Arhivi: Na programu

Izvirni naslov (leto): 20.000 especies de abejas (2023)
Režija: Estibaliz Urresola Solaguren
Scenarij: Estibaliz Urresola Solaguren
Igrajo: Sofía Otero, Patricia López Arnaiz, Ane Gabarain, Itziar Lazkano, Martxelo Rubio, Sara Cózar, Unax Hayden, Andere Garabieta, Miguel Garcés…
Država: Španija
Distribucija v Sloveniji: Demiurg
Povezave: IMDB

Festivali/nagrade:
Berlinale (nagrada za najboljšo glavno vlogo); nagrada goya za najboljši izvirni scenarij, najboljšo režijo prvenca in najboljšo stransko vlogo; Málaga (nagrada za najboljši španski film in najboljšo stransko igralko); Hongkong (nagrada za najboljšo igralko v kategoriji svetovnega filma); San Sebastián (nagrada sebastiane); nagrada feroz (španski zlati globus) za najboljšo stransko vlogo; štiri nagrade platino, tudi za najboljši prvenec; nominacija za evropsko filmsko nagrado za odkritje leta – nagrada FIPRESCI; nominacija za nagrado občinstva LUX; Liffe

O filmu:
Osemletni deklici ni všeč, ko jo ljudje kličejo z imenom Aitor. Vzdevek Cocó zveni bolje, a tudi ne čisto prav. Medtem ko med čebeljimi panji raziskuje svojo identiteto, ženske iz njene družine razmišljajo o lastnih življenjih in željah …

Iz prve roke/komentar režiserja:
»V svojih filmih si vedno znova zastavljam vprašanja, kot so: kdaj ugotovimo, kdo smo; kako je naše razumevanje identitete povezano s telesom; ali je samoidentiteta zgolj intimen in oseben občutek ali nanjo vpliva tudi zunanji pogled? /…/ 20.000 vrst čebel je zgodba o odraščanju, v kateri raziskujem odnos med telesom, spolom in identiteto /…/. To ni le film o transspolnem otroku, temveč medgeneracijski portret, ki govori o identiteti in sprejetosti v družini, oblikovanju odnosov med spoloma, tradiciji in spremembah, predvsem pa o potrebi, da bi nas imeli radi takšne, kakršni smo. /…/ Rodila sem se kot peta od šestih otrok, večinoma deklic. Od nekdaj sem čutila neskladje med vlogo, ki mi je bila dodeljena doma, in pričakovanji v zvezi z mojim obnašanjem v družbi. Od šestega do trinajstega leta sem se ukvarjala s plavanjem. Vsak dan sem trenirala, tekmovala v dekliški kategoriji in se preoblačila v garderobah, ločenih po spolu. /…/ Ker sem imela rada šport, sem večino otroštva preživela obkrožena s fanti – uživala sem v telesni dejavnosti, tekmovanjih, igranju iger … Toda hkrati se nikoli nisem zares počutila kot del te skupine. /…/ Film je nastal iz potrebe, da postavim pod vprašaj togi sistem spolov, ki zanika in družbeno kaznuje območja med obema skrajnostma. To zanikanje je povzročilo in še vedno povzroča veliko trpljenja. /…/ Obrnila sem se na združenje, ki me je povezalo s približno dvajsetimi družinami z otroki, starimi od tri do devet let. /…/ Zelo se me je dotaknilo, ko so mi nekatere družine povedale, da je bilo [soočenje z otrokovo transspolnostjo] zanje pozitivna izkušnja, ki jih je še bolj povezala. Vsega skupaj niso doživljali kot težave, temveč kot proces, ki je postavil pod drobnogled družinska pravila in jim omogočil, da jih spremenijo. Prisililo jih je, da znova premislijo svoj odnos do otroka, svojo vlogo matere oziroma očeta, pa tudi lastne izkušnje v zvezi z vprašanjem identitete. Čudovito se mi je zdelo tudi, da družine nikoli niso uporabile besede ‘tranzicija’ za opis procesa, skozi katerega naj bi šli njihovi transspolni otroci. Nasprotno: ‘tranzicijo’ sta doživela njihov lastni pogled in pogled okolice. Otroci so ostali, kar so bili; spremeniti in razviti so se morali drugi. Mislim, da to idejo najdemo tudi v mojem filmu. /…/ V panju ima vsaka čebela svojo vlogo in vse so nujne za delovanje skupine. Toda panj je več kot le vsota posameznih čebel; sam po sebi je živ organizem. To se mi je zdela zanimiva metafora za film, ki govori o napetosti med posameznikom in skupnostjo. /…/ Poleg tega imajo čebele in čebelnjaki pomembno družbeno in duhovno vlogo v življenju Baskov, katerih kulturo sem prav tako želela prikazati.«
– Estibaliz Urresola Solaguren

