Biografska romantična drama, 114 minut
Izvirni naslov (leto): Romería (2025)
Režija: Carla Simón
Scenarij: Carla Simón
Igrajo: Llúcia Garcia, Mitch, Tristán Ulloa, Alberto Gracia, Miryam Gallego, Janet Novás, José Ángel Egido, Marina Troncoso, Sara Casasnovas, Celine Tyll…
Država: Španija, Nemčija
Distribucija v Sloveniji: Fivia
Povezave: IMDb
Festivali/nagrade:
Cannes; San Sebastián, New York; Busan; Sarajevo; New Horizons
O filmu:
Osemnajstletna Marina odpotuje v Vigo na atlantski obali, da bi spoznala družino svojega biološkega očeta. Tako on kot njena mama sta umrla, ko je bila Marina še čisto majhna. Marinin prihod razburka dolgo zakopana čustva in odpre nezaceljene rane iz preteklosti. Skozi srečanja s člani številčne družine dekle počasi sestavlja razdrobljene in pogosto protislovne spomine na mater in očeta.
O avtorjih/igralcih:
Carla Simón se je rodila leta 1986 in odraščala v majhni katalonski vasi. Njen avtobiografski celovečerec Poletje 1993 (Estiu 1993) je leta 2017 na Berlinalu osvojil tako nagrado za najboljši prvenec kot veliko nagrado žirije Generation Kplus. Leta 2022 je na Dnevih avtorjev v Benetkah predstavila kratkometražec Carta a mi madre para mi hijo, ki ga je posvetila svoji pokojni materi in še nerojenemu sinu. Drugi celovečerni film, prav tako avtobiografsko navdahnjeni Alcarràs (2022), ji je med drugim prinesel zlatega medveda na Berlinalu. Režiserkin tretji celovečerec Romanje je bil premierno prikazan v uradnem tekmovalnem programu festivala v Cannesu.
Iz prve roke/komentar režiserja:
»Imam srečo, da sem del velike družine s številnimi zgodbami, kar je postalo moj glavni vir navdiha. Družinski odnosi me fascinirajo, ker si družine ne izberemo sami – razmerja so kompleksna, polna konfliktov in travm, a tudi brezpogojne ljubezni, zaupanja in zvestobe.
Oče mi je umrl, ko sem bila stara tri leta, mama pa, ko sem jih imela šest; oba zaradi aidsa. Očetovo družino sem nazadnje videla na maminem pogrebu, potem pa smo izgubili stik. Ko sem se pripravljala za vpis na univerzo, sem potrebovala očetov mrliški list, zato sem stopila v stik s starimi starši. Nekaj ur pozneje me je poklical eden od stricev in me povabil na obisk. Radovednost ter želja, da bi našla svoje korenine, sta premagali zamero zaradi dolgoletnega molka. Pri osemnajstih sem sama odpotovala v Vigo v Galiciji, da bi spoznala očetovo družino in odkrila zgodbo svojih staršev.
Moja mama in oče sta bila mlada, ko je Španija v osemdesetih letih prešla v demokracijo. To je bil čas svobode in eksperimentiranja, ko so mladi zavrgli vrednote, podedovane od globoko katoliške in konservativne družbe. Toda dolgo pričakovano obdobje svobode, znano kot La Movida, je prineslo tudi heroinsko krizo, zaradi katere je Španija postala država z najvišjo stopnjo smrtnosti zaradi aidsa v Evropi. Te zgodbe pa so pogosto ostale zamolčane.
Romanje je film o spominu, o neulovljivih družinskih trenutkih, ki jih morda ne bomo nikoli popolnoma razumeli. Zgodbo svojih staršev sem skušala rekonstruirati skozi pogovore z družino in znanci, toda ni mi uspelo. Deloma je bila kriva inherentna razdrobljenost spomina, toda glavna ovira je bila stigma, ki obkroža aids in zamegljuje preteklost. S filmom sem želela obuditi dediščino pozabljene generacije, ki je trpela posledice tako odvisnosti od heroina kot pojava novega virusa. To je del španskega zgodovinskega spomina, ki si zasluži ponovno obravnavo.
Ko sem spoznala, da zgodbe svojih staršev nikoli ne bom izvedela v celoti, sem spomine, ki so mi manjkali, začela ustvarjati sama. Verjamem, da je mogoče – in nujno – zgraditi bolj zdrav odnos do preteklosti ter oblikovati lastno identiteto. Na srečo imamo za to film.«
– Carla Simón
Kritike:
»Carla Simón znova dokaže redek talent za upodabljanje nepredvidljive, muhaste zveri, ki se ji reče družina.«
– Wendy Ide, Screen Daily
»Če lahko Romanje štejemo za režiserkin najboljši celovečerec, je tako zaradi majhnih čudežev, ki se zgodijo v njegovi nečisti obravnavi fikcije. V cinefilskem smislu je nadvse zanimivo opazovati, kako film potuje od mraka buržoazije, ki ga je Carlos Saura portretiral v šestdesetih in sedemdesetih letih, pa vse do mladoletnih prestopnikov iz filma Deprisa, deprisa, ki ga je taisti režiser iz Huesce posnel leta 1981. Ravno tako dobrodošlo je, da Carla Simón ne zaide v prikazovanje mladostne melanholije – ton prve polovice filma spominja na Mio Hansen-Løve – in da si upa s pomočjo filma spopasti s travmatično preteklostjo. /…/ Za tiste, ki verjamejo, da je film lahko hkrati realističen in fantazijski.«
– Manu Yáñez, Fotogramas
»Film se med drugim ukvarja z večnim vprašanjem, ki fascinira in vznemirja vse izmed nas: kakšni so bili naši starši pred našim rojstvom? /…/ To vprašanje je v središču te izvirne, inteligentne in rahločutne drame.«
– Peter Bradshaw, The Guardian
»Grenko-sladka oda izgubljeni družini si zamišlja, kaj bi se lahko zgodilo, hkrati pa razume, da se vsi spomini ne morejo prenesti v naslednji rod – nekateri umrejo skupaj z nami.«
– Guy Lodge, Variety
»Delo, v katerem odmevajo Éric Rohmer /…/, Carlos Saura /…/ ter filmi Poletje z Moniko /…/, Arrebato /…/ in El Sur, svoje vplive asimilira in predeluje z integriteto in brez kultističnih poz, ki bi pozornost usmerjale nase. Pred nami je delo, skoraj filigransko, v katerem imajo telesa in obrazi likov (predvsem Marine) težo, prezenco in ‘celovitost’ (kot pravi Antonio López v Ericeovi S soncem obsijani kutini), to pa jim daje resničnost in globino, pristnost in bližino. Če drži Truffautova izjava (da so filmi podobni svojim avtorjem), potem Romanje zaradi vsega naštetega in še mnogih drugih razlogov /…/ ponuja najlepši možen portret te velike režiserke.«
– Carlos F. Heredero, Caimán Cuadernos de Cine
»Režiserko tako kot v njenih prejšnjih dveh celovečercih najbolj zanima prikazovanje zapletene mreže družinskih odnosov, ki jih kroji intimnost časa in nenadno spremenijo nepredvidljive, neizprosne roke življenja.«
– Rafa Sales Ross, Little White Lies
»Romanje je eden tistih resnično lepih filmov, ki te pritegnejo že s skrbno dodelano estetiko in očarljivimi, na trenutke skoraj prosojnimi barvami morja, sonca in nostalgije. Prepriča pa te tudi s samo zgodbo, ki previdno teče kot zlata preja med preteklostjo in sedanjostjo.«
– Enja Podboj, članica 10. Kinotripove generacije
