Arhivi: Na programu

  • Superman

    Superman

    Z-f akcija, 122 minut

    Izvirni naslov (leto): Superman (2025)
    Režija: James Gunn
    Scenarij: Jerry Siegel, Joe Shuster, James Gunn
    Igrajo: David Corenswet, Rachel Brosnahan, Nicholas Hoult, Isabela Moner, Milly Alcock…
    Država: ZDA
    Distribucija v Sloveniji: Blitz Film & Video Distribution
    Povezave: IMDb

    O filmu:
    Superman spremlja mladega Clarka Kenta v njegovih prvih letih v Metropolisu, kjer išče ravnotežje med življenjem novinarja in dolžnostjo varuha človeštva. V svetu, ki je razdeljen, poln dvomov in strahov, se Superman spopada z vprašanji pripadnosti, zaupanja in integritete. Film ne prinaša zgolj akcije in osupljivih vizualnih učinkov, temveč tudi globoko čustveno zgodbo o sočutju, upanju in pogumu, da naredimo, kar je prav. Z
    novo igralsko zasedbo in svežim pripovednim pristopom Superman začenja novo ero DC vesolja – in vrača junaka, ki ga svet najbolj potrebuje.

  • Ženska iz…

    Ženska iz…

    Drama, 122 minut

    Izvirni naslov (leto): Kobieta z… (2023)
    Režija: Michal Englert, Malgorzata Szumowska
    Scenarij: Michal Englert, Malgorzata Szumowska
    Igrajo: Malgorzata Hajewska-Krzysztofik, Joanna Kulig, Mateusz Wieclawek…
    Država: Poljska, Švedska
    Distribucija v Sloveniji: Fivia
    Povezave: IMDb

    O filmu:
    Adam se trudi biti dober mož in oče v majhnem mestu na Poljskem. Toda v svojem telesu se začenja počutiti vse bolj nelagodno, kar ne odraža njegove prave identitete.

  • Razstava Lene Pestelj: Znotraj Mene

    Razstava Lene Pestelj: Znotraj Mene

    • 26. 6. 2025 – 13. 7. 2025
    • kaj: razstava
    • kje: galerija Delavskega doma Trbovlje
    • organizator: Delavski dom Trbovlje
    • razstava bo na ogled do 13. julija

    Vabljeni na odprtje razstave Znotraj Mene avtorice Lene Pestelj v četrtek, 26. junija, ob 18.00 v galerijo Delavskega doma Trbovlje.

    Razstava bo na ogled do 13. julija. Galerija je odprta ob četrtkih med 17.00 in 18.00 ter ob petkih, sobotah in nedeljah med 17.00 in 20.00.

    O razstavi:
    Skozi serijo črno-belih slik, prežetih z ostrimi kontrasti in minimalistično barvno govorico, avtorica razkriva notranji svet, v katerem se tišina in krik prepletata v en sam utrip. Razstavljena dela, ustvarjena v tehniki akril na platno, govorijo o mejnih stanjih — izgubi, strahu, ljubezni, uporu in izpraznjenosti.

    Slikarska govorica se giblje med dvema skrajnostma: med baročno ekspresivnostjo in minimalistično odsotnostjo. Avtorica skozi ekspresivne poteze išče ravnovesje med redom in kaosom, svetlobo in temo, notranjim in zunanjim. Vsaka slika je kot zamrznjen trenutek intenzivnega občutka, ki ne potrebuje besed – zgolj pogled.

    Razstava Znotraj Mene ni le vpogled v intimno izpoved mlade umetnice, temveč tudi vabilo gledalcu, da se sreča s svojim odsevom – v tišini, v praznini, v senci figure, ki morda postane njegova lastna.

    Zapis avtorice:
    Razstava Znotraj Mene je del moje diplomske naloge z naslovom Barok in minimalizem: slikarski dialog med dvema ekstremoma. A hkrati je to tudi nekaj veliko bolj osebnega.

    Naslov Znotraj Mene je preprost; opisuje natanko to, kar sem želela pokazati. Raziskovala sem barok in minimalizem, dva zelo različna sloga oz. kar nasprotujoča si sloga. Barok je poln, glasen, skoraj preveč. Minimalizem pa je tih, umirjen, skoraj premalo. Nekje med tema dvema skrajnostma sem našla prostor zase.

