Arhivi: Na programu

Izvirni naslov (leto): Tirailleurs (2022)
Režija: Mathieu Vadepied
Scenarij: Olivier Demangel, Mathieu Vadepied
Igrajo: Omar Sy, Alassane Diong, Jonas Bloquet, Bamar Kane, Alassane Sy, Aminata Wone…
Država: Francija, Senegal
Distribucija v Sloveniji: Cinemania Group
Povezave: IMDB

Festivali/nagrade:
Cannes (otvoritveni film sekcije Posebni pogled)

O filmu:
Epska pripoved o zamolčanem vidiku francoske zgodovine, hkrati pa intimen portret očetovske ljubezni.

Več o filmu:
Senegalski kmet Bakary Diallo se pridruži francoski vojski, da bi bil v bližini svojega sedemnajstletnega sina Thierna, ki je bil prisilno vpoklican. Pošljejo ju na fronto in skupaj se znajdeta sredi vojne vihre. Thierno, ki ga želi poveljnik odpeljati v osrčje bitke, se mora osamosvojiti in postati moški, Bakary pa je pripravljen storiti vse, da bi sina živega in zdravega pripeljal nazaj domov …

Iz prve roke:
»Zamisel sega v leto 1998, ko je umrl zadnji senegalski vojak [Abdoulaye Ndiaye, star 104 leta, prisilno vpoklican leta 1914]. Ironija je, da je umrl le dan pred tistim, ko naj bi iz rok predsednika Jacquesa Chiraca prejel red legije časti. Ne vem zakaj, ampak v tistem trenutku sem pomislil: kaj pa če v grobu neznanega vojaka ležijo posmrtni ostanki moškega, rekrutiranega iz ene od afriških držav, ki so bile takrat pod francosko kolonialno oblastjo? /…/ Doseči smo želeli kar najširše občinstvo: tako mlade kot stare, tako tiste, ki jih zgodba zanima, kot one, ki menijo, da se jih ne tiče. Sporočilo, ki smo ga hoteli posredovati, je bilo, da brez priznanja skupne preteklosti ne moremo naprej, ne moremo popraviti tistega, kar je treba popraviti, ne moremo ustvariti družbe, ki bi temeljila na spoštovanju. /…/ Cilj filma je nekoliko utopističen: spremeniti naš pogled na družbo, pokazati, od kod izvira njeno bogastvo, njena raznolikost. Film naj bi sprožil vprašanja, vzbudil radovednost. Upam, da se bo dotaknil tudi tistih, ki so ujeti v svoje strahove; da bo pokazal lepoto različnih kultur, načinov življenja in jezikov; da bo prinesel sporočilo o sprejemanju in želji po drugačnosti – kajti v drugačnosti je moč. Bilo bi čudovito, če bi imel tak učinek. /…/ Poleg tega smo se seveda želeli pokloniti senegalskim vojakom in vsem moškim iz nekdanjih francoskih kolonij, ki so se borili, ne da bi kdaj dobili priznanje za svojo žrtev.«
– Mathieu Vadepied, režiser

»Za nas je zelo pomembno, da zgodbo sliši čim več ljudi. Upamo, da se jih bo ta mala, osebna zgodovina, skrita v Zgodovini z velikim ‘z’, dotaknila. Brez zadržkov priznavamo njen izobraževalni namen. /…/ Veliko je govora o integraciji in asimilaciji, a potrebujemo tudi zgodbe, ki govorijo o naši skupni preteklosti, saj bomo le tako lahko ustvarjali skupno prihodnost, skupno sedanjost. Ni naključje, da je v Združenem kraljestvu toliko Indijcev, v Franciji pa toliko Senegalcev, Maročanov, Tunizijcev in Alžircev. Priseljenci so prihajali v države, s katerimi so bili tesno povezani. Imamo torej skupno zgodovino, ki jo moramo povedati. In povedati jo moramo v celoti, sicer nekaj ni v redu. Ta zgodovina nam omogoča, da si rečemo: pravzaprav se že nekaj časa družimo in tega ne smemo pozabiti!«
– Omar Sy, igralec in soproducent