Kritike:
»Sofía Otero je pri komaj devetih letih prejela srebrnega medveda za najboljšo glavno vlogo na Berlinalu /…/. Za takšen dosežek je morala gotovo ustvariti eno najboljših otroških vlog vseh časov – in mislim, da jo čisto verjetno tudi je. /…/ Njen obraz je prava mala opera upanja, zbeganosti in upora /…/. Deklica je v srcu tega sijajnega celovečernega prvenca Estibaliz Urresola Solaguren, ki nekako uspe v eni sami potezi opraviti z vsemi razgretimi polemikami o trans posameznikih /…/. Pravi čudež.«
– James Saynor, The Arts Desk

»Film o transspolnem dekletu, ki sproži revolucijo okoli sebe zgolj s svojo prepričanostjo, zgolj s svojo prisotnostjo, in ki jo več kot mojstrsko odigra čudovita Sofía Otero, je znova dokazal, da je na dobri poti, da postane film leta. /…/ 20.000 vrst čebel govori o razumevanju, o približevanju, pa tudi – v mnogo bolj osnovnem smislu – o življenju. To je film, zgrajen iz čustev, film s čustvi; film, ki mu čustva Sofiinih žarečih oči dajejo smisel in razlog za obstoj. Sliši se izjemno in tako tudi je. /…/ 20.000 vrst čebel, celovečerni režijski prvenec Estibaliz Urresola Solaguren, je film, zgrajen iz jasnine oči glavne junakinje; iz pogleda deklice, ki se sprašuje o tem, kar vidi, in ki ljudi okoli sebe prisili, da priznajo osuplost nad preprostim dejstvom, da so živi. /…/ To je film s tisto ‘mogočno, skrivnostno in paradoksalno’ silo, ki po besedah pesnika, dramatika in čebelarskega strokovnjaka Mauricea Maeterlincka sestavlja duh vsakega panja.«
– Luis Martínez, El Mundo

»Noben cinefil ne bo spregledal vzporednice, ko bo slišal, da gre za španski film, ki vključuje čebele in govori o otroku v iskanju lastnega prostora pod soncem: v mislih imam seveda Duh panja, klasiko Victorja Ericeja iz leta 1973. Režiserka /…/ se delu nežno pokloni, proti koncu pa vključi celo iskanje pogrešane deklice – tako kot v svoji mojstrovini stori Erice, sklicujoč se na podoben prizor iz Frankensteina. Gre za mojstrski prijem v vznemirljivem, pristnem in ganljivem filmu o tem, kako družba vztrajno vidi pošasti tam, kjer jih ni.«
– Lee Marshall, Screen Daily

»20.000 vrst čebel je zgodba o odraščanju, zaznamovana s simbolizmi prehodov in liminalnih prostorov – med Francijo in Španijo, mestom in podeželjem, otrokom in materjo. /…/ Estibaliz Urresola Solaguren k tematiki pristopi osvežujoče celostno in sočutno ter nam z mlado Sofío Otero predstavi eno najbolj prepričljivih otroških igralk zadnjega leta.«
– Veronika Zakonjšek, Dnevnik