    Slikanje je zame že v otroštvu postalo način, kako razumeti čustva, ki jih z besedami težko opišem. Vsaka slika tukaj je nastala iz dialoga med redom in kaosom, med težo in praznino. In včasih tudi med tem, kar si želim povedati in česa si ne upam.

    Nisem si zadala, da ustvarim lepe slike. Želela sem ustvariti iskrene slike. Če pa bodo v gledalcih sprožile kakšne občutke, ne glede na to, ali so pozitivni ali negativni, potem je moj cilj dosežen.

  • Panda

    Panda

    • petek 27. 6. 2025 ob 20:30
    • kaj: koncert
    • kje: ploščad pred Delavskim domom Trbovlje
    • organizator: Delavski dom Trbovlje ter Zavod za mladino, šport in turizem Trbovlje

    Slovenski avtorski komadi z elementi rocka, popa in jazza.

    Pridružite se nam na koncertu zasedbe Panda v petek, 27. junija, ob 20.30 na ploščadi pred Delavskim domom Trbovlje.

    O zasedbi:
    Skupina Panda je prepoznaven slovenski bend, ki je svoj stil uspel obdržati od leta 1986 vse do danes. Skupina je postala legendarna s svojim izvirnim avtorskim ustvarjanjem in izjemnim zvokom na živih koncertih. Aktivno deluje že skoraj štirideset let. Avtorske skladbe zasedbe vsebujejo elemente rocka, popa in jazza, s ščepcem hip-hopa in rapa, besedila so lirična in predvsem ljubezenska, redkeje posegajo v družbene odnose.
    Nepremagljivi, itak.

    K Poletnemu odru so prispevali:

    Zavarovalnica Triglav, d.d.
    logotip Bistro Bombina

  • Glasbeni piknik s Spy Abuse in M.W.S.

    Glasbeni piknik s Spy Abuse in M.W.S.

    • sobota 21. 6. 2025 ob 18:00
    • kaj: koncert
    • kje: prireditveni prostor Glasbenega društva Cahn
    • organizator: Glasbeno društvo Cahn

    Piknik za glasbene sladokusce s koroškimi hardcore punkerji Spy Abuse in lokalnimi punk rockerji M.W.S. V soboto, 21. junija, od 18.00 dalje na prireditvenem prostoru Glasbenega društva Cahn.

    O zasedbah:
    Spy Abuse kot bend obstajajo od leta 2020, člani pa prihajajo iz različnih glasbenih ozadij. Ustvarjajo zanimivo mešanico stilov, ki ima v osnovi hardcore punk, sega pa vse od crossoverja do skejt punka. Izdali so dva albuma Palyhard in Broken Vision ter EP Self Evident.

    Maybe We Shouldn’t so lokalci, ki delujejo od začetka leta 2024. Igrajo priredbe zasedb Bad Religion, The Misfits, Rancid in The Casualties, imajo pa tudi nekaj svojih komadov.

    Koncert je del festivala Rdeči revirji.

    dekoracija Rdeči revirji 2025

    K Poletnemu odru so prispevali:

    Zavarovalnica Triglav, d.d.
    logotip Bistro Bombina
  • Mef & Novele

    Mef & Novele

    • sobota 21. 6. 2025 ob 20:30
    • kaj: koncert
    • kje: ploščad pred Delavskim domom Trbovlje
    • organizatorja: Delavski dom Trbovlje ter Zavod za mladino, šport in turizem Trbovlje

    Pridružite se nam na koncertu Draga Misleja – Mefa in zasedbe Novele v soboto, 21. junija, ob 20.30 na Poletnem odru pred Delavskim domom Trbovlje.

    Na koncertu boste lahko prisluhnili pesmim z Mefovega najnovejšega albuma Novele, na katerem je devet novih avtorskih skladb, ki so nastajale Ljubljanski 45, na letalu za Kanarske otoke in v studiu Ocean Spiral Studio. Pa tudi nekaterim starejšim uspešnicam.

