Izvirni naslov (leto): Vermiglio (2024)
Režija: Maura Delpero
Scenarij: Maura Delpero
Igrajo: Tommaso Ragno, Giuseppe De Domenico, Roberta Rovelli, Martina Scrinzi, Orietta Notari, Carlotta Gamba, Santiago Fondevila Sancet, Sara Serraiocco, Rachele Potrich, Anna Thaler, Patrick Gardner, Enrico Panizza, Luis Thaler, Simone Bendetti…
Država: Italija, Francija, Belgija
Distribucija v Sloveniji: Fivia
Povezave: IMDB
Festivali/nagrade:
Benetke (srebrni lev – velika nagrada žirije); Dublin (nagrada za najboljšo režijo); Chicago (nagrada za najboljši film); Palm Springs (nagrada FIPRESCI za najboljši scenarij); Atene (nagrada za najboljši scenarij); nominaciji za evropsko filmsko nagrado za najboljši film in režijo; italijanski kandidat za oskarja; Toronto; Busan; London; Liffe; Rotterdam; Kino Otok
O filmu:
Vermiglio, 1944. Ko v odmaknjeno vas visoko v italijanskih Alpah prispe sicilijanski dezerter, molčeči mladenič takoj pritegne pozornost najstarejše hčerke lokalnega šolskega ravnatelja. Medtem ko se vojna približuje koncu, njuna ljubezen sproži niz dogodkov, ki za vedno spremenijo usodo dekletove številčne družine …
O avtorjih/igralcih:
Maura Delpero se je rodila v Bolzanu, študirala književnost v Bologni in Parizu ter film v Buenos Airesu. V svojih prvih delih, kot sta Signori professori (2008) in Nadea e Sveta (2012), je raziskovala mejo med igranim in dokumentarnim filmom. Za celovečerni prvenec Maternal (2019) je prejela več nagrad na mednarodnih festivalih, tudi v Locarnu in Cannesu. Vermiglio je njen drugi celovečerec.
Iz prve roke/komentar režiserja:
»Nekega poletnega popoldneva nas je oče zapustil. Pogledal nas je z velikimi in začudenimi otroškimi očmi, nato pa jih za vedno zaprl. Slišala sem že, da človek v poznejših letih spet postane otrok, nisem pa vedela, da se ti starosti lahko združita na enem samem obrazu. V mesecih, ki so sledili, me je oče začel obiskovati v sanjah. Vrnil se je v svoj otroški dom v Vermigliu. Imel je šest let, noge kozoroga, brezzobo se je smejal, pod pazduho pa je nosil tale film: štiri letne čase v življenju svoje velike družine. Zgodbo o otrocih in odraslih, smrtih in rojstvih, razočaranjih in preporodih, o tem, kako so se v ovinkih življenja tesno držali drug drugega in kako so iz skupnosti rasli v posameznike. Zgodbo o vonju po lesu in toplem mleku v mrzlih jutrih. Z oddaljeno, a vseprisotno vojno, kot so jo doživljali ljudje, ki so ostali zunaj tega velikega stroja: matere, ki so svet opazovale iz kuhinje, z novorojenčki, ki so umirali zaradi prekratkih odej; ženske, živeče v strahu, da bodo kmalu postale vdove; kmetje, čakajoči na sinove, ki se niso nikoli vrnili; učitelji in duhovniki, ki so nadomeščali očete. To je vojna zgodba brez bomb in velikih bitk. Postavljena v svet, kjer vladajo neusmiljeni zakoni gorá, ki človeka vsak dan spominjajo na njegovo majhnost.