»Pisati o veliki vojni je zelo težko, predvsem zato, ker je šlo za negibno, statično vojno; z vojaki, ki so tičali v strelskih jarkih, ujeti med dva svetova. Druga težava je bila, da je virov o senegalskih vojakih zelo malo. Ni pisnih pričevanj, ni ustnega izročila. Imamo le nekaj kolonialnih romanov s stereotipnimi podobami in nekaj zgodovinskih esejev. Znašli smo se torej pred dvojnim izzivom: ustvariti dramo v statični vojni in rekonstruirati afriško zgodbo, o kateri vemo tako malo. Nazadnje pa smo morali najti še pravi zorni kot, pravo razdaljo, da bi zajeli vso kompleksnost odnosa med očetom in sinom – univerzalnega odnosa, kakršnega poznamo v vseh kulturah, vendar je tu prikazan v kontekstu vojne. /…/ Mislim, da smo nazadnje našli sodoben način, kako povedati vojno zgodbo /…/.«
– Olivier Demangel, soscenarist

Kritike:
»Humanističen, a nepretenciozen film, ki želi pokazati in ne dokazovati. Pretresljivo.«
– Le Parisien

»Film drži skupaj /…/ intimna, tragična in presunljiva zgodba [o očetu in sinu].«
– Jacques Mandelbaum, Le Monde

»Omar Sy je v vlogi Bakaryja brezhiben.«
– Olivier De Bruyn, Positif

»Poučen in ganljiv poklon.«
– Frédéric Strauss, Télérama

Izvirni naslov (leto): Kuolleet lehdet (2023)
Režija: Aki Kaurismäki
Scenarij: Aki Kaurismäki
Igrajo: Alma Pöysti, Jussi Vatanen, Alina Tomnikov…
Država: Finska, Nemčija
Distribucija v Sloveniji: Fivia
Povezave: IMDB

Festivali/nagrade:
Cannes (nagrada žirije); velika nagrada FIPRESCI za najboljši film leta; München (nagrada občinstva); Filmski festival Midnight Sun, Sodankylä; Karlovi Vari; Sarajevo; Toronto; San Sebastián; New York

O filmu:
Kaurismäkijev »četrti del trilogije o proletariatu« je nežna tragikomedija o dveh osamljenih dušah, ki iščeta ljubezen v času ekonomske neenakosti, vojne in negotovosti.

Več o filmu:
V helsinškem karaoke-baru se po naključju srečata Ansa in Holappa. Iskrica preskoči, toda življenje vedno najde način, da postavi ovire na pot tistim, ki iščejo srečo …

Zanimivosti:
Film je navdihnila pesem Les feuilles mortes, ki jo je leta 1945 spisal Jacques Prévert, uglasbil pa Joseph Kosma. Pesem najbolj poznamo v interpretaciji Yvesa Montanda, angleško verzijo sta pod naslovom Autumn Leaves med drugim izvajala Frank Sinatra in Nat King Cole, finsko različico, ki jo slišimo v filmu, pa poje Olavi Virta, znan tudi kot »kralj finskega tanga«.

Iz prve roke/komentar režiserja:
»Čeprav sem si ustvaril dvomljivo slavo z nekaterimi precej nasilnimi in nepotrebnimi filmi, sem spričo vseh nesmiselnih in zločinskih vojn končno sklenil napisati zgodbo o nečem, kar bi človeštvu morda lahko omogočilo prihodnost: o hrepenenju po ljubezni, o solidarnosti, zaupanju, spoštovanju do sočloveka, narave ter vsega živega in mrtvega – pod pogojem, da si to zasluži.
Mimogrede se ponižno priklanjam še hišnim bogovom Bressonu, Ozuju in Chaplinu, seveda pa sem za to katastrofalno polomijo odgovoren čisto sam.«
– Aki Kaurismäki

Kritike:
»Veliko je bilo besed o obupno predolgih filmih letošnje izdaje [festivala v Cannesu], potem pa pride mimo Kaurismäki in v 80 minutah brez pretencioznosti, a z veliko mero ironije in humanizma pove več kot vsi ostali tekmovalni filmi skupaj. Jesensko listje je preprost film o dveh osamljenih dušah, ki potrebujeta ves film, da se končno najdeta in sporazumeta. Kaurismäki se definitivno stara, a na žlahten način /…/. Melanholična bravura o osamljenosti in hrepenenju.«
– Simon Popek, Dnevnik

