživijo nekaj dni v hribih, v oddaljenem kraju v Sloveniji. Njihovo prijateljstvo je pred leti zaznamoval dogodek na zabavi, ki jih je med seboj odtujil. Tokrat se želijo soočiti s preteklostjo in obnoviti svoje vezi, a naletijo na nenavadno družino iz bližnje vasi in skrivnostnega Lovca. Ko situacija vse bolj uhaja izpod nadzora, se morajo spopasti z zunanjimi grožnjami, nenavadnimi naključji in lastnimi strahovi. Bo ta boj za preživetje obnovil njihovo prijateljstvo ali ga dokončno uničil?

Zanimivosti:
Snemanje filma se je začelo pred 10 leti brez kakršne koli finančne podpore, zato je bila ekipa prisiljena projekt financirati izključno iz lastnih sredstev. Pomanjkanje virov je ves čas prinašalo dvome, ali bodo sploh lahko dokončali film in ali bo ta kdaj ugledal filmsko platno. Kljub negotovosti so ekipa in igralci s predanostjo svoje vloge odigrali popolnoma brezplačno, kar dokazuje njihovo ljubezen do tega filma. Danes pa ekipo in igralce preveva veselje, saj so po dolgem in napornem potovanju vendarle prišli do cilja – film “Pa tako lep dan je bil” bo končno zaživel na velikem platnu.
-> Film se osredotoča na zgodbo, ki se odvije v enem samem dnevu;
-> Vsi igralci v filmu so odigrali svoje vloge brezplačno;
-> Film je bil financiran le z lastnimi sredstvi ekipe, kar je režiserja, ki je bil hkrati tudi producent, prisililo v skrajne ukrepe. Da bi zagotovil sredstva za snemanje, je moral prodati svojo najljubšo otroško kitaro, prenosni računalnik in kolo. Po petih letih pa je svojo ljubljeno kitaro odkupil nazaj – vendar za dvakrat višjo ceno;
-> Snemanje je potekalo v izjemno nenavadnih in zahtevnih razmerah. Medtem ko so igralke med snemanjem rojevale in spreminjale pričeske, je režiser moral povezovati prizore, ki so bili posneti v različnih letih, kar je bil velik izziv;
-> Pomanjkanje finančnih sredstev je pomenilo, da so pogosto ostali brez osnovnih potrebščin – včasih celo brez hrane – in tehnična oprema je bila močno omejena. To je ekipo prisililo v izjemno kreativnost, saj so morali s skromnimi sredstvi ustvariti prizore, ki so videti popolnoma profesionalno;
-> Ena izmed ekstremnih preizkušenj je bilo snemanje v gozdu, kjer so člani ekipe utrpeli kar 82 ugrizov klopov, en član pa je zbolel za boreliozo;
-> Še bolj nevarno je postalo med snemanjem v hiši, kjer so naleteli na kače – modrase. Da bi zagotovili varnost, so obvestili Klinični center Ljubljana, če bi prišlo do ugriza. Modrasov so se na koncu rešili s košenjem trave okoli hiše, glasnim petjem in predvajanjem glasne glasbe;
-> Med snemanjem se je zgodila tudi zanimiva anekdota, ko je igralka Katarina Čas prišla naravnost iz Hollywooda, kjer je sodelovala pri snemanju filma z Martinom Scorsesejem in Leonardom DiCapriem. Iz razkošja hollywoodske vile je prispela v Koštabono, kjer je spala na spalni podlogi (armafleks), obdana z 18 ljudmi, ki so večinoma smrčali. Kljub temu se nikoli ni pritožila, kar je bil očiten prehod iz glamurja v preprosto življenje;
-> Ekipi je nenehno primanjkovalo osnovne tehnične opreme, kot so stojala in objektivi, zato je moral režiser uporabiti svoje znanje in inovativne prijeme, da so posnetki delovali brezhibno;
-> Na enem izmed prizorov se je Katarina Čas poškodovala in morala počivati kar 14 dni. Direktor fotografije je padel 5m globoko in se pri tem poškodoval, vendar vseeno nadaljeval snemanje. Domov se je odpeljal s kolesom;
-> Na snemanju so se člani ekipe spoznavali med seboj, nekateri celo poročili in imajo danes otroke;
-> Eden najbolj nepozabnih trenutkov se je zgodil med snemanjem nočne scene, ko so ostali brez elektrike in reflektorjev oziroma luči;
-> Ekipa se je prehranjevala s čorbami, ki jih je od doma prinesel režiser in na sendvičih. Tu pa tam so si privoščili kako sladico (čokoladni rogljič);
-> Ker je bil prizor ključen za zgodbo, je ekipa hitro našla kreativno rešitev. Prizorišče so osvetlili s svojimi avtomobili. Rezultat je bil osupljivo dramatičen prizor, ki je bil videti, kot da so imeli profesionalne luči. Ko so kasneje gledali posnetek, niso mogli verjeti, da so z nekaj avtomobili in dobrim načrtovanjem ustvarili popolnoma profesionalen videz.