    Zasedba:
    Drago Mislej Mef – vokal, kitara
    Jaša Hedžet – bas, vokal
    Gregor Brajkovič – bobni, vokal
    Aljoša Mislej – kitare, zvočila
    Matteo Riverani – klaviature
    Maj Špacapan – kitara

    Koncert je del festivala Rdeči revirji.

    dekoracija Rdeči revirji 2025

    K Poletnemu odru so prispevali:

    Zavarovalnica Triglav, d.d.

    logotip Bistro Bombina

  • Za eno noč, poletno noč

    Za eno noč, poletno noč

    dekoracija Rdeči revirji 2025
    • petek 20. 6. 2025 ob 18:30
    • kaj: glasbeni nastopi
    • kje: ploščad pred Delavskim domom Trbovlje
    • organizatorji: Delavski dom Trbovlje, Zavod za mladino, šport in turizem Trbovlje ter Javni sklad za kulturne dejavnosti, Območna izpostava Trbovlje

    V petek, 20. junija, na Poletnem odru gostimo mlade ustvarjalce in lokalna društva.

    Pridružite se nam ob

    18.30 na nastopu trboveljskih mažoretk,

    19.15 na nastopu zasedb Glasbene šole Trbovlje,

    20.15 na nastopu vokalnih skupin Plavica in Eho.

    Soorganizator programa je Javni sklad za kulturne dejavnosti, Območna izpostava Trbovlje.

    logotip JSKD, Območna izpostava Trbovlje

    K Poletnemu odru so prispevali:

    Zavarovalnica Triglav, d.d.
    logotip Bistro Bombina
  • Poletna muzejska noč: Zguduvina n’ štengih

    Poletna muzejska noč: Zguduvina n’ štengih

    • sobota 21. 6. 2025 ob 18:00
    • kaj: delavnice in predstavitve
    • kje: stopnišče pred Delavskim domom Trbovlje
    • organizator: Zasavski muzej Trbovlje

    Igra spomina z zasavskimi besedami proti Perkmandeljcu, hitrostna igra iskanja pripomočkov za v jamo, vzpon na dimnik v virtualni resničnosti in izdelovanje mini napovedovalca prihodnosti.

    Pridružite se nam na stojnici 4. dritla v soboto, 21. junija, med 18.00 in 20.00 na stopnišču pred Delavskim domom Trbovlje.

    Poletno muzejsko noč 2025 v Trbovljah pripravlja Zasavski muzej Trbovlje.

  • Rdeči revirji za otroke

    Rdeči revirji za otroke

    • četrtek 19. 6. 2025 ob 17:30
    • kaj: delavnice in predstava
    • kje: ploščad pred Delavskim domom Trbovlje
    • organizator: Delavski dom Trbovlje ter Zavod za mladino, šport in turizem Trbovlje

    Festival Rdeči revirji bo v četrtek, 19. junija, otroško obarvan. Pridružite se nam na delavnicah v avli DDT, na strehi in v klubu ZMŠT ter na pripovedovalskem koncertu Vroča župa na ploščadi pred DDT.

    četrtek, 19. junij, ob 17.30:

    ustvarjalna delavnica, streha ZMŠT

    delavnica Lego robotike, avla DDT
    Sestavljali bomo s kockami, jim dodali motorčke in senzorje ter jih sprogramirali, da se bodo premikali.

    snemanje pred green screenom, klub ZMŠT
    Preizkusili bomo, kako deluje green screen ter kako posneti podcast.

    delavnica stop-motion animacije, kavarna DDT
    S telefonom in papirnatimi lutkami bomo naredili čisto svojo risanko.

    Delavnice pripravljata Društvo prijateljev mladine Trbovlje in Delavski dom Trbovlje.

    četrtek, 19. junij, ob 19.00:

    pravljični koncert Vroča župa, ploščad pred DDT
    Pravljična zasedba, ki trga gate in navdušuje tudi stare mame in ate! Slišali bomo legendarne interpretacije ljudskih pravljic ob glasbeni spremljavi. Vas zanima, kakšne so pravljice Podkovana žaba, O osličku, ki je šel v svet ter O treh prašičkih v sodobni izvedbi?