»Kaurismäkijev najnovejši 81-minutni film, svež in grenko-sladek kot poznojesenski vetrič, se na prvi pogled morda res zdi majhen, vendar prinaša ganljiv opomin – tako z zgodbo kot skozi gledalsko izkušnjo –, da je bridkost življenja mogoče prenašati le, dokler gremo lahko v kino in ji za trenutek pobegnemo. /…/ Jesensko listje je pronicljiva in rahločutna oda malim lepotam življenja, ki jih zlahka spregledamo, če jih nimamo priložnosti videti na velikem platnu. Čeprav ima pridih pravljice in romantični naboj sirkovske melodrame, njegova vera v našo sposobnost, da v temi najdemo svetlobo, niti za trenutek ne deluje lažno ali naivno – in ko bomo gledali ta film, jo bomo tam tudi našli.«
– David Ehrlich, IndieWire

»Vodilni humanist evropskega filma znova dokazuje svoje tesno sorodstvo z mojstrom Chaplinom. Dialogi se razvijajo z enako igrivo lahkotnostjo kot v Možu brez preteklosti, ki je pred dvema desetletjema navduševal v Cannesu, vsak vidik filma pa podpira celoto – od veličastnih posnetkov Tima Salminena, melanholičnih igralskih nastopov, čudovito natančnega ritma montaže in diskretno duhovite scenografije do posrečenih glasbenih izbir. Jean Renoir je nekoč s svojo umetnostjo skušal spremeniti svet, a je moral priznati, da ne more končati vojne. Jesensko listje, topla, obvladana mojstrovina zrelega avtorja, sodi v isti žanr čudovitih iluzij. Po ogledu filma iz mraka kinodvorane pod severno sonce stopimo malo bolj srečni kot prej.«
– Lauri Timonen, Filmski festival Midnight Sun, Sodankylä

»S tem, ko se ne spreminja, se Aki Kaurismäki upira psevdospremembam tako imenovanega napredka. Ker se razredni boj nadaljuje z nezmanjšano močjo, ker so proletarci povsod po svetu še vedno izkoriščani, ker vojna še naprej divja pred našim pragom, ker lahko tistim, ki jih je zlomila družba, film tudi danes pomaga nazaj na noge: Kaurismäki dokazuje, da Chaplin ostaja najboljši odgovor na nizkotnosti sveta, Bresson pa na nizkotnosti filmskega sveta. Kako ganljivo in pomirjujoče je opazovati našo strašljivo sedanjost, ki znova odzvanja v Kaurismäkijevem nadvse umestnem in suverenem anahronizmu! Novice še nikoli niso bile slabše, liki pa se vrtijo v peklenskih krogih bede: piješ, ker si depresiven, depresiven si, ker piješ; delo ne zadošča za preživetje, zato kradeš in izgubiš službo – in tako dalje. Toda človeštvo, ki se tu zrcali v najmanjšem premiku obrvi ali glave, se bo vedno znova postavilo na noge in celo naredilo nekaj manjših čudežev, dokler bo melanholični Finec verjel vanj. Jesensko listje se svetu, polnemu kaosa in krivic, zoperstavlja z jedrnatostjo in natančnostjo dialogov, igre in režije. In seveda s humorjem, ki je najvišji znak dostojanstva.«
– Marcos Uzal, Cahiers du cinéma

»Jesensko listje je še ena Kaurismäkijevih zapeljivih in očarljivih cinefilskih komedij, v kateri odmeva nalezljivi rock’n’roll. Film je romantičen in prisrčen, poln suhega humorja, ki nikoli ne podcenjuje ali ironizira čustev, prinaša pa tudi nekaj ostrih pripomb na račun sodobne politike. /…/ Kljub naslovu je to film, ki ima v srcu pomlad.«
– Peter Bradshaw, The Guardian

