Arhivi: Na programu

Izvirni naslov (leto): Les passagers de la nuit (2022)
Režija: Mikhaël Hers
Scenarij: Mikhaël Hers, Maud Ameline, Mariette Désert
Igrajo: Charlotte Gainsbourg, Quito Rayon-Richter, Noée Abita, Megan Northam, Emmanuelle Béart, Thibault Vinçon, Laurent Poitrenaux, Didier Sandre…
Država: Francija
Distribucija v Sloveniji: Demiurg
Povezave: IMDB

Festivali/nagrade:
nagrade Berlinale; SEMINCI (nagrada za najboljši scenarij); nominacija za nagrado cezar za najboljšo izvirno glasbo; nominacija za nagrado lumière za najboljšo fotografijo; Tajpej; Karlovi Vari; Hongkong; London; Viennale; Zagreb; Solun; Liffe; Göteborg

O filmu:
Pariz, osemdeseta leta. Elisabeth, ki mora po moževem odhodu preživljati sebe in dva najstnika, najde delo pri svoji najljubši nočni radijski oddaji. Ko v studio nekoč vstopi brezdomno osemnajstletno dekle, se Elisabeth odloči, da jo povabi v svoj dom …
Film, prežet z zvoki, glasbo in barvami osemdesetih let, je intimna družinska kronika, ki najde poezijo v drobnih trenutkih vsakdanjega življenja. S Charlotte Gainsbourg v glavni vlogi.

Iz prve roke/komentar režiserja:
»Ključna pri projektu je bila umestitev zgodbe v osemdeseta. /…/ Vrniti sem se želel v tisto obdobje svojega življenja, znova odkriti njegove teksture, zvoke in podobe. Občutki in barve osemdesetih so me ustvarili. Nosim jih v sebi. /…/ Takrat sem bil otrok, vendar sem od nekdaj sanjaril, da bi vzdušje /…/ doživel kot najstnik ali mlad odrasli. Vedno bom obžaloval, da scene osemdesetih nisem izkusil iz prve roke, ampak sem jo odkril šele, ko je že izginjala. Snemanje filma mi je omogočilo, da sem se tja vrnil v starosti, v kateri bi si takrat želel biti. /…/ V filmu se pravzaprav zgodi veliko: ločitev, začetek ljubezenske zgodbe, prehod otrok v odraslo dobo … To so pomembni življenjski dogodki, resnično dramatični premiki. Toda rad imam odmike in ovinke, saj je tudi življenje sestavljeno iz takšnih trenutkov. Moji filmi ne temeljijo na konfliktih /…/. V Potnikih noči se imajo liki radi, pomagajo si, skrbijo drug za drugega … Dobrohotnost in velikodušnost sta – vsaj zame – lastnosti velikih filmskih junakov. /…/ S filmi skušam izraziti svoj pogled na svet; dogodkom, ki se morda zdijo trivialni ali običajni, poskušam vdahniti melodijo, poezijo, eleganco, nevsakdanjost. Snemati želim filme, ki se osredotočajo na domnevno prazne faze življenja, ‘mrtvi čas’, kot ga je imenoval Truffaut. Nočem, da film povozi njegova téma, rad imam, da téma filma ostane življenje samo. /…/ Krhkost življenja na splošno, še posebej pa krhkost ljudi – to je odnos do sveta, ki ga želim posredovati; podobno kot v pesmi Anne Sylvestre Les gens qui doutent. Vsi moji liki imajo v sebi krhkost, v kateri skušam najti lepoto, tako da bi se ljudje v svoji osamljenosti počutili razumljene. To mi je všeč tudi kot gledalcu; življenje naredi malce lažje.«
– Mikhaël Hers

Kritike:
»Obstajajo tihi, rahločutni filmi, katerih šepet je dovolj, da nam zlomijo srce – kot kakšna subtilno oblikovana popevka. Potniki noči, četrti celovečerec Mikhaëla Hersa, je eden izmed njih.«
– Ariane Allard, Positif