    Trajanje: 40 minut
    Produkcija: KD Priden možic
    Nastopajoči: Rok Kosec (vokal), Goran Završnik (vokal, klaviatura, harmonika), Anej Ivanuša (vokal, brenkala in pihala) in Gašper Selko (vokal, trobenta, perkašni, klaviatura)

    K Poletnemu odru so prispevali:

    Zavarovalnica Triglav, d.d.
    logotip Bistro Bombina
  • Vermiglio

    Vermiglio

    Zgodovinska drama, 119 minut

    Izvirni naslov (leto): Vermiglio (2024)
    Režija: Maura Delpero
    Scenarij: Maura Delpero
    Igrajo: Tommaso Ragno, Giuseppe De Domenico, Roberta Rovelli, Martina Scrinzi, Orietta Notari, Carlotta Gamba, Santiago Fondevila Sancet, Sara Serraiocco, Rachele Potrich, Anna Thaler, Patrick Gardner, Enrico Panizza, Luis Thaler, Simone Bendetti…
    Država: Italija, Francija, Belgija
    Distribucija v Sloveniji: Fivia
    Povezave: IMDB

    Festivali/nagrade:
    Benetke (srebrni lev – velika nagrada žirije); Dublin (nagrada za najboljšo režijo); Chicago (nagrada za najboljši film); Palm Springs (nagrada FIPRESCI za najboljši scenarij); Atene (nagrada za najboljši scenarij); nominaciji za evropsko filmsko nagrado za najboljši film in režijo; italijanski kandidat za oskarja; Toronto; Busan; London; Liffe; Rotterdam; Kino Otok

    O filmu:
    Vermiglio, 1944. Ko v odmaknjeno vas visoko v italijanskih Alpah prispe sicilijanski dezerter, molčeči mladenič takoj pritegne pozornost najstarejše hčerke lokalnega šolskega ravnatelja. Medtem ko se vojna približuje koncu, njuna ljubezen sproži niz dogodkov, ki za vedno spremenijo usodo dekletove številčne družine …

    O avtorjih/igralcih:
    Maura Delpero se je rodila v Bolzanu, študirala književnost v Bologni in Parizu ter film v Buenos Airesu. V svojih prvih delih, kot sta Signori professori (2008) in Nadea e Sveta (2012), je raziskovala mejo med igranim in dokumentarnim filmom. Za celovečerni prvenec Maternal (2019) je prejela več nagrad na mednarodnih festivalih, tudi v Locarnu in Cannesu. Vermiglio je njen drugi celovečerec.

    Iz prve roke/komentar režiserja:
    »Nekega poletnega popoldneva nas je oče zapustil. Pogledal nas je z velikimi in začudenimi otroškimi očmi, nato pa jih za vedno zaprl. Slišala sem že, da človek v poznejših letih spet postane otrok, nisem pa vedela, da se ti starosti lahko združita na enem samem obrazu. V mesecih, ki so sledili, me je oče začel obiskovati v sanjah. Vrnil se je v svoj otroški dom v Vermigliu. Imel je šest let, noge kozoroga, brezzobo se je smejal, pod pazduho pa je nosil tale film: štiri letne čase v življenju svoje velike družine. Zgodbo o otrocih in odraslih, smrtih in rojstvih, razočaranjih in preporodih, o tem, kako so se v ovinkih življenja tesno držali drug drugega in kako so iz skupnosti rasli v posameznike. Zgodbo o vonju po lesu in toplem mleku v mrzlih jutrih. Z oddaljeno, a vseprisotno vojno, kot so jo doživljali ljudje, ki so ostali zunaj tega velikega stroja: matere, ki so svet opazovale iz kuhinje, z novorojenčki, ki so umirali zaradi prekratkih odej; ženske, živeče v strahu, da bodo kmalu postale vdove; kmetje, čakajoči na sinove, ki se niso nikoli vrnili; učitelji in duhovniki, ki so nadomeščali očete. To je vojna zgodba brez bomb in velikih bitk. Postavljena v svet, kjer vladajo neusmiljeni zakoni gorá, ki človeka vsak dan spominjajo na njegovo majhnost.
    Vermiglio je pokrajina duše; ‘družinski leksikon’, ki živi v meni, na pragu nezavednega; izkaz ljubezni do mojega očeta, njegove družine in vasice, kjer so živeli. Film, ki se preko osebne zgodbe pokloni kolektivnemu spominu.«
    – Maura Delpero