»Ta spretno izpeljani, nepretenciozni in osvežujoče lahkotni film se ponaša s tiste vrste naturalističnim, dokumentarno obarvanim slogom, ki pogosto vzbuja primerjave z deli bratov Dardenne. Toda v tonskem smislu je 20.000 vrst čebel pravzaprav bližje sveži, živahni energiji Carle Simón, s pridihom zemeljske magije in obrednega vraževerja, ki preveva dela Alice Rohrwacher, še posebej Čudesa – film s čisto svojim simboličnim odnosom do čebel. /…/ [Spolna identiteta] je eno najbolj perečih vprašanj, ki trenutno burijo duhove – in pogumna izbira za prvenec. Toda razpravi, ki se običajno razvname v glasen prepir, se režiserka pridruži z nežnim, empatičnim filmom in jo stiša v šepet. Izkaže se, da tako slišimo veliko bolje.«
– Wendy Ide, The Guardian

Izvirni naslov (leto): Radical (2023)
Režija: Christopher Zalla
Scenarij: Christopher Zalla, Joshua Davis
Igrajo: Eugenio Derbez, Daniel Haddad, Jennifer Trejo…
Država: Mehika
Distribucija v Sloveniji: Demiurg
Povezave: IMDB

Festivali/nagrade:
Sundance (glavna nagrada občinstva); Mill Valley (nagrada občinstva); nagrada CANACINE za najboljši film, najboljšega igralca in najbolj donosen mehiški film; Sydney; Zagreb; Liffe

O filmu:
Učenci osnovne šole v obmejnem mehiškem mestu sodijo med najslabše v državi. Njihov svet je poln nasilja, revščine in korupcije, v razredu pa vlada vzdušje strogosti in discipline. Toda novi učitelj Sergio se odloči poskusiti nekaj povsem drugačnega. Da bi prebudil radovednost učencev in pomagal uresničiti njihov potencial, vpelje radikalno novo metodo poučevanja. Rezultati presenetijo vse…

Iz prve roke/komentar režiserja:
»Leta 2018 mi je [producent] Ben Odell poslal članek iz revije Wired o Sergiu Juárezu Correi in učinkoviti novi metodi poučevanja, ki jo je uvedel v osnovni šoli v mestu Matamoros v Mehiki. /…/ Njegovi učenci so v enem samem letu dosegli neverjeten uspeh. Toda še bolj presenetljiv se mi je zdel podatek, kako dobro so se odrezali. Deset se jih je uvrstilo med 0,1 odstotka najboljših v vsej državi. /…/ Filmi o učitelju in učencih niso nič novega, toda v tem projektu sem videl priložnost, da zgodbo povem na nov način. Ena od očitnih novosti je kraj dogajanja, saj takšna zgodba v Mehiki še ni bila povedana. /…/ Film se dogaja leta 2011, v času, ko so bile razmere v Matamorosu še posebej brutalne: starši niso pustili otrok od doma, dokler se niso prepričali, da je zrak čist; zvoki streljanja in trupla na ulicah so bili nekaj običajnega. Poleg tega javno izobraževanje v Srednji Ameriki preprosto ni v dobrem stanju. Šolski dan traja le štiri do pet ur, sredstva so skromna, ljudje pa šole pogosto ne dojemajo kot kraja, ki bi lahko pomagal izboljšati posameznikov življenjski položaj. /…/ Potem ko je iz leta v leto neuspešno skušal doseči svoje učence, je Sergio doživel živčni zlom. V obupanem iskanju rešitve je na spletu naletel na predavanje o novi vrsti poučevanja, pri kateri učni proces usmerja otrok. Brez kakršnihkoli izkušenj ali usposabljanja se je metodo odločil vpeljati. /…/ Zgodba se je znašla na naslovnicah zaradi izjemnih rezultatov, ki jih je Sergio dosegel v tako kratkem času. Toda meni se je zdelo veliko bolj zanimivo opazovati, kako vzklije seme znanja, ter človeško povezanost, ki je potrebna, da se razcveti. /…/ Dandanes ljudje, zlasti otroci, nikoli ne dobijo priložnosti, da bi pokazali, česa so sposobni in kaj lahko naredijo iz sebe. Rad bi verjel, da moj film pokaže, kako močne in daljnosežne so lahko posledice, ko ljudje le dobijo priložnost.«
– Christopher Zalla

