Izvirni naslov (leto): The Substance (2024)
Režija: Coralie Fargeat
Scenarij: Coralie Fargeat
Igrajo: Demi Moore, Margaret Qualley, Dennis Quaid…
Država: Velika Britanija, ZDA, Francija
Distribucija v Sloveniji: Fivia
Povezave: IMDB
Festivali/nagrade:
Cannes (najboljši scenarij); Toronto (nagrada občinstva v sekciji Midnight Madness); Karlovi Vari; San Sebastián; Busan; Sitges; Sarajevo; Liffe
O filmu:
Ekstravagantna in spektakularno krvava telesna grozljivka z neustrašno Demi Moore v vlogi odcvetele hollywoodske zvezde. Francoska režiserka Carolie Fargeat vrača udarec družbi, obsedeni z lepoto, mladostjo in slavo.
Več o filmu:
Ste kdaj sanjali o boljši različici samih sebe?
Mlajši, lepši, bolj popolni?
Ena sama injekcija bo odklenila vaš DNK
in sprostila novo verzijo vas samih.
Edino pravilo: čas si bosta morali deliti.
En teden za eno telo, en teden za drugo…
Elisabeth Sparkle je bila včasih slavna hollywoodska igralka, zdaj pa vodi televizijski fitnes show. Toda ker oddaja potrebuje novo kri, jo šef na petdeseti rojstni dan odpusti…
Iz prve roke/komentar režiserja:
»Substanca je film o ženskem telesu. Govori o tem, kako je žensko telo v javnem prostoru nenehno pod drobnogledom; kako se ga ves čas ocenjuje, analizira, seksualizira in kritizira. O tem, kako zelo smo kot ženske prisiljene verjeti, da nas bo družba cenila le, če bomo popolne, seksi, nasmejane, vitke, mlade, lepe … In kako nemogoče se je temu izogniti, pa naj bomo še tako izobražene, močne in neodvisne. Ženska telesa so več kot dva tisoč let oblikovale želje tistih, ki so jih gledali. /…/ Vse okoli nas – oglasi, filmi, revije, izložbe – nam prikazuje fantazijsko različico ženske. Vedno lepa. Vitka. Mlada. Seksi. Podoba ‘idealne ženske’, ki naj bi nam prinesla ljubezen. Uspeh. Srečo. Če te zahteve nehamo izpolnjevati – naj gre za starost, težo, obline ali kaj drugega –, nam družba takoj sporoči: s tabo je konec. Ne želimo te več videti. Nočemo te na naših zaslonih. Nočemo te na naslovnicah naših revij. Preprosto izbrisali te bomo iz javnega prostora. Ne zaslužiš si več našega časa in pozornosti. /…/ Trdno sem prepričana, da je to naša ječa. Zapor, ki ga je družba zgradila okoli nas in ki je postal močno orodje nadzora in nadvlade. Zapor, za katerega mislimo, da si ga želimo same zase. /…/ Ne poznam niti ene ženske, ki ne bi imela težavnega odnosa do svojega telesa; ki ne bi kdaj v življenju trpela zaradi motenj hranjenja; ki ne bi v nekem trenutku besno sovražila svojega telesa (in same sebe), ker ni ustrezala družbenim standardom. /…/ Ko sem se začela bližati štiridesetemu letu, sem postajala vse bolj depresivna. Mislila sem si: okej, to je konec. Konec mojega življenja. Nikoli več ne bom nikomur všeč, nihče me ne bo več cenil, ljubil, opazil, nikomur se ne bom zdela zanimiva … Študirala sem politologijo, sem feministka. Toda nič ni pomagalo: to sranje je vedno našlo način, kako prodreti v moje možgane. Bila sem trdno prepričana, da po določeni starosti ne bom vredna nič. Tako kot sem v mladosti sveto verjela, da ne bom vredna nič, če ne bom imela vitkega, popolnega telesa. /…/ Odločila sem se torej napisati ta film. Da bi svetu sporočila: temu sranju moramo narediti konec! Žanrski filmi so politični. Zame kot filmsko ustvarjalko so odličen način, kako se skozi prizmo zabave, humorja in ekscesa spopasti s političnimi in osebnimi vprašanji. Film sem posnela povsem brez zadržkov, da bi osvobodila svojo notranjo pošast. Ali bolje: tisto, za kar me je družba prepričevala, da je pošast – tisti nepopolni, starajoči se, spremenljivi del mene, ki sem se ga morala naučiti skrivati. /…/ Želela sem pretrgati spone, ki so tako dolgo omejevale ženske. Toliko časa so nam govorili, da se moramo imeti pod nadzorom, da se moramo obvladati. Storimo torej ravno nasprotno! /…/ Film je zelo krvav. Pa tudi zelo smešen. Ne morem si namreč zamisliti boljšega orožja, kot je satira, da bi svetu pokazala absurdnost njegovih pravil. /…/ Predvsem pa je film zelo aktualen. Odločila sem se, da bom z njegovo pomočjo vzljubila svojo notranjo pošast. Navsezadnje govori prav o tem. O osvoboditvi. Emancipaciji. Opolnomočenju. /…/ Želela sem, da bi glavno vlogo odigrala kultna igralka. Toda vedela sem, da bo zelo težko najti igralko takšnega formata, ki bi se bila pripravljena soočiti s svojimi fobijami. Ko se je v pogovoru s producenti pojavilo ime Demi Moore, se mi je zdela zamisel odlična, toda rekla sem si: nikoli ne bo pristala. Ko sem nazadnje dobila pozitiven odgovor, sem bila res zelo presenečena. /…/ Demi je začutila potencial vloge, toda roko na srce: zanjo je bilo vse skupaj ogromno tveganje.«