»Sodeč po prvih odzivih na novinarski projekciji [v Cannesu] je Jesensko listje točno tisto, kar smo po tednu dni predolgih in prenapihnjenih filmov vsi potrebovali. Nekaj preprostega, nekaj inteligentnega. Nekaj, kar je tako lahko vzljubiti.«
– Marta Bałaga, Cineuropa

»Nekatere filmske ustvarjalce zlahka vzamemo za samoumevne. Eden takšnih je Finec Aki Kaurismäki, čigar filmi /…/ so tako dosledni in prepoznavni, da novica o novem zlahka izzove le skomig z rameni. In prav zato je Jesensko listje takšno presenečenje letošnjega festivala – ne ker bi se Kaurismäki odpovedal suhemu humorju, ki je njegov zaščitni znak vsaj od filma Hamlet v svetu poslov (1986), temveč zato, ker ga je pripeljal blizu popolnosti.«
– Ben Kenigsberg, RogerEbert.com

»Dragulj lepote in upanja«.
– Télérama

Izvirni naslov (leto): Smrt djevojčice sa žigicama (2023)
Režija: Goran Kulenović
Scenarij: Zoran Ferić, Goran Kulenović
Igrajo: Ozren Grabarić, Goran Navojec, Jelena Lopatić, Borko Perić, Slavko Juraga, Slavko Sobin…
Država: Hrvaška
Distribucija v Sloveniji: Con Film
Povezave: IMDB

O filmu:
Patolog Fero se po nedavni ločitvi vrne na otok Rab, kjer je z očetom preživel večino svojega otroštva. V domači kraj je prišel zaradi pogreba prijateljeve hčerke, toda šef policije Mungos, s katerim sta stara prijatelja, ga kmalu vplete v preiskavo umora romunske prostitutke. Medtem ko poskušata najti morilca, se nad njima začne razpenjati senca velike napake iz mladosti. Zaradi duhov iz preteklosti je Fero prisiljen prevzeti preiskavo v svoje roke.

• petek 3. 11. 2023 ob 18:00
• nedelja 5. 11. 2023 ob 20:00

Izvirni naslov (leto): Interdit aux chiens et aux Italiens (2022)
Režija: Alain Ughetto
Scenarij: Alain Ughetto, Alexis Galmot, Anne Paschetta
Igrajo: Ariane Ascaride, Alain Ughetto, Stefano Paganini…
Država: Francija, Italija
Distribucija v Sloveniji: Društvo za oživljanje zgodbe 2 koluta
Povezave: IMDB

Festivali/nagrade:
Annecy (nagrada žirije); Bilbao (nagrada občinstva); Anima Bruselj (nagrada občinstva); evropska filmska nagrada za najboljši animirani film; Tokio (nagrada za najboljši animirani celovečerec); nagrada Mednarodnega združenja cinefilov za najboljši animirani film; Torino; Festival mediteranskega filma v Bruslju (nagrada občinstva, nagrada Cineurope, posebna nagrada žirije za najboljši celovečerni film); Bucheon (nagrada za najboljši celovečerec); Animateka

O filmu:
Očarljiv, grenko-sladek animirani film, v katerem Alain Ughetto odpotuje nazaj v času in oživi zgodovino svoje družine – z lutkami in namišljenim pogovorom s svojo babico Cesiro, pa tudi z resničnimi zgodovinskimi predmeti, ki so bili del vsakdanjega življenja tedanjih družin. Pred nami se izriše pejsaž s humorjem začinjenega – čeprav težkega – življenja severnih Italijanov, ki bržkone ni bilo tako drugačno od življenj naših starih staršev.