Kritike:
»Ta ljubljenec občinstva /…/ je srce parajoča zgodba o ‘navdihujočem učitelju, ki spremeni vse’ v slogu filmov stare šole, kot so Gospodu, z ljubeznijo (To Sir, with Love), Društvo mrtvih pesnikov (Dead Poets Society) in celo nedavni oskarjevec CODA, s katerim si deli zvezdnika Eugenia Derbeza. /…/ Brez robčkov si ga lahko ogledate le na lastno odgovornost.«
– Tomris Laffly, Variety

»Christopher Zalla se morda res drži konvencij žanra in ne skopari s sentimentalnostjo, toda film si več kot zasluži svoj čustveni izkupiček. /…/ Prav nič ne preseneča, da mu je občinstvo na festivalu Sundance podelilo nagrado za najboljši film.«
– David Rooney, The Hollywood Reporter

»Gre za navdihujočo zgodbo s številnimi trenutki evforije in veselja, ki jih občinstvo zelo dobro začuti. Izbira igralcev je odlična, otroci pa so tako očarljivi, da seveda moramo navijati zanje – zato je toliko huje, ko izbruhne tragedija.«
– Alani Vargas, The Playlist

»Navdihujoča zgodba, polna upanja in topline. /…/ Film bi lahko bil eden tistih, ki bo navdihnil novo generacijo učiteljev, da prevzamejo pobudo in poskusijo spremeniti svet.«
– Ethan Anderton, SlashFilm

»Filmu /…/ uspe biti hkrati predvidljiv in čustveno izpolnjujoč, z odličnimi nastopi otroških igralcev in številnimi posrečenimi komičnimi vložki, ki jih prispeva zvezdnik Eugenio Derbez. Radikal je vse prej kot radikalen, vendar ne skuša skriti krutosti življenja otrok in njihovih staršev, tudi kadar sugerira, da je s smetišča mogoče doseči zvezde. Ta film ste že videli – najbrž pa ne boste imeli nič proti, če si ga ogledate še enkrat.«
– Ty Burr, Ty Burr’s Watch List

Izvirni naslov (leto): Bastarden (2023)
Režija: Nikolaj Arcel
Scenarij: Nikolaj Arcel, Anders Thomas Jensen, Ida Jessen
Igrajo: Mads Mikkelsen, Gustav Lindh, Amanda Collin…
Država: Danska, Nemčija, Norveška, Švedska
Distribucija v Sloveniji: Fivia
Povezave: IMDB

Festivali/nagrade:
Benetke; Göteborg (nagrada občinstva za najboljši nordijski film, nagrada FIPRESCI); evropska filmska nagrada za najboljšega igralca, fotografijo in kostumografijo; štiri nagrade bodil Društva danskih filmskih kritikov, vključno za najboljši danski igrani film in igralca; devet nagrad robert Danske filmske akademije, vključno z nagrado občinstva, nagrado za najboljši danski igrani celovečerec, prirejeni scenarij in igralca; Palm Springs (nagrada FIPRESCI za najboljšega igralca); danski kandidat za oskarja; Toronto; Rotterdam; San Sebastián; Telluride; Busan; Liffe

O filmu:
Mads Mikkelsen in Nikolaj Arcel se deset let po Kraljevski aferi vračata s Pankrtom, mogočnim zgodovinskim epom o osvajanju danske divjine, hkrati pa intimno, brezčasno zgodbo o življenju, ki se zgodi, medtem ko delamo druge načrte.