    Kritike:
    »Maura Delpero se ni le odpravila v vas in tam posnela filma: vključila je prebivalce, opravila intervjuje z vsemi, ki so se še nejasno spominjali tistih časov, ter film prežela z barvami in zvoki skupnosti. Včasih kakšen film s pridihom retorike označimo za ‘doživetje’: ne da bi se spotaknil ob tisto grozno besedo ‘izkustveni’, lahko rečem, da je Vermiglio doživetje – tako za tiste, ki so ga ustvarili, kot za vas, ki si ga boste ogledali v kinu. /…/ To je film-svet, potovanje h koreninam te nesrečne, čudovite dežele po imenu Italija.«
    – Alberto Crespi, La Repubblica

    »Ali je mogoče posneti film, postavljen v preteklost, ki govori o sedanjosti? Ali pa znanstvenofantastični film, ki se dogaja v prihodnosti, a v resnici opisuje dogodke izpred mnogih let? Pri tem ne mislim toliko na alegorije, metafore in prilike, pač pa na sámo snovnost podobe, njeno brezčasno telesnost. Vermiglio strogo gledano pripoveduje o dogodkih v neki vasi v italijanskih Alpah tik po drugi svetovni vojni. V njem ni nikakršnega anahronističnega namena. /…/ Pa vendar so vsako čustvo, vsaka gesta, vsaka najmanjša podrobnost tako jasni, tako blizu ‘tukaj in zdaj’, da ga lahko gledamo kot kroniko najbolj očitne sedanjosti – in v tem je nedvomno čudež. /…/ Vermiglio je podroben in poglobljen portret številnih reči: materinstva, družine, dvomov, želje, mačizma, bega. A še pomembnejše – to je portret časa samega. Vsaka sličica temelji skoraj izključno na tistem, kar skriva pred pogledom. Prava zgodba, tista, ki govori o nečem onkraj povedanega, se razvija zunaj vidnega polja, v gledalčevi zavesti, območju, ki ni le magično, ampak predvsem skupno. In zato je ravno toliko nenavadna za svoj kraj in čas kot univerzalno prepoznavna in brezčasna – in prav v tem je njeno bistvo.«
    – Luis Martínez, El Mundo

    »Nikomur od nas se ni treba vrniti prav daleč v družinsko zgodovino, da bi trčili ob vrzel v medgeneracijskih spominih, ki je ne more zapolniti noben živeči sorodnik. Izjemni, formalno rigorozni in vizualno čudoviti Vermiglio se dogaja v preteklosti, a deluje kot nekakšna družinska skrivnost iz prihodnosti, pripovedovana v sedanjiku; iz perspektive, ki ni ravno božja, a izvira iz nečesa, kar bi lahko imenovali tudi Bog – iz duha mater, sester in hčera, ki so živele prej in potem; žensk, ki so zaupale mogočnim goram, da bodo varovale njihove skrivnosti.«
    – Jessica Kiang, Variety

    »Maura Delpero zna iz igralske zasedbe, mešanice igralcev in neprofesionalcev, resnično izvabiti najboljše; še posebej prepričljiva je Martina Scrinzi v vlogi Lucie. Toda najbolj od vsega navdušita intimnost in ostrina režiserkinega pogleda: otroška soba s skupnimi posteljami, kjer potekajo ključni večerni klepeti; hlev s kravo; učilnica z gramofonom na navijanje; garderobna omara, kamor se hodi skrivat Ada; ter miza, okoli katere se ob večerji gnete ducat ljudi – vse je prikazano s takšnim občutkom za podrobnosti, da lahko prizore skoraj zavohamo. /…/ Vermiglio je film v tihem spopadu s samim seboj. Situacije opisuje z nežnostjo spominov, hkrati pa jih potrese z ostro kritiko. Upor se skriva v detajlih.«
    – Nick James, Sight & Sound

    »Vermiglio me je povsem prevzel. Obožujem lanene tkanine in preprosto robustno pohištvo, sneg in sveže kravje mleko – svet, ki ga raziskuje Vermiglio, me zelo privlači. Poleg tega globoko cenim izjemne sposobnosti Maure Delpero, ki je tako suvereno in zrelo vodila zgodbo takšnih razsežnosti. /…/ Sprva sem mislila, da bo šlo za nekakšno nostalgično obujanje preteklosti, potem pa so zgodbi o mladi ljubezni sledili vzponi in padci resničnega življenja, smrt in izdaja … /…/ Vermiglio je veliko darilo. /…/ Navdušena sem nad režiserkinim talentom in odločnostjo, pa tudi nad lepoto, ki jo pričara v Vermigliu. Sem oboževalka!!!«
    – Jane Campion

