Arhivi: Na programu

Izvirni naslov (leto): Pero (2023)
Režija: Damjan Kozole
Igrajo: Primož Pirnat, Tina Ščavničar, Mojca Partljič, Tomi Janežič, Nina Ivanišin, Nina Rakovec, Anja Novak, Jurij Drevenšek, Nataša Burger, Liza Marijina, Marjuta Slamič, Blaž Setnikar, Pia Zemljič, Nataša Barbara Gračner
Država: Slovenija
Distribucija v Sloveniji: Vertigo
Povezave: IMDB

Film Damjana Kozoleta o življenju, karieri in strahovih Petra Musevskega (1965–2020). Poklon velikemu slovenskemu igralcu.

Iz prve roke/komentar režiserja:
»Za mene je bil vedno Pero, ne Peter. Leta 2002 sva snemala film Rezervni deli in to je bil začetek najinega prijateljstva in sodelovanja. Potem sva skupaj posnela še šest filmov. Postal je obraz slovenske kinematografije, na IMDB ima petinpetdeset naslovov, prejel je srce Sarajeva za najboljšega igralca in številne druge nagrade; filmi, v katerih je igral, so se predstavili na najpomembnejših festivalih, prejeli leva prihodnosti v Benetkah, nagrado za režijo v Karlovih Varih … Konec leta 2019 sva začela pripravljati nov film. O njem in o njegovih demonih. Marca 2020, na začetku koronakrize, je Pero naredil samomor. Nisva posnela niti kadra. Najprej sem se odločil, da tega filma ne bo. Vendar sem čutil potrebo, da ga vseeno posnamem. Da se z njim poslovim od Perota.
Med nastajanjem filma sem spoznaval, da to ni samo film o njem, ampak tudi film o meni, o nas, in da ne odhaja samo prijatelj, ampak izginjata tudi družba in svet, v katera smo verjeli.«
– Damjan Kozole

»Vse, kar sem posnel, se mi je potem zgodilo v resničnem življenju.«
– Peter Musevski

Kritike:
»Pero /…/ je več kot le hommage prijatelju in igralcu Petru Musevskemu. Je žanrski hibrid, ki briše meje med dokumentarno in igrano formo ter skozi terapevtski pristop odpira prostor spominu, čustvom in zgodbam soigralcev, ki so jih njegova naravna prezenca, človeška mehkoba in tiha žalost neizbežno zaznamovale. /…/ Pero je /…/ v prvi vrsti ganljivo poslovilno pismo izjemnemu igralcu, sodelavcu in prijatelju, ki pa zaradi ‘apokaliptičnih’ okoliščin svojega nastanka postane več kot to. Je tudi film o režiserju Damjanu Kozoletu in o vseh nas. O naši družbi, normalizaciji alkoholizma in kolektivnem strahu pred soočanjem z (mentalno) boleznijo.«
– Veronika Zakonjšek, Dnevnik

»Damjan Kozole je ustvaril nadvse zanimiv in ganljiv film, ki daleč presega svojo neposredno tematiko. /…/ Na prvi pogled Pero morda deluje lokalno, vendar pripoveduje veliko širšo zgodbo, ki se dotika duševnega zdravja, filmske industrije in filmske umetnosti, pa tudi narave odnosov, upanja, strahov in pričakovanj. Gre za dobro narejen film z močnimi tonskimi nihanji, ki pa jih Kozole uspešno ohranja pod nadzorom in tako poskrbi za izjemno gledalsko izkušnjo.«
– Vladan Petkovic, Cineuropa

Izvirni naslov (leto): Talk to Me (2022)
Režija: Danny Philippou, Michael Philippou
Scenarij: Bill Hinzman, Daley Pearson, Danny Philippou
Igrajo: Sophie Wilde, Joe Bird, Alexandra Jensen…
Država: Avstralija
Distribucija v Sloveniji: Fivia
Povezave: IMDB

O filmu:
Ko skupina prijateljev odkrije, kako priklicati duhove s pomočjo balzamirane roke, so navdušeni nad novo zabavo, dokler eden od njih ne gre predaleč in odpre vrat v svet duhov. Potem so se prisiljeni odločiti, komu naj zaupajo – mrtvim ali živim.

Iz prve roke:
Vodja vizualnih učinkov in postprodukcije Marty Pepper je pojasnil: »Cilj režiserjev je bil, da je vse videti kar najbolj resnično in da smo kaskaderske točke in vizualne učinke posneli v takem vrstnem redu, kot so bili v filmu. Glede na njuno ozadje brutalno realističnih posnetkov na YouTubu sem že od prvega trenutka vedel, da bo snemanje v pravem vrstnem redu ključno za pripovedovanje zgodbe.

Kritike:
»Kako živi so mrtvi, zelo doživeto in hormonsko pokaže avstralski šoker Govori z mano, remiks Zlobnega mrtveca, Izganjalca hudiča in Tanke linije smrti, ki sta ga posnela brata-dvojčka Danny in Michael Philippou, youtubski senzaciji, znani po vzdevku RackaRacka. ‘Govori z mano,’ je fraza, ki se izreče na spiritistični seansi – in onostranstvo spregovori. Mia (Sophie Wilde), zbegana, odtujena, osamljena najstnica, ki skuša preživeti svoje travme, očetovo depresijo in materino smrt (overdose), se s prijateljem in prijateljico udeleži takšne spiritistične seanse, na kateri lahko udeleženci pustijo, da jih – s pomočjo balzamirane počečkane porcelanske roke – obsede demon, a se ga morajo potem v minuti in pol znebiti, sicer bo ostal in se jih polastil. ‘Če medtem umreš, ostane v tebi za vedno.’ Demon je kot droga, kot fiks, kot adrenalinski šus kokaina ali ekstazija – zgrabi te, zadene, zavrti, zaprepade, odnese, šokira ti telo: ‘Amazing,’ dahne Mia. ‘Žarela sem. Vse sem videla in vse slišala.’
Kmalu se vsi fiksajo s to roko – portalom v eskapistično blaženost, totalno razsvetljenost. ‘To sranje se nikoli ne postara.’ Dokler eden izmed njih ne ostane predolgo na drugi strani – in se navleče. Potem se izkaže, da ni nič strašnejšega od razsvetljenosti, nič nasilnejšega od te blaženosti, nič mračnejšega od zamujenega, prepoznega stika z materjo, a tudi nič kaotičnejšega od odraščanja in srhljivejšega od entitet, ki impersonirajo človeka.«
– Marcel Štefančič, jr.