Arhivi: Na programu

Drama, 104 minute

Projekciji filma bo sledilo druženje ob kavi in čaju.

Izvirni naslov (leto): Houria (2022)
Režija: Mounia Meddour
Scenarij: Mounia Meddour
Igrajo: Lyna Khoudri, Rachida Brakni, Nadia Kaci…
Država: Francija, Belgija
Distribucija v Sloveniji: Fivia
Povezave: IMDb

O filmu:
25-letna Houria je nadarjena plesalka, ki sanja o tem, da bi se pridružila alžirskemu nacionalnemu baletu. Da bi preživela, podnevi dela kot čistilka, ponoči pa stavi na nezakonite spopade. Ko dobi stavo na izid finalne tekme, jo napade Ali in hoče svoj denar nazaj. Po napadu se zbudi v bolnišnici. Napovedi so slabe: ne more govoriti in zagotovo ne bo nikoli več plesala. A noče opustiti svojih sanj, s srcem in dušo se osredotoča na svoje fizično okrevanje. V rehabilitacijskem centru sreča druge ženske, ki so doživele podobne tragedije. Houria se odloči, da jim bo pomagala postaviti se pokonci – tako, da jih bo naučila plesati.

Drama, 124 minut

Izvirni naslov (leto): Yunan (2025)
Režija: Ameer Fakher Eldin
Scenarij: Ameer Fakher Eldin
Igrajo: Georges Khabbaz, Hanna Schygulla, Ali Suliman, Sibel Kekilli, Tom Wlaschiha, Nidal Al Achkar…
Država: Nemčija, Kanada, Italija
Distribucija v Sloveniji: Demiurg
Povezave: IMDb

Festivali/nagrade:
Berlinale; Hongkong (nagrada za najboljšo igralko in za najboljšega igralca v sekciji Young Cinema – svetovni film)

O filmu:
V Hamburgu živeči režiser palestinsko-sirskih korenin je drugi del svoje trilogije Homeland postavil na majhen, poplavam izpostavljen otok v Vatskem morju. Melanholični, razpoloženjski film o izgnanstvu in ranah, ki jih to pušča za seboj, zaznamuje karizmatičen igralski nastop legendarne Hanne Schygulla.

Več o filmu:
Izgnani pisatelj Munir, ki ga mučijo občutki tesnobe ter preganjajo skrivnostne, mračne sanje, odpotuje na oddaljeni otok v Severnem morju, da bi razmislil o skrajnem dejanju. Po nekaj dneh na otoku mu veličastna moč narave in preproste geste redkobesednih domačinov počasi vrnejo voljo do življenja…

O avtorjih/igralcih:
Ameer Fakher Eldin je pisatelj, urednik in režiser palestinsko-sirskega porekla. Živi v Hamburgu, rojen pa je bil leta 1991 v Kijevu v Ukrajini staršem iz okupiranega Golanskega višavja. Jona je drugi del Eldinovega projekta z naslovom Homeland, načrtovane trilogije na temo izgnanstva – prvi del Al Garib (The Stranger) je bil leta 2021 palestinski kandidat za oskarja.

Iz prve roke/komentar režiserja:
»Film se je začel kot razmislek o izgnanstvu, o tihih prostorih, ki jih ustvarja v nas in okoli nas. Želel sem raziskati, kaj se zgodi, ko znano izgine, ko občutek doma, pripadnosti zbledi in se moramo znajti v tišini, ki sledi. Med raziskovanjem za film sem naletel na otočje Halligen in pojav ‘Land Unter‘, ko morje preplavi kopno in ga kasneje ponovno razkrije. To ni bila le kulisa, ampak popolna metafora za ritem zgodbe: potop, izguba, vrnitev. Kar izgine, ni izgubljeno za vedno, toda ne vrne se nespremenjeno. Ta ideja je postala ključna. Osredotočil sem se na neizrečeno, raziskujoč tihe prostore, ki jih za seboj pusti izgnanstvo. Tudi ko se človek vrne, občutek odtujenosti ostane ter spremeni njegov pogled na tisto, za kar je mislil, da pozna. Želel sem razmisliti o tej odtujenosti; ne zato, da bi problem skušal reševati, ampak da bi si zamislil, kaj vse lahko odpre.
Vedno me je zanimala napetost med osamljenostjo in povezanostjo; način, kako ljudje poiščejo drug drugega, kadar se počutijo izkoreninjeni. Jona ni film velikih izjav, ampak film šepeta. Razvija se v majhnih, komaj opaznih trenutkih ter pokaže, kako lahko pogled, gesta ali tiho dejanje dobrote v sebi skrivajo nekaj veliko večjega. Ritem sem oblikoval tako, da odraža izkušnjo izgnanstva: cikli in vrnitve, gibanje v krogih namesto naprej. Zdelo se mi je logično, da sem ostal tam, v tisti negotovosti, opazujoč majhne, skoraj neopazne spremembe. Prostore med besedami, med svetlobo in senco, preveva tiho hrepenenje, nekaj neizrečenega, a zelo živega. Čeprav odtujenost spreminja tako naše razumevanje samih sebe kot tudi tega, kaj nam pomeni dom, s filmom nisem želel ponujati tolažbe, pa tudi ne utvare, da se lahko preprosto vrnemo in stvari spet postavimo na svoje mesto. Namesto tega sem skušal raziskati, kaj se zgodi, ko znano ni več možno.
Zaradi teže izgubljenega običajen način življenja v nekem trenutku postane nemogoč. Takrat domišljija preneha biti izbira in postane način preživetja – ne le kot sanje o utopiji, ampak kot edini izhod.«
– Ameer Fakher Eldin