»Zdi se, da je Mikhaël Hers eden redkih filmskih ustvarjalcev, ki iščejo nežnost brez sramu ali sentimentalnosti, pa tudi brez potrebe po opravičevanju. /…/ Prepustite se očarljivemu impresionizmu tega dela. Skupaj z njim ustavite čas. Raziskujte mesto, kot bi raziskovali notranjo pokrajino. Pustite mrtvim, da pohajkujejo z vami. Sprijaznite se z mislijo, da nam bo vedno nekaj manjkalo; nekaj, česar imena ne bomo nikoli izvedeli. Saudade … /…/ Osemdeseta leta so s svojimi barvami, teksturami, zvoki in glasbo ključni lik v filmu. Režiser jih prikliče s pomočjo arhivskih posnetkov, ki jih tankočutno razporedi v svoji rekonstrukciji in tako pripomore k vtisu resničnosti. Kajti v tem filmu je vse resnično, vse je tisti neulovljivi občutek, vse je jaz, ki ga skušamo izraziti tako, da bi se čim bolj približali svojemu bistvu. ‘Tukaj govorimo o sebi, o svoji preteklosti, o svojem otroštvu. Takšna so pravila igre,’ pravi Vanda Dorval na nočnih valovih. Enako velja za pričujoči film. Je kot nekakšen most, postavljen čez čas: teče in nas ločuje od ljudi, ki jih imamo radi.«
– Jacques Mandelbaum, Le Monde

»Ganljiva lepota Potnikov noči temelji na misteriju tistih filmov, pri katerih imamo občutek, da se na platnu najbolj nepomembna gesta spremeni v presunljivo romaneskno dejanje; v sublimni razcvet drobnih detajlov. /…/ Prava moč filma se skriva v na videz preprostem dejanju oživljanja preteklosti kot sedanjega časa, da bi lažje izmerili občutek izgube in bolečino minevanja. Hersovo delo, prežeto s tistim nežnim, pridušenim spleenom, ki ga pričara tekstura filma, nedvomno zato deluje tako brezčasno in spominja na opis sanj.«
– Marilou Duponchel, Les Inrockuptibles

»Mikhaël Hers se brez nostalgije ali razočaranja prebija skozi težavno desetletje, razpet med željo po svobodi ter strahom pred jutrišnjim dnem. Z likom Talulah in njeno fascinacijo nad Pascale Ogier, katere prezgodnja smrt leta 1984 je razkrila temno plat igralkinega brezskrbnega duha, pa se pokloni tudi filmu samemu.«
– Sophie Joubert, L’Humanité

»Charlotte Gainsbourg zadene pravo noto v čisto glasbenem pomenu besede: prostor pusti tišini, filmu vdahne skrivnostni ritem ter ga odene v plašč krhkosti in razočaranja. Ta pretanjena /…/ saga o naših majhnih življenjih – sled spleena obdobja, ko je pragmatizem prevladal nad ideali – je kot padajoča zvezda na oblačnem nebu.«
– Sophie Grassin, L’Obs

»Film namesto lične sociološke rekonstrukcije ali zgodovinsko-politične analize poustvarja čutno okolje, prikazano iz sodobne perspektive, da bi bolje povedal zgodbo o eksistencialnih pretresih likov, ki jih povezujejo družinske vezi in kaprice usode. V središču vsega pa so čustva. Velika, živahna, utripajoča.«
– Olivier Pélisson, Bande à part

»Mikhaël Hers v svojem portretu življenja in minevanja časa čudovito prikaže mikročustva sedanjosti, ki napajajo negotovosti v prihodnosti, pa tudi človeške vrline in slabosti v njihovi največji preprostosti ter moč čustvenih vezi. V slogu, ki lahkotno plava na površju sveta in dogodkov, ter z izostrenim občutkom za vzdušje in majhne, a ključne odklone, je ustvaril globoko ganljivo, skoraj brezčasno /…/ ter veličastno zadržano delo. Kot poudari eden od likov: ‘Morda se naša življenja niso iztekla tako, kot smo si jih zamislili, vendar nam je bilo tu všeč.’«
– Fabien Lemercier, Cineuropa

Izvirni naslov (leto): Šepet metulja (2023)
Režija: Alen Pavšar
Scenarij: Alen Pavšar
Igrajo: Ali Ogrizek, Ana Praznik, Brane Završan, Mitja Ritlop, Lara Kolar, Elyes Samba, Jože Doberšek, Tarek Rashid, Urška Majcen, Tina Gorenjak, Ranko Babič…
Država: Slovenija
Distribucija v Sloveniji: Constantin Film
Povezave: IMDB

O filmu:
Najstnik Jan je navdušen nad mehatroniko. Je avtist, vendar izredno nadarjen za programiranje in zamišljanje tehnoloških rešitev. Na novi srednji šoli se pridruži razredu, ki tekmuje za podelitev štipendije v mednarodnem podjetju. Razviti morajo novo programsko opremo za sodobni prezračevalni sistem s pogonom na umetno inteligenco. V skupini je tudi Tara, edino dekle, ki si prav tako želi zmage. Razred vodi neizprosni učitelj Frenk, ki ne odobrava posebnih potreb učencev in hodi po robu z drugačnimi metodami praktičnega pouka. Jan kljub vsem oviram učitelja in sošolcev dokaže, da zmore. S pomočjo ambiciozne svetovalne delavke Zarje počasi napreduje v šoli, pod okrilje pa ga vzame tudi ambiciozni direktor podjetja.

