Izvirni naslov (leto): Parthenope (2024)
Režija: Paolo Sorrentino
Scenarij: Paolo Sorrentino
Igrajo: Celeste Dalla Porta, Silvio Orlando, Daniele Rienzo, Dario Aita, Stefania Sandrelli, Peppe Lanzetta, Gary Oldman, Luisa Ranieri, Isabella Ferrari…
Država: Francija, Italija
Distribucija v Sloveniji: Fivia
Povezave: IMDB
O filmu:
Film spremlja Parthenopino življenje od njenega rojstva v 50. letih 20. stoletja do danes. Gre za žensko epopejo, ki pa namesto od junaštva prekipeva od neizprosne strasti do svobode, Neaplja in različnih vidikov ljubezni. Vse od prave do neizrekljive ali brezupne ljubezni, ki človeka obsodi na bolečino, a ga hkrati prisili v nov začetek.
Iz prve roke/komentar režiserja:
»Nekoč, ko so mi zastavili eno tistih težkih vprašanj, ‘Kaj je za vas sveto’, sem nagonsko odgovoril: ‘Sveto je tisto, česar v svoji življenjski zgodbi ne bomo nikoli pozabili.’ Tako se je rodil ta film. Zame je Parthenope predvsem zgodba o svetem. O vsem tistem, česar ženska v triinsedemdesetih letih življenja ni mogla pozabiti: neapeljskega zaliva in svojih staršev; prvih ljubezni – ene čiste in svetle, druge umazane in neizrekljive; popolnega, brezskrbnega poletja na Capriju z njegovimi slanimi zorami, mirnimi jutri in dišečimi nočmi; vseh tistih bežnih, a usodnih srečanj; mladostniškega odkrivanja spolnosti in svobode; obupanega iskanja same sebe; vseh izgubljenih ali komaj okušenih ljubezni; bolečin, ki so jo pahnile v odraslost; ter neizprosnega minevanja časa – edinega ljubimca, ki te nikoli ne zapusti. In seveda Neaplja z njegovo neznosno vitalnostjo, čudesi za vsakim vogalom in ljudmi, vedno pripravljenimi – kot bi čakali za nevidno zaveso –, da stopijo na oder in razkrijejo kaos, vulgarnost, slikovitost, promiskuiteto in vse ostalo. Neapelj je svoboden, Neapelj je nevaren, Neapelj nikdar ne sodi. Neapelj je kot Parthenope. /…/ Naše življenje nikoli ni preprosto ali logično. V njegovi prostranosti se zlahka izgubimo. Skušamo ga pogledati od daleč, ga razumeti, mu dati smisel. Toda življenje ne gleda nas. Vedno je nekje drugje. To nas izčrpava, nam vzbuja dvome – in nas dela skrivnostne. Negotova in skrivnostna je tudi Parthenope. ‘Ali ljubiš preveč ali premalo?’ jo v nekem trenutku vpraša demonski lik, oblečen v svetnika. Vprašanje je namenjeno vsem nam. Parthenope ne ve, kaj naj odgovori – in mi tudi ne. Kajti vsa vprašanja so bila že zastavljena in vsi odgovori so se izkazali za netočne, izmuzljive, protislovne. In prav zaradi tega nepoznavanja samih sebe smo v očeh drugih skrivnost. Tako kot Parthenope.«
– Paolo Sorrentino
Kritike:
»Sorrentino je posnel čudovit traktat o filmski lepoti /…/. Opojen razmislek o tem, kako vidimo ljudi in kraje ter kako oni vidijo sebe. /…/ Film, poln nostalgije, prikliče občutek mladostne, poletne svobode, a se ne izogne negotovostim mlade odraslosti. Toda Parthenope ni običajen film o odraščanju, pač pa zgodba o samoodkrivanju. To je ganljivo umetniško popotovanje, v katerem režiser skozi zgodbo o ženski, ki raziskuje svoje notranje življenje – tako onkraj svoje lepote kot prek nje –, razmišlja o razlogih, zakaj sploh uporablja kamero: da bi poiskal transformativne resnice o tem, kako vidimo svet in sami sebe; resnice, ki jih je najbolje odstirati z estetskim raziskovanjem.«
– Siddhant Adlakha, Variety
»Parthenope postopoma postane več kot le zgodba o lepoti ene osebe. Če je film È stata la mano di Dio opisoval režiserjevo otroštvo, ta govori o nečem bolj abstraktnem, a se zato z njim nič težje ne poistovetimo. Naša protagonistka postane nekakšno utelešenje ideje mladosti in možnosti, zaradi česar pa uteleša tudi nasprotje teh stvari – idejo, da nam bo življenje nazadnje vsem spolzelo med prsti. S filmom o eni sami lepi osebi nas Sorrentino spomni, da smo bili v svojih spominih nekoč vsi lepi.«
– Bilge Ebiri, Vulture
»Film, nastal v sodelovanju z Yvesom Saint Laurentom, je prava paša za čute. /…/ Da notranje življenje žensk za Sorrentina ostaja velika skrivnost, ne bo presenetilo nikogar, ki pozna njegove prejšnje filme, v katerih je ženske obravnaval z oniričnim strahospoštovanjem in erotiko. Toda s Parthenope je ustvaril pogosto transcendentno zapeljiv slavospev tej skrivnostnosti.«
– Isaac Feldberg, RogerEbert.com
»Paolo Sorrentino je v razkošno Parthenope ujel vso strast in dekadenco, bedo, tragedijo in baročno bogastvo svojega rodnega Neaplja. /…/ Parthenope je z Neapljem tako tesno povezana, da lahko film, ki nosi njuno skupno ime, razumemo kot dvojni portret: režiser v nemogoči, mitski združitvi preplete privlačnost, ki jo čuti do junakinje, in svojo ljubezen do mesta.«
– Deborah Young, The Film Verdict
