Izvirni naslov (leto): Kjærlighet (2024)
Režija: Dag Johan Haugerud
Scenarij: Dag Johan Haugerud
Igrajo: Andrea Bræin Hovig, Tayo Cittadella Jacobsen, Marte Engebrigtsen…
Država: Norveška
Distribucija v Sloveniji: Fivia
Povezave: IMDb
Festivali/nagrade:
Benetke; Göteborg (nagrada za najboljšo igro); Tromsø (nagrada FIPRESCI)
O filmu:
Norveški režiser nas v zadnjem delu trilogije tematsko povezanih, a samostojnih filmov, postavljenih v sodobni Oslo (Seks, Sanje, Ljubezen), povabi k razmisleku o naših željah in pričakovanjih v zvezi s spolnostjo, razmerji in intimnostjo.
Več o filmu:
Marianne, pragmatična urologinja v poznih štiridesetih, in njen kolega Tor, sočutni bolničar, se izogibata konvencionalnim razmerjem. Nekega večera, ko se Marianne vrača z zmenka na slepo, na trajektu naleti na sodelavca. Tor, ki tam pogosto preživlja noči v iskanju priložnostnih stikov z moškimi, z Marianne deli svoje izkušnje spontane intimnosti. Njegov pogled na razmerja v Marianne vzbudi zanimanje in odloči se poskusiti tudi sama.
Iz prve roke/komentar režiserja:
»Film je v marsičem utopičen: govori o poskusih spolnega in duševnega zbliževanja z drugim človekom, ne da bi se pri tem podrejali družbenim normam in konvencijam. V središču filma je ženska spolnost, za katero se zdi, da je v številnih delih družbe pod nenehnim nadzorom tako moških kot žensk. Še vedno nismo dosegli točke, ko bi ženske lahko same sprejemale odločitve v zvezi s svojo spolnostjo in ljubezenskim življenjem ter se jim pri tem ne bi bilo treba zagovarjati ali opravičevati. Ljubezen nakazuje tudi, da bi lahko nekatere izkušnje in prakse homoseksualne skupnosti prinesle dragocena spoznanja širši družbi. /…/ Filmi pogosto prikazujejo možne svetove in alternativne načine razmišljanja. Ponujajo sliko, kako bi lahko bilo. Mislim, da je to pomembna vloga fikcije. Omogoča nam, da govorimo in delujemo na načine, ki bi se v resničnem življenju zdeli nenavadni. Kar pa ne pomeni, da se te stvari v resničnosti ne morejo zgoditi. Fikcija lahko služi kot navdih za drugačno razmišljanje v resničnem življenju.«
– Dag Johan Haugerud
Kritike:
»Glede politike odnosov živimo v prehodnem obdobju, saj si vse več ljudi ustvarja romantično in spolno življenje onkraj predpisane poti ljubezni, poroke, rojevanja in jedrne družine. /…/ Toda filmske romance v tem pogledu večinoma zaostajajo, zato je novo delo Daga Johana Haugeruda Ljubezen na svoj tihi, pogovorni način precej radikalno: nežna, tankočutna študija odnosov, ki priložnostnemu seksu pripisuje ravno toliko pomena kot iskanju sorodne duše. /…/ Gre za eno redkih romantičnih dram, ki razume, da naše predstave o ljubezenski sreči niso nujno enake. /…/ Sporočilo o sodobnih razmerjih, ki ga prinaša Ljubezen, je bolj zapleteno in kompleksno od ‘živi in pusti živeti’, režiserjevo tiho sprejemanje vsega, kar ustreza posamezniku, pa je osvežujoče človeško, retorično vznemirljivo in več kot le malo seksi /…/.«
– Guy Lodge, Variety
»V ljubezenskih zadevah je najpomembnejši organ jezik, najpomembnejša odprtina pa uho. ‘Ljubezen mi daje preveč misliti,’ piše Barthes v knjigi Fragmenti ljubezenskega diskurza. ‘Včasih se mi v glavi sproži vročica govorice, plaz razlogov, interpretacij, nagovorov.’ Film norveškega režiserja Daga Johana Haugeruda, gosto posejan s pogovori – izpovedmi, spogledovanji, opazovanji, prerekanji –, raziskuje erotiko diskurza: govorjenje kot vzburjanje, poslušanje kot lubrikant. /…/ Osnovni cilj Ljubezni je učinkovito dramatizirati, kako je, ko nekoga resnično poslušamo in ko nekdo resnično posluša nas – veščina in opojni užitek, ki ju nenehno ogroža naša zmanjšana sposobnost koncentracije. /…/ Film nikakor ne promovira ludistične agende niti ne poziva k digitalnemu razstrupljanju. (Teh tem sploh ne odpira.) Namesto tega nas stvarno in nevsiljivo spomni na radosti, ki jih prinaša popolna zatopljenost v besede drugega. V spomin prikliče peščico izjemnih filmov, ki prikazujejo edinstveno vznemirjenje ob zavedanju, da tvoja najbolj intimna razkritja za vedno spreminjajo osebo, s katero jih deliš: Bergmanovo Persono (1966), Pred sončnim vzhodom Richarda Linklaterja (1995) in Vikend Andrewa Haigha (2011). Edino zdravilo za zasvojenost s telefoni je vročica govorice.«
– Melissa Anderson, 4Columns
