Izvirni naslov (leto): Memoir of a Snail (2024)
Režija: Adam Elliot
Scenarij: Adam Elliot
Glasovi: Sarah Snook, Kodi Smit-McPhee, Eric Bana, Nick Cave, Jacki Weaver, Magda Szubanski, Dominique Pinon, Tony Armstrong, Paul Capsis, Bernie Clifford, Davey Thompson, Charlotte Belsey, Mason Litsos…
Država: Avstralija
Distribucija v Sloveniji: Fivia
Povezave: IMDB
Festivali/nagrade:
Annecy (nagrada za najboljši celovečerec); London (nagrada za najboljši celovečerec); São Paulo (nagrada žirije za najboljšo režijo); Sitges (nagrada za najboljši animirani celovečerec v sekciji Anima’t); Mill Valley (nagrada za najboljši animirani film); nagrada Avstralske filmske in televizijske akademije za najboljšo glavno igralko in najboljšo stransko igralko; Göteborg (nagrada za najboljši mednarodni film); Mednarodni festival animiranega filma v Ottawi (posebna omemba za najboljši animirani celovečerec); nominacija za oskarja za najboljši animirani celovečerec; nominacija za zlati globus za najboljši animirani film; Telluride; San Sebastián; Solun; Toronto; Animateka; Rotterdam
O filmu:
Grenko-sladki spomini melanholične obstranke, ki išče srečo sredi navlake vsakdanjega življenja. Animirana tragikomedija za odrasle je prejela nominacijo za oskarja in številne nagrade na pomembnih mednarodnih festivalih.
Več o filmu:
Grace Pudel je obsesivna zbiralka polžev, ki jo po ločitvi od ljubljenega brata dvojčka doletijo številne nesreče. V njeno življenje posije žarek upanja, ko se spoprijatelji z ekscentrično starko po imenu Pinky.
Iz prve roke/komentar režiserja:
»Moje zgodbe so odsev vsakdanjega življenja; biografije ljudi, s katerimi se lahko poistovetimo – prijateljev, ekscentričnih sorodnikov, slikovitih likov, ki jih srečamo na ulici. Trudim se najti ravnovesje med humorjem in patosom, svetlobo in senco, komedijo in tragedijo. Iznašel sem besedo, ki opisuje moje filme: glinografija, zloženka iz besed glina in biografija. /…/ Zakaj zbiramo nepotrebne stvari in kdaj to postane težava? Zakaj se odločimo, da nas bodo ti predmeti spremljali vse življenje? Moja mama je bila nekakšna horderka in pred nekaj leti sem se lotil težke naloge krčenja njenega imetja. Začel sem se spraševati, ali gre za kompulzivno kopičenje ali le za veliko zbirko. Je bila običajna zbirateljica ali je imela resno težavo? Sem jo morda obsojal, hkrati pa sam nisem bil nič boljši? /…/ Prebral sem veliko knjig o psihologiji hrčkanja ter si ogledal nekaj dokumentarcev in eksploatacijskih resničnostnih šovov. Odkril sem, da kompulzivno kopičenje ni redkost, ampak prej nekakšna epidemija, posledica nebrzdanega potrošništva. Izvedel sem, da so skrajni horderji v življenju pogosto doživeli travmatično izgubo – nenadno smrt družinskega člana, najpogosteje otroka. /…/ Med razvijanjem osnutkov za film me je začela vse bolj fascinirati prijateljica, ki je prav tako navdušena ‘zbirateljica’, rojena pa je bila z razcepljenim nebom. Imela je pestro življenje – bila je prostitutka, narkomanka, fantazistka, nudistka in modna oblikovalka (ne v tem vrstnem redu). Zbira nagačene živali, nenavadne starine in prijatelje. Na svojih slavnih večerjah pripoveduje osupljive anekdote; je sijajna pripovedovalka in pristna ekscentričarka. Toda njeno otroštvo je bilo travmatično: enajst operacij ustnice ji je pustilo telesne in duševne posledice. V šoli so jo zbadali, a je našla način, kako se s tem spoprijeti; z leti se je naučila iz limon narediti limonado. Spomine nekega polža je navdihnilo tako njeno življenje kot življenje moje matere … pa tudi moje lastno. /…/ Želel sem, da estetika tega filma ostane preprosta, zato sem ustvarjal s štirimi osnovnimi materiali: glino, žico, papirjem in barvo. Vse preveč stop-motion animacij je pretirano zglajenih in odvisnih od 3D tiskalnikov. Jaz pa sem želel slaviti glino z vsemi njenimi napakami in nepopolnostmi. Poleg tega sem se rodil z dedno tresavico, ki sem jo vgradil v svojo estetiko. Vsak kos je moral biti pomanjkljiv, asimetričen; kot bi ga izdelal v naglici ali pijan. Psihe mojih likov so nepopolne, zato sem želel njihov videz uskladiti s svojimi risbami, ki so grobe, skicozne, naivne. K svojemu delu pristopam holistično in si prizadevam za izvirnost. Umetnost posnema življenje in obratno; to dvoje je zame neločljivo. /…/ Kot večina umetnikov stremim k popolnosti, čeprav vem, da je moje prizadevanje brezupno. Vedno se najde kakšen kader, ki bi ga rad ponovil; kakšna replika, ki bi jo napisal na novo; dan, ko je film končan, je vedno grenko-sladek. Spomini nekega polža so nastajali osem let in žal mi je, da je potovanja konec. Potrudili smo se, da smo s proračunom, ki nam je bil na voljo, naredili kar največ. Veliko smo žrtvovali, da bi Gracino zgodbo povedali z dostojanstvom in spoštovanjem. Morda gre res le za majhne glinene gmote, toda zame in za mojo ekipo so to resnični ljudje. Z vsem srcem upamo, da bodo njihova mala življenja s pomočjo čarobne stop-motion tehnike gledalcem prinesla smisel, veselje in tolažbo.«
– Adam Elliot
O avtorjih/igralcih:
Adam Elliot je neodvisen animator in vizualni umetnik, ki živi in dela v Melbournu. Znan je predvsem po filmu Harvie Krumpet (2003), nagrajenem z oskarjem za najboljši animirani kratkometražec, ter celovečernem prvencu Mary in Max (Mary and Max, 2009) s Toni Collette in Philipom Seymourjem Hoffmanom v glavnih glasovnih vlogah.