Vermiglio je pokrajina duše; ‘družinski leksikon’, ki živi v meni, na pragu nezavednega; izkaz ljubezni do mojega očeta, njegove družine in vasice, kjer so živeli. Film, ki se preko osebne zgodbe pokloni kolektivnemu spominu.«
– Maura Delpero
Kritike:
»Maura Delpero se ni le odpravila v vas in tam posnela filma: vključila je prebivalce, opravila intervjuje z vsemi, ki so se še nejasno spominjali tistih časov, ter film prežela z barvami in zvoki skupnosti. Včasih kakšen film s pridihom retorike označimo za ‘doživetje’: ne da bi se spotaknil ob tisto grozno besedo ‘izkustveni’, lahko rečem, da je Vermiglio doživetje – tako za tiste, ki so ga ustvarili, kot za vas, ki si ga boste ogledali v kinu. /…/ To je film-svet, potovanje h koreninam te nesrečne, čudovite dežele po imenu Italija.«
– Alberto Crespi, La Repubblica
»Ali je mogoče posneti film, postavljen v preteklost, ki govori o sedanjosti? Ali pa znanstvenofantastični film, ki se dogaja v prihodnosti, a v resnici opisuje dogodke izpred mnogih let? Pri tem ne mislim toliko na alegorije, metafore in prilike, pač pa na sámo snovnost podobe, njeno brezčasno telesnost. Vermiglio strogo gledano pripoveduje o dogodkih v neki vasi v italijanskih Alpah tik po drugi svetovni vojni. V njem ni nikakršnega anahronističnega namena. /…/ Pa vendar so vsako čustvo, vsaka gesta, vsaka najmanjša podrobnost tako jasni, tako blizu ‘tukaj in zdaj’, da ga lahko gledamo kot kroniko najbolj očitne sedanjosti – in v tem je nedvomno čudež. /…/ Vermiglio je podroben in poglobljen portret številnih reči: materinstva, družine, dvomov, želje, mačizma, bega. A še pomembnejše – to je portret časa samega. Vsaka sličica temelji skoraj izključno na tistem, kar skriva pred pogledom. Prava zgodba, tista, ki govori o nečem onkraj povedanega, se razvija zunaj vidnega polja, v gledalčevi zavesti, območju, ki ni le magično, ampak predvsem skupno. In zato je ravno toliko nenavadna za svoj kraj in čas kot univerzalno prepoznavna in brezčasna – in prav v tem je njeno bistvo.«
– Luis Martínez, El Mundo
»Nikomur od nas se ni treba vrniti prav daleč v družinsko zgodovino, da bi trčili ob vrzel v medgeneracijskih spominih, ki je ne more zapolniti noben živeči sorodnik. Izjemni, formalno rigorozni in vizualno čudoviti Vermiglio se dogaja v preteklosti, a deluje kot nekakšna družinska skrivnost iz prihodnosti, pripovedovana v sedanjiku; iz perspektive, ki ni ravno božja, a izvira iz nečesa, kar bi lahko imenovali tudi Bog – iz duha mater, sester in hčera, ki so živele prej in potem; žensk, ki so zaupale mogočnim goram, da bodo varovale njihove skrivnosti.«
– Jessica Kiang, Variety
»Maura Delpero zna iz igralske zasedbe, mešanice igralcev in neprofesionalcev, resnično izvabiti najboljše; še posebej prepričljiva je Martina Scrinzi v vlogi Lucie. Toda najbolj od vsega navdušita intimnost in ostrina režiserkinega pogleda: otroška soba s skupnimi posteljami, kjer potekajo ključni večerni klepeti; hlev s kravo; učilnica z gramofonom na navijanje; garderobna omara, kamor se hodi skrivat Ada; ter miza, okoli katere se ob večerji gnete ducat ljudi – vse je prikazano s takšnim občutkom za podrobnosti, da lahko prizore skoraj zavohamo. /…/ Vermiglio je film v tihem spopadu s samim seboj. Situacije opisuje z nežnostjo spominov, hkrati pa jih potrese z ostro kritiko. Upor se skriva v detajlih.«
– Nick James, Sight & Sound
»Vermiglio me je povsem prevzel. Obožujem lanene tkanine in preprosto robustno pohištvo, sneg in sveže kravje mleko – svet, ki ga raziskuje Vermiglio, me zelo privlači. Poleg tega globoko cenim izjemne sposobnosti Maure Delpero, ki je tako suvereno in zrelo vodila zgodbo takšnih razsežnosti. /…/ Sprva sem mislila, da bo šlo za nekakšno nostalgično obujanje preteklosti, potem pa so zgodbi o mladi ljubezni sledili vzponi in padci resničnega življenja, smrt in izdaja … /…/ Vermiglio je veliko darilo. /…/ Navdušena sem nad režiserkinim talentom in odločnostjo, pa tudi nad lepoto, ki jo pričara v Vermigliu. Sem oboževalka!!!«
– Jane Campion
