Izvirni naslov (leto): Sorry, Baby (2025)
Režija: Eva Victor
Scenarij: Eva Victor
Igrajo: Eva Victor, Naomi Ackie, Lucas Hedges, John Carroll Lynch, Louis Cancelmi, Kelly Mccormack…
Država: Francija, Španija, ZDA
Distribucija v Sloveniji: Fivia
Povezave: IMDb
Festivali/nagrade:
Sundance (nagrada za najboljši scenarij); Cannes (sekcija Štirinajst dni režiserjev); Seattle (nagrada zdr
uženja seattelskih filmskih kritikov)
O filmu:
Iskren, topel in presenetljivo smešen film o tem, kako živeti z nečim, česar ne moreš nikoli zares preboleti. Senzacija festivala Sundance, dobitnik tamkajšnje nagrade za najboljši scenarij ter eden najboljših filmov leta po mnenju številnih kritikov.
Več o filmu:
Agnes je obtičala. Za razliko od najboljše prijateljice Lydie, ki se je preselila v New York in pričakuje otroka, Agnes še vedno živi v hiši, ki sta si jo nekoč delili kot podiplomski študentki, in dela kot profesorica na univerzi, kjer je doktorirala. Pred leti se ji je zgodilo nekaj neizrekljivega in od tedaj se njeno življenje ni več vrnilo v stare tirnice.
Iz prve roke/komentar režiserja:
»Draga cinefilka, dragi cinefil.
Pisanje tegale filma je bilo kot nekakšen krik v prazno. Hej!! Tukaj sem!! Sama sebi se zdim nora!! Je tu še kdo?? Haha … Na pomoč??!!! In ko pomislim, da zdaj obstaja zunaj mojega telesa, v svoji končni obliki (čeprav ne vem, ali je sploh kaj kdaj dokončno), se mi vse skupaj zdi tako nadrealistično, bizarno, strašljivo in čudovito – vse hkrati.
Poiskala sem simptome poporodne depresije, in čeprav je imeti otroka veliko bolj noro in težje [kot posneti film], saj gre za resnično, živo stvar s srčnim utripom, ki se bo nekoč spremenila v odraslo osebo /…/, si ne morem kaj, da v sebi ne bi čutila kančka praznine. Stvar, ki je tako dolgo živela v meni, je zdaj tam zunaj, pripravljena, da jo ljudje zaznajo, ljubijo, sovražijo, obožujejo, uničijo in vse, kar sodi zraven, ko je nekaj samostojna entiteta. /…/
Par besed o filmu Žal mi je, punčka … Želela sem povedati zgodbo o intimnosti in romantiki prijateljstva; o tem, kako ti lahko mačka reši življenje in kako ti lahko sendvič polepša dan. Želela sem posneti film o osebi, ki si vsak dan obupno prizadeva postaviti se na noge, in o tem, kako mučen in počasen se lahko zdi proces okrevanja; kako zelo poteka po principu en korak naprej, sedem korakov nazaj. Žal mi je, punčka govori o tem, kako te lahko prijatelj ohrani pri življenju; kako zelo zdravilno je, če te nekdo ne skuša popravljati ali se skriti pred tvojo bolečino, ampak ti preprosto stoji ob strani in te posluša. Upam, da boste imeli občutek, da film tudi vam stoji ob strani, kot kakšen dober prijatelj. Upam, da bo deloval kot objem.
Strašljivo je, kako naključno se lahko zdi življenje. Je bolečina nekaj, kar se mi preprosto zgodi? Je neizogibna? In nima drugega namena, kot da me prizadene? Toda čudovito pri filmski umetnosti je, da lahko iz naključnosti resničnega življenja ustvarimo zgodbo; da iz majhnih drobcev življenja, za katere se zdi, da obstajajo le zato, da nas zmedejo, ustvarimo celoto. V tem je lepota filma! Kakšno srečo imamo! Iz nič skušamo ustvariti smisel! Skupaj! V temni sobi, kjer vsi gledamo v isto smer, da lahko jokamo, ne da bi nas kdo videl! Hkrati pa se vsi v tej sobi čutimo povezani, ne da bi nam bilo sploh treba govoriti drug z drugim! To je popolna socialna/asocialna izkušnja. Pravzaprav je neverjetno, da filmi sploh obstajajo! Ampak kaj se dogaja z mano!? Zakaj sem tako čustvena? … To je res noro. Imam baby blues.