  • Young Hearts

    Young Hearts

    Družinska drama, 97 minut

    Izvirni naslov (leto): Young Hearts (2024)
    Režija: Anthony Schatteman
    Scenarij: Anthony Schatteman
    Igrajo: Lou Goossens, Marius De Saeger, Geert Van Rampelberg…
    Država: Belgija, Nizozemska
    Distribucija v Sloveniji: Fivia
    Povezave: IMDB

    Festivali/nagrade:
    Berlinale (posebna omemba žirije); Seattle (posebna omemba); FilmOut San Diego (nagrada za najboljši film, nagrada za izjemen igralski dosežek); Out on Film, Atlanta (nagrada za najboljši film; nagrada za najboljši prvenec); Montclair Film Festival (nagrada občinstva); Cannes 2024; Zlin 2024

    O filmu:
    Elias je star štirinajst let in z družino živi v majhnem mestecu na belgijskem podeželju. Po pouku se druži s prijatelji in s punco Valerie, riše in obiskuje dedka. Občasno na poti spremlja očeta glasbenika. V navidezno lahkotnost in prijetnost dečkovega vsakdana se počasi, a hkrati močno vrivata občutek zmedenosti in zaskrbljenost. Medtem ko njegov oče na okoliških nastopih prepeva ljubezenski šlager Young Hearts, Eliasa vse bolj preveva občutek, da ne ve, kako je biti zaljubljen, čeprav kaže, da vsi okoli njega to že vedo. Ko v zgodbo vstopi Alexander, novi sošolec in sosed, Eliasovo življenje pretresejo nova spoznanja glede lastne spolne usmerjenosti. Zdi se, da prav sam najteže sprejema čustva, ki ga begajo. Šele počasi pa spoznava, da se kljub dvomom lahko zanese na podporo dedka, staršev in nazadnje tudi prijateljev.

    Iz prve roke/komentar režiserja:
    »Upam, da bodo film ljudje razumeli kot ljubezensko zgodbo, zgodbo o prvi zaljubljenosti. O tem, kako si upaš slediti lastnemu srcu in skočiti v globino. Gre za zgodbo o prevzemajočih in strašljivih občutkih, ki jih je že vsak izkusil.«
    – Anthony Schatteman

    O avtorjih/igralcih:
    Rodil se je 1989 v Belgiji. Diplomiral je na KASK Šoli umetnost v Ghentu, nato pa magistriral iz filmskih študij in vizualne kulture na Univerzi v Antwerpnu. V svojih delih se predvsem poglablja v svet mladih in njihove odnose. Njegov prvi kratki film Kiss me Softly je bila prava festivalska uspešnica. Sledila je še vrsta kratkih filmov. Young Hearts je njegov prvi celovečerni film, svetovno premiero je imel na Berlinalu.

    Kritike:
    »In ker vidita, da je odraščanje šok, vojna, triler, je njuna koalicija tem bolj urgentna. Nimata pojma, kaj se bo zgodilo, kakšna bo prihodnost, kje bosta, s kom, bosta še skupaj ali ne, bosta s fantom ali punco, toda zdajle sta zaljubljena – and that’s fucking IT! ZA«
    – Marcel Štefančič jr., Mladina

  • Veliko potovanje

    Veliko potovanje

    Zgodovinska romatnična drama, 128 minut

    Izvirni naslov (leto): Grand Tour (2024)
    Režija: Miguel Gomes
    Scenarij: Telmo Churro, Maureen Fazendeiro, Miguel Gomes
    Igrajo: Gonçalo Waddington, Crista Alfaiate, Cláudio da Silva…
    Država: Kitajska, Francija, Nemčija, Italija, Japonska, Portugalska
    Distribucija v Sloveniji: Fivia
    Povezave: IMDB