Kritike:
»Yunan je arabsko ime za preroka Jona, ki je v abrahamski mitologiji zapustil svoje ljudstvo, potem ko je obupal, da bodo kdaj verjeli njegovemu nauku. Na potovanjih ga je pogoltnil ogromen kit, vendar ga je Bog po treh dneh v njegovem trebuhu rešil. Jonova zgodba je postala metafora za obup, ki človeka pripelje v slepo ulico, pa tudi za vrnitev upanja v najtemnejšem trenutku. Zgodba morda pojasnjuje, zakaj je režiser Ameer Fakher Eldin za svoj drugi celovečerec, edini arabski film v tekmovalnem programu 75. Berlinala, izbral takšen naslov. /…/ Filmski biser.«
– Ahmed Shawky, Goethe-Institut

»Prehodi na zgodbo znotraj zgodbe, postavljeno v sušno pokrajino Bližnjega vzhoda, nakazujejo alegorijo izgubljenih ali nadomestnih domovin; toda Eldin, rojen v Kijevu sirskim staršem iz spornega Golanskega višavja, pušča simbolični pomen tega poetičnega filma široko odprt za različne interpretacije. /…/ Jona potrjuje režiserjev izjemni talent za ustvarjanje filmskega vzdušja.«
– Lee Marshall, Screen Daily

»Eksistencialen razpoloženjski film o izgnanstvu, ki spretno izkorišča transformativno moč narave. /…/ Ta mračna drama ima kumulativni učinek, ki ga še okrepita hipnotična vizualna podoba in razpoloženjska kulisa nemškega otočja Halligen. /…/ Elegantni zasuki kamere direktorja fotografije Ronalda Planteja prepričljivo odražajo Munirjevo osamljenost, ko se sprehaja po zelenih pašnikih in mrzli obali tega vetrovnega kraja. Nemški pesnik Theodor Storm iz 19. stoletja je Halligen imenoval ‘plavajoče sanje’, kar se zdi ustrezen opis sugestivnih podob tega filma. /…/ Kot alegorija za izgnanstvo, za izgubljeni občutek jaza, ki ga to prinaša, pa tudi za njegovo ponovno odkrivanje, nam Jona tiho zleze pod kožo. /…/ V vlogi, ki se zdi kot ustvarjena za njene igralske sposobnosti, Hanna Schygulla /…/ prinaša toplino, nevsiljiv humor in modrost.«
– David Rooney, The Hollywood Reporter

»Kot pritajena, počasi tleča študija medkulturnih odnosov je film tiho navdušujoč. /…/ Veteranska nemška zvezdnica Hanna Schygulla v zadnjem izmed svojih nedavnih nepričakovanih nastopov v neobičajnih avtorskih projektih – vključno s Petrom von Kantom Françoisa Ozona in Nesrečnimi bitji (Poor Things) Yorgosa Lanthimosa – tej pretežno resni zgodbi vdahne dobrodošlo mero topline in lahkotnosti.«
– Guy Lodge, Variety

Animrana nadnaravna fantastika, 155 minut

Izvirni naslov (leto): Demon Slayer – Kimetsu no Yaiba – Infinity Castle (2025)
Režija: Haruo Sotozaki, Hikaru Kondô
Scenarij: Koyoharu Gotouge, Hikaru Kondô
Igrajo: Natsuki Hanae, Yoshitsugu Matsuoka, Hiro Shimono…
Država: Japonska, ZDA
Distribucija v Sloveniji: Jučer
Povezave: IMDb

O filmu:
Filmska poslastica, ki bo razveselila vse ljubitelje animejev: Demon Slayer: Kimetsu No Yaiba Grad neskončnosti!