Več o filmu:
Zgodnje dvajseto stoletje, gorska vasica v Italiji. Luigi Ughetto se v iskanju boljšega življenja z bratoma odpravi čez mejo, v švicarske in francoske Alpe. Tam opravljajo gradbena dela, ki se jim domačini izogibajo. Luigi se zaljubi v delovodjevo hčer Cesiro – a njuna idila ne traja dolgo…

Iz prve roke/komentar režiserja:
»Rad bi poznal Luigija, svojega dedka, vendar ga nisem. Poznal pa sem babico Cesiro … Imel sem dvanajst let, ko je umrla, klical sem jo ‘babi’. Zame se je babi taka že rodila, tam pri plinskem štedilniku, oblečena v črno, z rokami v polenti. Hotela je biti bolj francoska od Francozov, zato je nikoli nisem slišal govoriti italijansko. V kuhinji je že od zgodnjega jutra odmevala pesem, s polento in mlekom za zajtrk, polento in zajčjo obaro opoldne ter polento iz pečice zvečer. In potem sem spoznal: še preden je babico kdo klical babi, je bila Cesira – bila je mlada in lepa, nosila je barvna oblačila, bila je zaželena in ljubljena. /…/ Cesira je postala triindvajset centimetrov visoka figurica, ki jo vidimo v filmu. Ko sem ji zastavljal vprašanja, mi je povedala svojo zgodbo, o svojem življenju v Italiji, o tem, kako je spoznala Luigija, o odpovedani poti v Ameriko, o tem, zakaj ravno Francija …«
– Alain Ughetto

Kritike:
»To je zgodba o stiskah in revščini, o tesno povezani skupnosti, o smrti in rojstvu, o ljubezni in izgubi ter o žilavi vztrajnosti. V širšem pogledu pa govori o Evropi, o tem, kako ravna z revnimi in z migranti, ter o krvi, znoju in solzah, prelitih med gradnjo Evrope, kot jo poznamo danes. /…/ K tej ljubezni je brez dvoma pripomogla tudi osebna povezava, vendar Psom in Italijanom vstop prepovedan zaradi tega postane le še lepši in nežnejši film o žrtvah, ki jih je morala sprejeti prejšnja generacija, da je naši zagotovila srečo.«
– Mark van de Klashorst, International Cinephile Society

»Alain Ughetto prikaže te nesrečne pripetljaje in zločine zoper človečnost s skrajno suhim humorjem in utrujeno stoičnostjo. Ko svojo družino spremeni v lutke, lahko pove njeno zgodbo, ne da bi se ta sprevrgla v obtežene litanije o nepojmljivi tragediji. Da ne bo pomote, film je v tem, kar prikaže, pogosto nežno srce parajoč. Vendar pušča prostor za humor, in če kaj potrebuje dodatno razlago, včasih vskoči živi Alain in prosi animirano Cesiro, naj pojasni. Skupaj ponudita izjemen vpogled v Evropo preteklega stoletja.«
– Ard Vijn, Screen Anarchy

»Animirana rekonstrukcija pri Ughettu izhaja iz tega, da zgodovine ne more nikoli izrezati, zato jo pokaže kot nujno asociativno, polno človekovih afektov in pozabljanja. Pripoved o babičinem življenju se ne pretvarja, da poteka sama, ampak jo očitno animira – torej oživlja – roka njenega vnuka.«
– Oskar Ban Brejc, Radio Študent

»Film, izdelan iz gline in kostanja, kartona in skal, odlikuje prijetno grobo izklesana estetika, kot nalašč za upodobitev iznajdljivih in žilavih gorjanov, ki si ustvarijo življenje s tistim, kar jim pač nameni usoda.«
– Wendy Ide, Screen Daily

Izvirni naslov (leto): Dogman (2023)
Režija: Luc Besson
Scenarij: Luc Besson
Igrajo: Caleb Landry Jones, Christopher Denham, Marisa Berenson…
Država: Francija, ZDA
Distribucija v Sloveniji: Blitz Film & Video Distribution
Povezave: IMDB

O filmu:
Neverjetna zgodba o otroku, ki ga je življenje močno prizadelo in bo svojo rešitev našel v ljubezni do svojih psov.

Zanimivosti:
Režiser filma Luc Besson je povedal, da je navdih za film črpal iz članka o francoski družini, ki je svojega otroka vrgla v kletko, ko je bil star pet let. Po prebranem članku, se mu je pojavilo vprašanje, kako takšen dogodek vpliva na psihično zdravje človeka. Kako nekdo tak sploh preživi in kako se spopada s svojim trpljenjem? To idejo je želel raziskati s filmom DOGMAN.