    Festivali/nagrade:
    Cannes (nagrada za najboljšo režijo); Chicago (srebrni hugo za najboljšo režijo in najboljšo montažo); Caminhos do Cinema Português (nagrada za najboljšo fotografijo); Gent (nagrada za najboljši soundtrack); Valladolid (nagrada za najboljšo montažo); Toronto; Rotterdam; São Paolo; CPH:DOX; London; Mar del Plata; Karlovi Vari; Busan; Viennale; Liffe

    O filmu:
    Burma, 1918. Edward, uslužbenec britanskega imperija, v pristanišču čaka zaročenko Molly, a zagrabi ga panika in skoči na ladjo za Singapur. Na nepričakovani odisejadi po jugovzhodni Aziji ga vse bolj preplavlja melanholija. Razmišlja o praznini svojega obstoja in se sprašuje, kaj se je zgodilo z Molly … Molly zaročenčevo potezo sprejme z dobro voljo in humorjem. Odločena, da se bosta poročila, mu sledi …

    Iz prve roke/komentar režiserja:
    »Idejo za zgodbo sem dobil v knjigi Somerseta Maughama The Gentleman in the Parlour. Gre za nekakšen potopis po jugovzhodni Aziji. Na dveh straneh knjige pisatelj opiše srečanje z nekim angleškim prebivalcem Burme. Ta človek je bil dolgo zaročen z žensko v Londonu, toda ko je pripotovala v Burmo, da bi se z njim poročila, se je ustrašil in zbežal – ona pa mu je sledila. Vsakič, ko je prispel v nov kraj, ga je čakal njen telegram, da prihaja. Mislim, da zgodba ni resnična. Po mojem gre za nekakšno šalo o strahopetnih moških in trmastih ženskah. Morda se me je tema dotaknila zaradi osebnih razlogov, saj sem se malo prej poročil. Ime mi je Miguel Eduardo; nisem Edward, vsaj upam tako, toda malce sem mu vseeno podoben. In Molly ni tako zelo drugačna od Maureen [režiserjeve žene in soscenaristke, ki ji je film tudi posvečen]. /…/ Omenjeni zaplet je bil torej izhodišče za film, knjiga pa je v meni vzbudila tudi željo, da posnamem potopis, filmski dnevnik. V začetku dvajsetega stoletja so se bogati Evropejci radi podali na potovanje, ki se je začelo na eni od lokacij britanskega imperija – v Bombaju, Kalkuti ali, kot v našem primeru, Burmi – in se končalo na Kitajskem. Temu se je reklo ‘veliko azijsko potovanje’. Šel sem torej k svoji producentki in ji povedal, da imam čuden predlog, ki ji morda ne bo všeč. Rekel sem ji, da bi rad posnel film o pobeglem ženinu – klasična situacija –, a da želim pred pisanjem scenarija opraviti isto pot, kot jo bosta opravila lika. S seboj bom vzel direktorja fotografije ter ljudi, ki bodo z mano pisali scenarij: potovanje bo navdihnilo scenarij, poleg tega pa bomo ustvarili arhiv slik in zvokov, ki bodo imeli v filmu zelo pomembno vlogo. Drugi, narativni del filma bo namreč posnet v studiu. S 16-milimetrsko kamero bomo odkrivali Azijo, nato pa na posnetke odgovorili s fikcijo. /…/ V filmu je več ‘velikih potovanj’. Geografsko potovanje je prikazano skozi podobe sodobne Azije, te pa se ujemajo s potjo obeh likov po izmišljeni, v studiu posneti Aziji. Potem je tu še čustveno potovanje, ki ga Edward in Molly doživljata različno; oba se gibljeta skozi čustveno območje, ki ni nič manj obsežno od fizičnega. Toda najpomembnejše med vsemi je velikansko potovanje, ki združuje vse, kar je razdeljeno: države, spola, čase; resničnost in imaginarno, svet in film. Mislim, da je to bistvo filmske umetnosti. In prav na to potovanje bi še zlasti rad povabil gledalce. /…/ Naš film pravzaprav govori o veri. Imamo obsedeno žensko, ki preveč verjame v svojega zaročenca, in zelo prestrašenega moškega, ki ne verjame vanjo. In potem je tu še gledalec, ki mora verjeti, če želi vstopiti v ta umetni svet in se z njima odpraviti na pot. Čudovito je gledalcem dati svobodo, da se sami odločijo, ali bodo verjeli v film, tudi če je nekoliko absurden.«
    – Miguel Gomes

    O avtorjih/igralcih:
    Miguel Gomes (rojen leta 1972 v Lizboni) je avtor filmov, kot so Obraz, kakršnega si zaslužiš (A Cara que Mereces, 2004), Naš ljubi mesec avgust (Aquele Querido Mês de Agosto, 2008) in Tabu (2012, nagrada FIPRESCI na Berlinalu) ter trilogije 1001 noč (As Mil e Uma Noites, 2015).