Iz prve roke/komentar režiserja:
“Ta projekt je ves čas stal na trhlih temeljih, saj nikoli nismo imeli zagotovila, da ga bomo sploh lahko dokončali. Začeli smo iz čiste strasti, snemali pa smo predvsem poleti, v juniju in juliju, ker se zgodba filma odvija v enem samem dnevu.
Čeprav smo uspešno posneli glavni del, nas je pomanjkanje sredstev za postprodukcijo zaustavilo in film je več let ostal nedokončan. Šele s pomočjo produkcijske hiše VERTIGO smo dobili priložnost, da ga končamo.
V filmu nastopajo največji slovenski igralci, kar mi osebno pomeni ogromno. Prepričan sem, da so jih pritegnili drugačnost scenarija in izzivi vlog, zato so z veseljem sprejeli sodelovanje.
Njihova predanost in zavezanost projektu me je skozi leta navdihovala, saj nihče od njih nikoli ni zahteval plačila. Vsi igralci, ki jih vidite v filmu, so sodelovali iz srca in brezplačno, kar izjemno cenim.”
“Perica Rai”

Dokumentarni film, 63 minut

Izvirni naslov (leto): Nikola Tesla, Valovi prihodnosti (2024)
Režija: Janja Glogovac
Scenarij: Janja Glogovac
Igrajo: Michael Manske, Ksenija Mišič, Jeremy Waters…
Država: Slovenija
Distribucija v Sloveniji: Gustav Film
Povezave: IMDB

O filmu:
Dokumentarni film se poglobi v življenje in delo Nikole Tesle, vizionarskega izumitelja, čigar prispevki k sodobni elektriki in brezžični komunikaciji so pogosto spregledani. Čeprav je bil sodobnik Thomasa Edisona in izjemno priljubljena osebnost svojega časa, je Tesla v popularnih zgodovinskih pripovedih večinoma zasenčen in so njegova odkritja ali nastavki odkritij postali bistveno bolj izpostavljeni z nastankom avtomobilskega podjetja, ki nosi njegovo ime.

Film osvetljuje Teslove revolucionarne izume, vključno z izmeničnim tokom, Teslovo tuljavo in njegovo pionirsko delo na področju brezžičnega prenosa energije. Raziskuje tudi oster tekmovalni odnos med Teslo in Edisonom ter dejavnike, ki so privedli do končnega upada ugleda in izolacijo od znanstvene skupnosti.