Več o filmu:
Tanjiro Kamado je deček, ki se je po tem, ko je bila njegova mlajša sestra Nezuko spremenjena v demona, pridružil organizaciji lovcev na demone (Demon Slayer Corps). Medtem ko krepi svoje sposobnosti in poglablja vezi s tovariši, se Tanjiro spopada z vedno močnejšimi demoni in pridruži najvišje rangiranim pripadnikom ceha.
Bitka se začne. Lovci demonov se podajajo v odločilen obračun proti demonom, ki bo odločil usodo sveta.

Zanimivosti:
Film temelji na japonski seriji mang avtorja Koyoharuja Gotogeja, ki je s svojo tragično pripovedjo o boju z demoni, napetim mečevanjem in očarljivimi liki, osvojila občinstvo po vsem svetu.

Dokumentarni film, 90 minut

Izvirni naslov (leto): Wisdom of Happiness (2024)
Režija: Barbara Miller, Philip Delaquis
Scenarij: Barbara Miller, Philip Delaquis
Igrajo: Dálajláma
Država: Švica
Distribucija v Sloveniji: Demiurg
Povezave: IMDb

Festivali/nagrade:
Zürich; Woodstock; Dharamshala; Solothurn; DocPoint Helsinki

O filmu:
Dalajlama ob svoji devetdesetletnici z nami deli brezčasne modrosti o doseganju notranjega miru in sreče ter nam ponuja praktične nasvete za spopadanje z izzivi 21. stoletja. Film je produciral Richard Gere.

Več o filmu:
Dalajlama, tibetanski duhovni vodja in dobitnik Nobelove nagrade za mir, razmišlja o povezovanju tisočletne tradicije tibetanskega budizma s sodobnimi vrednotami naše globalizirane družbe. V času, ko okoli nas divjajo vojne in se podnebna kriza poglablja, nam sporoča, da je mogoče zgraditi mirnejši, pravičnejši in srečnejši svet – ključ do njega pa je v naših rokah. Njegove misli, ki jih podaja naravnost v kamero, kot bi nagovarjal vsakega izmed nas posebej, se prepletajo s slikovitimi posnetki z različnih koncev sveta in še nikoli videnim arhivskim gradivom.

Iz prve roke/komentar režiserja:
»Modrost sreče je veličastno in imerzivno filmsko doživetje. Naš cilj je bil Dalajlamovo znanje in modrost s pomočjo filma predstaviti občinstvu 21. stoletja. Dalajlama nas skozi film vodi z nasveti, kako lahko kljub težavam vsakdanjega življenja, negotovostim zaradi podnebne krize in zaskrbljenosti ob nenehnih vojnah najdemo duševni mir in celo srečo. Ravno ta umirjenost duha nam namreč lahko pomaga doseči mir in pravičnost tudi na zunaj; omogoča nam, da se povežemo in ukrepamo. To pa se ujema z mojo globoko zasidrano željo po snemanju filmov, ki se zavzemajo za pravičnost in boljši svet za vse.«
– Barbara Miller, sorežiserka

»Ogledal sem si grobo montažo filma in gradivo se mi je zdelo izjemno. Vse skupaj je delovalo velikopotezno, a hkrati zelo osebno. Še nikoli nisem videl posnetkov, na katerih bi Njegova svetost gledala naravnost v kamero in na takšen način delila svoj pogled na svet. Res osupljivo gradivo. Pristop se mi je zdel drzen in neobičajen. /…/ Čutil pa sem tudi, da bi bila moje poznavanje Njegove svetosti in večdesetletno ukvarjanje z budizmom ustvarjalcem lahko v pomoč. Zato sem z veseljem privolil v sodelovanje.«
– Richard Gere, izvršni producent

»Upam, da bodo gledalci dvorano zapustili polni miru in optimizma, s spoznanjem, da je mogoče z močjo lastnih misli in dejanj doseči ne le osebno srečo, ampak tudi prispevati k boljši prihodnosti za vse.«
– Philip Delaquis, sorežiser

Dokumentarni film, 112 minut

Izvirni naslov (leto): Fiume o morte! (2025)
Režija: Igor Bezinović
Scenarij: Igor Bezinović
Igrajo: Izet Medošević, Ćenan Beljulji, Albano Vučetić, Tihomir Buterin, Andrea Marsanich, Massimo Ronzani, Milovan Večerina Cico…
Država: Hrvaška, Italija, Slovenija
Distribucija v Sloveniji: Nosorogi
Povezave: IMDb

Festivali/nagrade:
Rotterdam (najboljši film v sekciji Tiger in nagrada FIPRESCI); FDF Ljubljana; CPH:DOX; New Directors/New Films; Crossing Europe; DOK.fest München; Kino Otok.