Kritike:
»Kaj je hujšega od lupin, v katere nas tlačijo drugi ljudje? Lupin, ki si jih nadenemo sami? Ta misel o nevidnih rečeh, ki jih nosimo na svojih hrbtih – o negotovosti, depresiji, žalosti, travmah –, je v središču ganljive stop-motion sage Adama Elliota. Česa podobnega v animiranem filmu letos ne boste videli. /…/ Spomini nekega polža kar prekipevajo od idej, čustev in referenc. Ne vidimo vsak dan stop-motion animacije, ki bi vključevala poklone Sylvii Plath, Gospodarju muh in Cahiers du Cinéma. Adam Elliot, avtor nič manj sijajnih Mary in Maxa, je vrh vsega fenomenalen pisec, kar je pri tako vizualnem mediju, kakršen je animirani film, pogosto podcenjeno. /…/ Ko grozi, da nas bo temačnost Gracine zgodbe povsem preplavila, Elliot film nenadoma razsvetli s trenutki lepote in nas spomni, da se polži ne morejo premikati nazaj – mi pa tudi ne. Ko se nam zdi, da je življenje postalo pretežko, lahko prijaznost neznanca, spomin na ljubljeno osebo ali pa celo le dobra knjiga ali film spremenijo našo perspektivo.«
– Brian Tallerico, RogerEbert.com
»Elliot zgodbo razvija na tako premišljen in čustven način, da pozabimo, da gledamo ljudi iz gline. Toda v stop-motion animaciji, narejeni 100-odstotno brez računalnika, s celofanskimi plameni in solzami iz lubrikanta, je vseeno nekaj čarobnega. Ne bodite presenečeni, če boste ob gledanju točili prave solze.«
– Peter Debruge, Variety
»‘Vse je mogoče popraviti,’ pravi nekdo, ‘razpoke pa moramo slaviti.’ Spomini nekega polža – naj bodo še tako morbidni – so čudovito smešno slavljenje teh razpok, pa tudi življenja, ki ga lahko kljub njim živimo. Misel se odraža v Elliotovi rahlo mračni estetiki, zaradi katere je film videti kot depresivna epizoda, osvetljena z enim samim žarkom upanja, pa tudi v režiserjevem smislu za suho komedijo, ki celo v najtemnejših situacijah najde mero črnega humorja. /…/ Življenje je morda res mogoče razumeti le za nazaj, toda Spomini nekega polža zgradijo očarljiv in prepričljiv argument, da bomo v njem nekoč vsi našli lepoto – tako očarljiv in prepričljiv, da jo boste morda začeli iskati že danes.«
– David Ehrlich, IndieWire
»Film je grenko-sladka kronika nekega življenja, ki skozi filter spomina pripoveduje o tem, kaj je ostalo od otroštva in kakšne sledi je pustilo v odraslosti; to pa počne z burlesknim, prisrčnim in hudomušnim tonom, ki ogreje naše srce.«
– Véronique Cauhapé, Le Monde
»Poleg obilice gole kože je še veliko drugih razlogov, zakaj bo otroke bolje pustiti doma; tole je videti, kot bi Nick Cave vdrl v Aardmanove studie in glino preklel z gotskim, odločno odraslim plaščem pogube.«
– Nick Howells, London Evening Standard
»Nenavadno ganljiva tragikomedija, polna dickensovskih preobratov in ekscentričnih likov. /…/ Svet, ki ga ustvari Elliot, je tako čudno lep, da ga je pravi užitek gledati.«
– Alissa Wilkinson, The New York Times