    Kritike:
    »Film, prekipevajoč od življenja, pesmi in zgovornih soočenj med kulturami in časovnimi okviri, je pravi balzam za krizne čase. /…/ Svet je negotov, naša bremena težka, naša pot skozi življenje pa pogosto mučno absurdna. Toda za vse, ki čutijo pesimizem, kako se širi kakor strup in ubija vsakršno željo po pustolovščini, je tu edinstven portugalski režiser Miguel Gomes. Njegov očarljivi, poživljajoči potopis predstavlja resno grožnjo, da vas bo okužil s protistrupom: močnim odmerkom popotniške (in življenjske) strasti. ‘Prepustite se svetu,’ pravi japonski menih, ‘in videli boste, kako radodaren bo do vas.’ Prepustite se Velikemu potovanju in požanjite podobne, radostne nagrade.«
    – Jessica Kiang, Variety

    »Najbolj očarljiv vidik filma je morda način, kako vsakdanjost prikaže z občutkom čudenja, pri čemer zavrača eksotizem zgodnjega 20. stoletja, a nas hkrati spominja, da resničnost pogosto je čarobna in nedoumljiva. /…/ Film nas vrne k pogledu otroka, ki se čudi svetu, polnemu možnosti, in v katerem vsak prizor skriva neskončno pomenov. /…/ Po besedah portugalskega režiserja /…/ naj bi podobe Velikega potovanja pričarale ‘spektakel sveta’. V tem smislu je film čudovit paradoks: mestoma absurdna in namenoma artificielna zgodba o popotovanju dveh ljubimcev, ki nas navdihuje, da si pobližje ogledamo naš resnični svet in kako v njem živimo.«
    – Bilge Ebiri, Vulture

    »Miguel Gomes si kot vedno sam izmišlja lastna pravila, a bolj v smislu svobodne igre kot strogo začrtanih smernic: s pripovedjo in arhivskim gradivom se poigrava, namesto da bi ju podrejal nekemu teoretičnemu principu. /…/ Vsi ti scenaristični, arhivski in formalni prijemi na prvi pogled ustvarjajo veliko igro nasprotij: med moškim in žensko, fikcijo in dokumentarcem, studiem in resničnim svetom, preteklostjo in sedanjostjo, sliko in zvokom /…/. Toda v resnici skuša Gomes doseči ravno nasprotno: odpraviti domnevna nasprotja z dialektično montažo, ki bolj združuje kot ločuje. Ta princip pa nikoli ne deluje mehanično ali na povsem enak način; neskladja in povezave se nenehno izumljajo na novo. Lahko bi celo rekli, da je učinek včasih veličasten, drugič malo manj, a zdi se, da je odvisen tudi od naše pozornosti in celo našega razpoloženja: Gomes namreč ne zamaši lukenj, ne zategne šivov, temveč nam dovoli, da sanjamo z njim in v tej ohlapni tapiseriji najdemo svoje mesto.«
    – Marcos Uzal, Cahiers du Cinéma

    »Najbolj cinefilski med režiserji je ustvaril še eno zapeljivo odo filmski umetnosti. /…/ Veliko potovanje s prepletanjem igranih in dokumentarnih posnetkov elegantno prečka sto let (filmske) zgodovine /…/. Rezultat je čista poezija. Zgodba in njena čustva so morda res zasidrani v resničnosti, toda logika, ki ji sledijo, je izključno filmska.«
    – Giovanni Marchini Camia, Najboljši filmi leta 2024, Sight and Sound
    »Največja privlačnost filma so čudovite vzhodno- in jugovzhodnoazijske lokacije, od Singapurja in Bangkoka do Šanghaja in Ranguna, ki v gledalcu vzbujajo željo po potovanju. To je film, v katerem se je vredno izgubiti.«
    – Justin Chang, The New Yorker