– Coralie Fargeat
Kritike:
»Brezsramno trapast in nezaslišano zabaven primerek gonzo telesne grozljivke s pridihom komedije; film, ki mu resno primanjkuje subtilnosti in pozitivnega odnosa do telesa – pravzaprav kakršne koli pozitivnosti. Roger Corman bi bil navdušen.«
– Peter Bradshaw, The Guardian
»Substanca nas posrka v kaotično, begajoče čustveno razdejanje menopavze, kot je to uspelo le redkim filmom. /…/ Mračen faustovski pakt – deloma Dorian Gray, deloma Gremlini.«
– Wendy Ide, The Guardian
»Demi Moore morda res ni bila rojena za dih jemajočo vlogo v tem filmu, zagotovo pa bi jo lahko vsaj krstili z mislijo nanjo. /…/ Substanca je satirična grozljivka brez primere, izmenično smešna, ganljiva in osupljivo groteskna. Demi Moore, veličastno vračajoč se na filmsko prizorišče, vlogo zagrabi, kot bi ji šlo za življenje. /…/ Režiserkina izbira te igralke in njena pripravljenost, da se pri enainšestdesetih letih razgali – tako čustveno kot telesno –, sta tisto, kar Substanco na presenetljiv način poveže z njenimi temami. Igralka že vsaj trideset let ni obvladovala kakšnega filma s takšno gotovostjo. Opazovati jo, kako se sooči z Demi Moore v zrcalu – in kako neusmiljeno to stori –, je nekaj resnično izjemnega.«
– Tim Robey, The Telegraph
»Substanca govori tudi o nečem mnogo manj očitnem: o tistem nizu sloves v poznih srednjih letih, ki jih je resnično težko izreči. Zdi se, da se je Coralie Fargeat, tudi sama v srednjih letih, z nekaterimi od njih že srečala, zdaj pa jih je spremenila v briljantno, grenko šalo. Smejali se boste, da vas bo bolelo – dokler se ne boste več.«
– Stephanie Zacharek, Time
»Praznujmo rojstvo Substance, demonske dvojčice Barbie Grete Gerwig! /…/ Najbolj krvav in škandalozen film v zgodovini filmskega festivala v Cannesu.«
– Manu Yáñez, Fotogramas
»Epska, drzna in zares nagnusna mojstrovina telesne groze. /…/ Substanca Coralie Fargeat je neustavljivo, ekstatično prekipevajoča pravljica o ženskem samosovraštvu, ki se ne ustavi pred ničemer – ampak res ničemer –, da bi zrušila neusmiljene lepotne standarde, s katerimi so se ženske prisiljene soočati že tisočletja; breme, ki ga ta takojšnja campovska klasika skuša odvreči z najbolj spektakularno nagnusnim primerkom telesne groze po Muhi ali pa morda zadnjih minutah Akire. /…/ Rezultat režiserkinega norega eksperimenta je mešanica filmov Odštekani petek in Vse o Evi ter Obsedenosti Andrzeja Żuławskega – film, dovolj preprost, da bi ga razumel otrok, a dovolj ogaben, da bodo bolj občutljivi med gledalci izbruhali kosilo. Tisti z močnim želodcem pa bodo nagrajeni z najbolj odvratno zabavnim filmskim dogodkom leta /…/. Demi Moore še nikoli ni tako tvegala. Le malo sodobnih igralcev njenega kova kdaj je. In ko boste videli, kam jo to tveganje pripelje v popolnoma odpuljenem zadnjem dejanju filma, vam bo čeljust padla na tla – če bo sploh še pritrjena na vaše telo.«
– David Ehrlich, IndieWire
»Substanca Coralie Fargeat je telesna grozljivka s subtilnostjo macole. S svojimi idejami in podobami nas trešči po glavi, tako da se celo bežni trenutki dozdevne lepote, ki jih liki obupano lovijo, spremenijo v nekaj veličastno odvratnega. Toda film je tudi neznansko zabaven, medtem ko se poganja v vse bolj vrtoglave višave in čedalje bolj nezaslišane globine /…/. Eden najbolj absurdnih in neobrzdanih filmov, kar so jih letos prikazali na festivalu [v Cannesu]. Redki so mu sploh prišli blizu.«
– Chase Hutchinson, The Wrap
»Šokantna in pomenljiva, razorožujoče groteskna in čudno zabavna Substanca je feministična telesna grozljivka, ki bi jo morali predvajati v kinematografih širom dežele. /…/ Tudi če vsak dan gledate grozljivke, je Substanca še vedno ena redkih, ki ustvari pravo pošast; ne le maso iznakaženega mesa, ampak deformacijo duha. To je tisto, kar skrivamo v svoji notranjosti, pravi film. To je tisto, kar počnemo sami sebi.«
– Owen Gleiberman, Variety
