Izvirni naslov (leto): La memoria infinita (2023)
Režija: Maite Alberdi
Scenarij: Maite Alberdi
Igrajo: Paulina Urrutia, Augusto Góngora…
Država: Čile, ZDA
Distribucija v Sloveniji: Demiurg
Povezave: IMDB
Festivali/nagrade:
Sundance (velika nagrada žirije za najboljši dokumentarec v sekciji svetovnega filma); Stockholm (nagrada za najboljši dokumentarec); nominacija za oskarja za najboljši dokumentarec; nagrada National Board of Review za enega petih najboljših dokumentarcev; Berlinale; San Sebastián; IDFA; Hot Docs; CPH:DOX; London; Ji.hlava; Toronto
O filmu:
Zgodba o Paulinini globoki in brezkompromisni predanosti ter Augustovem srditem boju, da bi ohranil svojo identiteto, je srce parajoč in hkrati navdihujoč spomenik neuničljivi moči ljubezni. Film Maite Alberdi (Krt) je nominiran za oskarja v kategoriji najboljši dokumentarec.
Več o filmu:
Augusto Góngora, veteranski čilski novinar in pomemben kronist Pinochetovih zločinov, ter Paulina Urrutia, igralka, aktivistka in političarka, že več kot dvajset let živita v tesnem in ljubečem razmerju. Augustu so pred osmimi leti diagnosticirali Alzheimerjevo bolezen in od tedaj se par skupaj spopada z neizprosnim in vse hitrejšim upadanjem njegovih telesnih in duševnih moči.
Iz prve roke/komentar režiserja:
»Zanima me normalizacija telesnih sprememb in starosti, iskanje lepote v krhkosti ter raziskovanje končnosti in smrti. To je minevanje časa. Nihče nas ni naučil, kako se starati in umreti, jaz pa želim ta proces opazovati, ga sprejeti kot nekaj normalnega. Morda bo moj film komu, ki se spopada s strahovi v zvezi s smrtjo in starostjo, prinesel tolažbo. Neskončni spomin pa je predvsem ljubezenska zgodba; govori o tem, kako ljubiti v trenutkih ranljivosti, kako živeti z nekom, ko spomin ni več popoln. Pri snemanju sem zelo uživala, saj zgodbe nisem doživljala z vidika izgube ljubljene osebe ali izgube spomina. Namesto tega sem z navdušenjem in hkrati zavistjo občudovala njun odnos: nekaj, česar sama nisem doživela ali videla v svoji okolici. Pri njuni ljubezni ni pomembno, kaj sta bila nekoč, temveč kaj sta danes, dejstvo, da imata drug drugega. /…/ Oba sta znani javni osebnosti v Čilu. /…/ Augusto je bil zelo pomemben novinar. Deloval je v dveh različnih obdobjih čilske zgodovine. V času diktature je imel ključno vlogo kot sodelavec tajne informativne oddaje Teleanálisis; ta je poročala o dogajanju v državi, ko so glavni mediji molčali. Skupaj z novinarskimi kolegi je šel na ulice, snemal dogajanje in se pogovarjal z ljudmi, posnetke pa so nato skrivaj pošiljali po vsej državi. Danes je to najpomembnejše arhivsko gradivo iz obdobja čilske diktature. Augusto je zaslužen za nastanek podob, ki predstavljajo vizualni spomin države. Zelo je pomemben za našo zgodovino. Ko se je vrnila demokracija, je sodeloval pri vseh kulturnih oddajah največje javne televizije – kot voditelj, producent in scenarist. Ustvarjal je dve kroniki: o zgodovini naše države in o lokalni umetniški dejavnosti. /…/ Paulina je znana gledališka, filmska in televizijska igralka. Slavna in priznana je tudi na političnem področju. Bila je prva čilska ministrica za kulturo. Mojo pozornost je pritegnila njena vseživljenjska strast do kulture in umetnosti. Zares navdihujoče je, kako se je posvetila skrbi za svojega partnerja. /…/ Letos mineva petdeset let od Pinochetovega državnega udara. Zgodovina nikoli ne pozabi zgodovinskih dejstev. Živimo v družbah, ki tovrstnim spominskim slovesnostim namenjajo veliko pozornosti; spominjamo se, da ne bi ponavljali zgodovine. Film govori o tem, kaj se zgodi z osebno resnico v primerjavi z zgodovinsko resnico. Augusto ima Alzheimerjevo bolezen, toda v zgodovini njegove države so določeni dogodki, določeni boleči dogodki, ki jih ne bo nikoli pozabil, njegovo telo jih ne bo pozabilo; bolečina ostaja – in z njo je pogosto težko živeti. /…/ Kot je rekel Nietzsche: ‘Da bi nekaj ostalo v spominu, se mora vžgati vanj: v spominu ostane le tisto, kar nikoli ne neha boleti.’ /…/ Pojem spomina je širok. Moj film prikazuje, kaj ostane, ko vse drugo utone v pozabo. Govori o identiteti nekoga, ki se nikoli ne izgubi, ki ima do konca svoj značilni ton, ki nikoli ne pozabi določenih bolečih zgodovinskih dogodkov – in ki ljubi tudi takrat, ko se zdi, da se ne spominja. Telo se spominja; to je film o tistem, kar ostane …«
– Maite Alberdi
Kritike:
»Režiserka Maite Alberdi nam z izjemnim dokumentarcem Neskončni spomin prinaša enega najbolj iskrenih prikazov življenja, ljubezni in spomina, kar smo jih v zadnjih letih videli na velikem platnu. /…/ Moč Neskončnega spomina je v tem, da dvorano zapustimo z vseprežemajočim občutkom, kako lépo – pa naj bo še tako kratko – je življenje, kadar ga delimo z drugimi.«
– Adam Mullins-Khatib, Chicago Reader
»Čudovita meditacija Maite Alberdi cilja na gledalčevo anatomijo: dotakne se srca, spodbudi um in prodre do kosti. Če se je režiserkin prejšnji film, za oskarja nominirani Krt /…/, začel kot komični dokumentarec in končal kot študija osamljenosti, pa je Neskončni spomin /…/ zgodba iz rubrike ‘bolezen tedna’, ki v resnici govori o nepremagljivosti velike ljubezni, še posebej v trenutkih največje ranljivosti. /…/ Film deluje najbolj pristno in večplastno, ko prikazuje, kako sta videti neomajna ljubezen in skrb za drugega, kadar obstaja le sedanji čas: imeti nekoga tako zelo rad, da ohranjaš njegove spomine, in biti tako zelo ljubljen, da je to zadnja lepa misel, ki jo boš morda kadarkoli potreboval.«
– Robert Abele, Los Angeles Times
»Rezultat je eden najbolj osebnih prikazov Alzheimerjeve bolezni, kar jih je kdaj zabeležila filmska kamera, pa tudi presunljiva zakonska zgodba in metafora o narodu.«
– Erick Kohn, IndieWire
»Grozljiva, neodpustljiva ironija vsega skupaj pa je, kako ganljivo je Augusto po Pinochetovem padcu pisal o nujnosti kolektivnega spominjanja zgodovine. Včasih je Bog preprosto malo preveč ciničen, ko pusti trpeti svoje kreature; toda režiserkin humani, globoko empatični film nam ponuja vsaj nekaj tolažbe.«
– Leslie Felperin, The Guardian