O filmu:
Igriva in duhovita rekonstrukcija nenavadne epizode v zgodovini Reke, ko jo je leta 1919 za dobro leto zasedel razvpiti poet in protofašist Gabriele D’Annunzio. Dobitnik glavne nagrade na festivalu v Rotterdamu in nepričakovani hit hrvaških neodvisnih kinematografov.

Več o filmu:
Leta 1919 je ekscentrični italijanski pesnik, dandy in strastni militarist Gabriele D’Annunzio, nezadovoljen z odločitvijo pariške mirovne konference, da se Fiume – današnja Reka – dodeli Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, mesto na lastno roko razglasil za neodvisno državo. Šestnajstmesečna okupacija, ki je sledila, velja za enega najbolj bizarnih eksperimentov v vsej zgodovini političnega vladanja … V Reki rojeni filmski režiser Igor Bezinović nekaj več kot stoletje pozneje povabi someščane, da skupaj z njim poustvarijo in na novo interpretirajo to nenavadno poglavje v zgodovini svojega mesta.

Fiume o morte! je film o poeziji, dinamitu, kokainu, strojnicah, nogometu, letalih, pohištvu, ki leti skozi okna, koncertih, zaporih, sončenju, tisočih vojakov, milijonih nabojev, neskončnih govorih, kljunašu in moči politične performativnosti. D’Annunzio bi lahko veljal tudi za njenega začetnika, predhodnika nekaterih največjih mojstrov političnega nastopaštva naše dobe.

O avtorjih/igralcih:
Igor Bezinović (rojen leta 1983 na Reki) je diplomiral iz filozofije, sociologije in primerjalne književnosti na Univerzi v Zagrebu ter iz filmske in televizijske režije na zagrebški Akademiji dramskih umetnosti. Njegov celovečerni prvenec Blokada (2012) je prejel nagrado oktavijan za najboljši hrvaški dokumentarni film, Kratki izlet (2017), premierno prikazan v Rotterdamu, pa zlato areno za najboljši hrvaški celovečerec.

Kritike:
»Fiume o morte! je neposreden, drzen in zelo smešen. Film /…/ prinaša nadvse aktualno sporočilo, da je smeh na račun fašistov oblika upora /…/. To je čudovito punkovska različica zgodovinskega dokumentarca, prežeta s humorjem in uporniškim duhom ljudi, ki so bili v 20. stoletju državljani ‘osmih ali devetih različnih držav’, govorili različne jezike, a jim je vseeno uspelo ohraniti lastno prepoznavno identiteto.«
– Wendy Ide, Screen Daily

»Mnogi filmski ustvarjalci preveč zaupajo v svojo sposobnost prikazati načine življenja, ki so daleč od njihovih lastnih izkušenj. Ta slepa samozavest je še posebej očitna pri opisovanju daljne zgodovine, kjer domišljija neizogibno vodi k fabrikacijam. Hrvaški režiser Igor Bezinović se v filmu Fiume o Morte! z omenjeno težavo pogumno in briljantno spopade tako, da pokaže svoj proces. Nefikcijske prvine preplete s fikcionaliziranimi zgodovinskimi dogodki in z razkritjem zakulisja teh uprizoritev film spremeni v dokumentarec o lastnem nastajanju.«
– Richard Brody, The New York Times

»Bezinović Fiume o morte! zapolni z drobnimi igrivostmi in pomenljivimi detajli, ki tudi pozornemu gledalcu morda ob prvem gledanju uidejo, a ker je izkušnja gledanja filma – tako zaradi obsežno raziskanega in premišljeno izbranega arhivskega gradiva, ki temo filma obravnava z resnostjo, kakršna ji pritiče, kot zaradi hkratnega humornega vzdušja – en sam filmski užitek, se ponoven ogled zdi preprosto nujen.«
– Petra Meterc, Ekran

»V naši državi, ki se še ni uspela sprijazniti z grozodejstvi fašizma v Jugoslaviji, bi moral Fiume o morte! služiti kot opomin. Še vedno so tu, med nami, pravi neka ženska v filmu. Le da ne vemo, kdo so.«
– Giampiero Raganelli, Quinlan

»Bezinović v duetu med filmskim ustvarjanjem in zgodovino, kjer se srečajo Wes Anderson, Straub-Huillet in Kiarostamijev Veliki plan, natančno poustvari čudno, krvavo obdobje Reke, hkrati pa odseva sodobne strahove pred fašizmom.«
– New Directors/New Films

»Bezinović mojstrsko izkoristi igrivo predrznost, da bi rigorozno raziskovalno delo spremenil v živ primer solidarnosti v akciji. /…/ Zaslužena nagrada tiger na rotterdamskem filmskem festivalu.«
– Carmen Gray, Sight and Sound