V veliko, veliko čast mi je bilo, da sem lahko film Žal mi je, punčka snemala s toliko odličnimi filmskimi ustvarjalci. Ne morem verjeti, da ga lahko zdaj delim z vami. Z vami! Kdo pa sploh ste vi? Rada vas imam. Hvala, ker ste na drugi strani tega pisma in na drugi strani tega filma.«
– Eva Victor
Kritike:
»Noben sinopsis ne more ustrezno izraziti moči in učinka prvenca Eve Victor, mračno smešnega in silno nežnega filma, ki sicer res govori o posledicah tistega ‘najhujšega’, a ohrani veliko prostora za svetlobo. /…/ Agnes se je zgodilo nekaj groznega. Toda življenje gre naprej. Veliko, smešno, strašljivo, čudno, žalostno in čudovito življenje. Kakšna sreča, da imamo Evo Victor, ki vse to beleži.«
– Kate Erbland, IndieWire
»Eva Victor ima ozadje v improvizacijski komediji, zaslovela pa je tudi s svojimi viralnimi videonastopi /…/. Njena Agnes izžareva nekakšno nerodno lepoto, z razmršenimi lasmi, blago ocenjevalnim pogledom, vprašujoče privzdignjenimi obrvmi in navado poslušati z napol odprtimi usti – kot bi pričakovala punchline, ki bo presenetil tako njo kot nas. Ni ji pod častjo, da bi svoje travme jemala zlahka, toda bodite pozorni, kako se tudi na dobre novice, kot je Lydijina nosečnost, odzove s hitro šalo; norčuje se tako iz življenjskih vzponov kot padcev. Agnes je pravi original, takšen pa je tudi film Žal mi je, punčka – ta tiho junaška zgodba, ki se vrti okoli začetka in posledic pošastne izdaje, ne dovoli, da bi dogodek definiral glavno junakinjo. /…/ Če ima tudi Žal mi je, punčka svojo tezo, je ta fluidna, osvobajajoča in nedeterministična – povedano preprosto: bolečina in okrevanje zavzemata najrazličnejše in edinstvene oblike; zgodbe, ki jih o njiju pripovedujemo, pa bi morale temu slediti.«
– Justin Chang, The New Yorker
»Žal mi je, punčka je s svojo intimnostjo in iskrenostjo tiste vrste neodvisni film, ki se zdi kot darilo. /…/ Kritičarka Parul Sehgal je v svojem eseju o vseprisotnosti zgodb o travmah, objavljenem v reviji The New Yorker leta 2021, upravičeno ugotavljala, kako te ‘sploščajo, izkrivljajo, reducirajo lik na simptom’, hkrati pa ‘vztrajajo pri svoji moralni avtoriteti’. V filmu Žal mi je, punčka Eva Victor pokaže, da je zgodbe o slabih stvareh mogoče pripovedovati tudi drugače, to pa med drugim stori tako, da se otrese moraliziranja (in pridiganja) in govori o drugih rečeh: o nočeh s tipom iz sosednje hiše (čudoviti Lucas Hedges), o ljubkem otročičku, ki se pojavi kot žarek svetlobe … Eva Victor nas na iskren in tankočuten način povabi v zaokrožen svet živih, resničnih obrazov in krajev, za katere se zdi, da so bili tam že pred začetkom filma; majhen čudež je, kako se na koncu od njih kar nočemo posloviti. Film, ki ga ne pozabiš zlahka.«
– Manohla Dargis, The New York Times
»Neizogibno je, da bodo številni gledalci še pred vstopom v kinodvorano vedeli, kaj se je Agnes zgodilo. Toda film prežema lahkotnost, zaradi katere protagonistkino negotovo okrevanje postane še toliko bolj ganljivo. Eva Victor razume, kako lahko takšna travma vpliva na človeka, hkrati pa ne dovoli, da bi definirala Agnes. Nič čudnega, da je tudi film tako živ, topel in tiho kljubovalen kot junakinja sama.«
– Tim Grierson, Screen Daily
»Izvrstno napisana, spretno zgrajena in odlično odigrana 93-minutna črna komedija z igralskim nastopom Eve Victor (pravo odkritje!) ni le inteligentna in smešna, temveč tudi ena najboljših in najbolj iskrenih upodobitev življenja po spolnem napadu, kar sem jih kdaj videl. Iskrenih, saj režiserko zanima prav to: življenje po dogodku, ne pa dogodek sam, na katerega se žal vztrajno osredotočajo mnoge druge obravnave téme v času po gibanju #MeToo. Žal mi je, punčka obrne na glavo zdaj že kar modno formulo tovrstnih filmov, ki ‘slabi stvari’ dajejo uničujočo moč, suspenz in smisel pa iztiskajo iz razkrivanja pokvarjenih moških ali vprašanja, kaj se je zgodilo protagonistki.«
– Adrian Horton, The Guardian
»Najbolj izjemen vidik režiserkinega dosežka ni njen smisel za suhi humor ali pronicljivi komentar o inherentni nerodnosti človeških odnosov (oboje je sicer stalno prisotno), temveč način, kako poudarja resnost dogodkov, hkrati pa ostaja zvesta junakinjini edinstveni osebnosti.«
– Gregory Ellwood, The Playlist
»To bo gotovo eden najbolj odmevnih prvencev letošnjega leta. /…/ Žal mi je, punčka tako uspe, ker režiserka ujame tako kočljiv ton: njen topli in sočutni prvenec spodbuja dialog, za katerega še vedno iščemo besede. /…/ Film, ki ostane s tabo, poln tihih, doživetih podrobnosti.«
– Peter Debruge, Variety