Več o filmu:
Leta 1755 se obubožani stotnik Ludvig Kahlen poda v surovo in nerodovitno jutlandsko resavo z na videz nemogočim ciljem: v imenu kralja zgraditi novo kolonijo. Za nagrado mu kraljevi dvor obljubi posestvo s služabniki in dolgo želeni plemiški naziv. Toda okrutni lokalni posestnik Frederik de Schinkel bo naredil vse, da ga ustavi – še posebej ko izve, da je pri Kahlenu poiskal zatočišče njegov hlapec Johannes z ženo Ann Barbaro…

Iz prve roke/komentar režiserja:
»Ko sem pred nekaj leti postal oče, sem svoje filme, vključno s spomini na snemanja, začel gledati z novimi očmi. Čeprav sem še vedno ponosen nanje (vsaj na večino!), odražajo človeka z enim samim namenom, strastno predanega ustvarjanju zgodb in umetnosti – to pa je bolj ali manj vse. Pankrt je nastal iz tega eksistencialnega spoznanja in je moj daleč najbolj oseben film. /…/ [S soscenaristom] Andersom Thomasom Jensenom sva želela povedati veličastno, epsko zgodbo o tem, kako bomo v življenju neizogibno razočarani, če se bomo osredotočali le na svoje ambicije in želje. Življenje je kaos; boleče in težko, lepo in čudno. Pogosto ga ne moremo nadzorovati. Kot pravi pregovor: ‘Človek načrtuje, Bog se smeje.’«
– Nikolaj Arcel

»Epski značaj tega filma je nekaj, kar zelo cenim. Pogosto ga primerjam z obdobjem Busterja Keatona, ko je imela gibljiva slika sama veliko večjo vlogo kot v sodobni kinematografiji. Kamera, obraz in čustva so bili dovolj. Gledalcem ni treba vedno vsega razlagati.«
– Mads Mikkelsen

O avtorjih/igralcih:
Nikolaj Arcel (1972, Kopenhagen) je z velikim komercialnim in kritiškim uspehom režiral filme različnih žanrov: od političnega trilerja Kongekabale (2004), preko družinske pustolovščine De fortabte sjæles Ø (2007), pa do komične drame Sandheden om mænd (2010). Znan je tudi kot soscenarist švedske uspešnice Dekle z zmajskim tatujem (Män som hatar kvinnor, 2009). Njegov četrti celovečerec Kraljevska afera (En kongelig affære, 2012) je prejel berlinskega srebrnega medveda za najboljšega igralca in najboljši scenarij ter nominacijo za oskarja za najboljši tujejezični film, postal pa je tudi eden najbolj obiskanih filmov mestnega kina Kinodvor.

Kritike:
»Danska drama Pankrt se svoje staromodne teme loti z navdušujočo resnostjo. /…/ Gre za klasično zgodbo o tistih, ki imajo, in onih, ki nimajo, polno neuklonljivega duha, neskončnih obzorij, prizorov trpljenja, preobratov usode in katarzičnih spoznanj. Filmu ne manjka epskosti, romantike, nasilja in spektakla, toda za končni uspeh se ima zahvaliti predvsem dejstvu, da se večinoma izogne poveličevalnim klišejem, ki like spreminjajo v ideale, filme pa v vaje iz prazne nostalgije – no, temu in Madsu Mikkelsenu.«
– Manohla Dargis, The New York Times

»Ne morem ustrezno izraziti, kako popoln je Mads Mikkelsen v tej vlogi; njegov čutni, namrščeni pogled vsebuje neskončno plasti. /…/ Veličasten, razburljiv ep, kakršnih ne vidimo več pogosto.«
– Bilge Ebiri, Vulture

»Pankrt je mogočna, krvava epopeja, kakršno si Mads Mikkelsen zasluži. /…/ Le malokaj napolni veliko platno bolje kot velikopotezen zgodovinski ep, poln prostranih pokrajin, kompleksnih akcijskih prizorov ter junaških moških in žensk, ki se borijo za ljubezen, zemljo in boljši jutri. Maščevanje je jed, ki jo je najbolje servirati hladno, še bolj pa tekne s porcijo krompirja. /…/ Fevdalni boj za divje jutlandsko ozemlje je morda izrazito danska tema, toda vznemirjenje, romantika in dih jemajoči vizualni spektakel te melodrame sodijo v klasični Hollywood.«
– David Fear, Rolling Stone