Iz prve roke/komentar režiserja:
Živimo v svetu, ki ga je oblikovala genialnost Nikole Tesle, a le redki se tega dejansko zavedajo. Tudi zgodba Nikole Tesle v Mariboru je zavita v tančico skrivnosti. S tem dokumentarcem razkrijemo nevidno nit, ki povezuje njegove izume z našim vsakdanjim udobnim življenjem dandanes in oživimo spomin na inovacije pred svojim časom, ter raziskujem njegovo vizijo o trajnostni prihodnosti. Moj cilj je navdihniti nove generacije, da se poglobijo v njegovo delo in nadaljujejo njegovo misijo ustvarjanja čistejšega in bolj povezanega sveta. Verjamem, da lahko s tem filmom pripomorem tudi k ozaveščanju o nujnosti prehoda na obnovljive vire energije in spodbudim ljudi, da prevzamejo aktivno vlogo pri oblikovanju trajnostne prihodnosti.
Janja Glogovac

O avtorjih/igralcih:
Janja Glogovac (1974) je študij režije pričela v Zagrebu in zaključila z magisterijem na slavni praški akademiji FAMU. Že v obdobju študija je za RTVSLO, HRT in češko nacionalno televizijo CTV posnela preko 60 kratkih dokumentarnih filmov in reportaž. Njen prvi celovečerni dokumentarni film »TITO« je svojo bil prikazan na mnogih mednarodnih festivalih, med drugim tudi na prestižnem IDFA Amsterdam kjer je bil film tudi nagrajen. Leta 2007 je kot tretja ženska režiserka v Sloveniji se podpisala pod film z naslovom »L… KOT LJUBEZEN«, ki je svojo festivalsko pot pričel na mednarodnem festivalu v Rotterdamu. 2010 je dokončala več let trajajoči igrano dokumentarni film “MISTIKA HOTELA PALACE”, ki je spremljal transformacijo in prenovo znamenitega zaščitenega arhitekturnega bisera v Portorožu in ob tem poskrbel za ohranitev bogate zgodovine prostora preko zgodb zaposlenih hotela, obiskovalcev, krajanov itd. Poleg filmov je Janja Glogovac režiral tudi TV oglase, videospote in video vsebine za predstave koreografa Edward Cluga, med drugim tudi za predstavo »RADIO in JULIET«, ki se lahko pohvali z največjim številom gostovanj v tujini v zgodovini slovenskega baleta.

S temo NIKOLE TESLE se je začela seznanjati leta 2007. Ker je tema izjemno velik zalogaj, ki jo je vodil preko mnogih držav in sogovornikov, je šele leta 2019 dokončala prvo verzijo filma, ki je bila namenjena za kabelsko ameriško tržišče (Amazon Prime, Comcast, Verizon Fios itd.) in ga v letu 2024 nadgradila ter dokončala v verzijo, ki je sedaj namenjena tudi za distribucijo v Sloveniji.

Izvirni naslov (leto): Vermines (2023)
Režija: Sébastien Vanicek
Scenarij: Sébastien Vanicek, Florent Bernard
Igrajo: Théo Christine, Sofia Lesaffre, Jérôme Niel…
Država: Francija, ZDA
Distribucija v Sloveniji: Fivia
Povezave: IMDB

O filmu:
Popolna metafora »migrantske krize« in »velike zamenjave«.

Več o filmu:
V pariškem stanovanjskem kompleksu živi Kaleb (Théo Christine), zbiralec redkih vrst žuželk, tudi pajkov, toda ko se eden izmed njih, najbolj strupen, osvobodi, razraste in razmnoži, se kompleks, ki ga je socialna država že davno zapustila, prelevi v maelstrom groze, terorja, arahnofobije in panike, tako da zelo spominja na Evropo, ki jo grabi panika pred »parazitskimi« migranti. Pajki so dobra metafora »migrantske krize«: migranti so v očeh fobične desnice to, kar so pajki v očeh prebivalcev tega kompleksa – eksotične, invazivne, mutantske, nepredvidljive pošasti (ja, »golazen«, »mrčes«, »vermines«, in ja, prihajajo v »tropih«), ki se nekontrolirano množijo in razraščajo in »nas« izrivajo, tako da nam preti »velika zamenjava«. Celo genocid – nad »nami«, »ljudmi«. Kričite!