»Pankrt je vestern, je danska kostumska drama in je Mads Mikkelsen. /…/ Film je ravno toliko energičen kot neizprosen. Zvest tradiciji, hkrati pa odprt za mešanico, v kateri je prostor tako za prefinjene citate kot za najbolj vročične in nasilne užitke B-filmov /…/. V središču vsega pa stoji igralec melanholičnih oči, vreden naslednik Johna Wayna. In Jeana Valjeana.«
– Luis Martínez, El Mundo

»Kajti Kahlen – disciplinirani in neustrašni izžigalec polj, sejalec, sadjar, bojevalec z zmrzaljo in menedžer kaosa, remiks pionirja, utopičnega socialista, antifašista in podjetnika – postane Mozart te divje resave, ki velja za neukrotljivo in nenaseljivo. Pankrt, film o razrednem resentimentu, razrednem boju, razrednem maščevanju (celo razredni kastraciji, kot se izkaže), je za svoje dobro malce preveč repetitiven, a po drugi strani – mar ni tudi razredni boj že sam po sebi repetitiven, saj potrebuje nove in nove ponovitve, da bi spodletel bolje in bolje? ZA«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina

»Film izkušenega režiserja in scenarista Nikolaja Arcela z drobnimi potezami in posredno s pripovedjo ustvarja bogato tkivo zgodovinskega ozadja poznega fevdalizma, pa tudi psihološki portret trmastega častnika, ki kljubuje naravi in družbi. Mads Mikkelsen je arhetipski lik prvinskega osvajalca divjine, kakršne poznamo iz vesternov Johna Forda, v katerih se za pripovedno ravnijo vedno skriva več, kot je videti na prvi pogled. /…/ V filmu Pankrt sicer vseskozi dominira možati Mads Mikkelsen, vendar so avtorji v njegovo zgodbo vpletli mrežo odnosov ter nekaj spoznanj o naravi razredne družbe, mezdnih odnosov, spletkarjenja in oviranja svobodnih podjetniških pobud. Vse to zlahka prenesemo tudi v današnji čas. Zanimiva je tudi ugotovitev, kako univerzalno razumljiva je žanrska struktura vesterna ter kako vznemirljiva, tudi krvava in brutalna je lokalna zgodovina evropskih narodov. Pankrt je lokalni biserček, ki ga svetovno občinstvo zlahka sprejme. Žlahtno obrtniško delo, ki zaradi svoje arhetipske narave nagovarja najgloblje človeško v nas in zapusti trajen vtis. Mads Mikkelsen pa je svojemu nizu opaznih vlog dodal še en ikoničen portret.«
– Gorazd Trušnovec, RA Slovenija

»Pankrt je klasičen narativen film stare šole v dobrem pomenu besede. Ima napeto zgodbo, prešpikano z nekaj malega romance in humorja, skrivnostnega, karizmatičnega glavnega junaka, ostudnega zlikovca in nauk za sodobnega gledalca: življenje je težko držati na uzdi. Tisto, kar v tem filmu najbolj preseneti, pa je dejstvo, da je moralna zmaga tokrat na strani glavnega negativca, odurnega de Schinkla, ki Kahlenu nekoč položi na srce: »Življenje je kaos. Ničesar ne moremo nadzorovati. Šele ko si to zares priznamo, lahko uživamo v svojih nepomembnih življenjih.««
– Špela Barlič, Dnevnik

Izvirni naslov (leto): Àma Gloria (2023)
Režija: Marie Amachoukeli-Barsacq
Scenarij: Marie Amachoukeli-Barsacq, Pauline Guéna
Igrajo: Louise Mauroy-Panzani, Ilça Moreno Zego, Abnara Gomes Varela…
Država: Francija
Distribucija v Sloveniji: Cinemania Group
Povezave: IMDB

O filmu:
Šestletna Cléo ima svojo varuško Glorio najraje na svetu. Ko se mora Gloria nenadoma vrniti na Zelenortske otoke, kjer jo čakata njena otroka, Cléo obljubi, da se bosta kmalu spet videli. Gloria zato Cléo povabi na svoj otok, kjer skušata kar najbolj užiti svoje zadnje skupno poletje.