Zanimivosti:
Film je nastajal na Šolskem centru Celje in s profesionalci so sodelovali tudi dijaki. Iz šolskega vsakdana in spoznanj pri delu z avtističnimi otroki sta izhajala tudi režiser in scenaristka, saj imata oba dolgoletne izkušnje dela v šolstvu in v svetovalnem delu. S prvoosebno izkušnjo avtizma pa je prepričljiv tudi Ali Ogrizek v glavni vlogi mladega Jana.

Izvirni naslov (leto): Saint Omer (2022)
Režija: Alice Diop
Scenarij: Amrita David, Alice Diop, Zoé Galeron
Igrajo: Kayije Kagame, Guslagie Malanda, Valérie Dréville…
Država: Francija
Distribucija v Sloveniji: Fivia
Povezave: IMDB

Festivali/nagrade:
Benetke (srebrni lev – velika nagrada žirije, lev prihodnosti za najboljši prvenec); cezar za najboljši prvenec; nagrada Jeana Vigoja; nagrada Louisa Delluca za najboljši francoski film leta; Festival evropskega filma Seville (nagrada za najboljši film in scenarij); Chicago (nagrada za najboljši scenarij); Ghent (velika nagrada za najboljši film); Geneva (nagrada za najboljši mednarodni film); nominacija za evropsko filmsko nagrado za najboljšo režijo; nominacija za nagrado gotham za najboljši mednarodni film; nominacija za nagrado spirit za najboljši mednarodni film; štiri nominacije za nagrado lumière, vključno za najboljši film; Toronto; New York; Busan; London; Viennale; Liffe; Rotterdam

O filmu:
Francoska režiserka senegalskega rodu se potopi v kompleksen primer mlade priseljenke, obtožene detomora, da bi – kot pravi sama – spregovorila o nedoumljivostih materinstva in dala besedo nevidnim ženskam. Film je med drugim prejel veliko nagrado žirije in leva prihodnosti za najboljši prvenec na festivalu v Benetkah.

Več o filmu:
Sodišče v Saint Omerju. Mlada pisateljica Rama se udeleži sojenja Laurence Coly, mladi ženski, obtoženi, da je ubila svojo petnajstmesečno hčerko, tako da jo je na plaži prepustila plimi. Rama načrtuje, da bo o Laurence napisala knjigo, navdihnjeno z mitom o Medeji, a besede obtoženke in izpovedi prič zamajejo njena prepričanja ter v njej prebudijo mučne spomine na otroštvo in strahove v zvezi z lastnim bližajočim se materinstvom.

Iz prve roke/komentar režiserja:
»Moji filmi so vedno rezultat intuicije. Ta raste in raste, dokler se ne spremeni v tako veliko obsesijo, da se iz nje rodi film. /…/ Pri filmu Saint Omer se je vse začelo s fotografijo, objavljeno leta 2015 v časopisu Le Monde. Gre za črno-bel posnetek nadzorne kamere: temnopolta ženska na postaji Gare du Nord potiska otroški voziček, v katerem je rasno mešani otrok, oblečen v kombinezon. /…/ Dva dni prej so v Berck-sur-Mer ob šestih zjutraj našli otroka, ki so ga nosili valovi. /…/ Pogledam jo in vem, da je Senegalka, vem, da sva istih let, poznam jo tako dobro, da v njej prepoznam sebe. /…/ Sojenje poteka junija 2016 in odločim se ga udeležiti. O tem ne govorim nikomur. Ne znam si razložiti tega norega dejanja, da grem na sojenje ženski, ki je ubila svojega petnajstmesečnega rasno mešanega otroka, ko pa sem tudi sama mlada mati rasno mešanega otroka. /…/ Mislim, da sem film morala posneti, tako zaradi osebnih kot političnih razlogov. Zgodbo teh žensk sem želela povedati, da bi zabeležila njihov molk, da bi jim vrnila vidnost. To je tudi eden od političnih ciljev filma. Pa tudi govoriti o materah, iz katerih smo nastale, o prtljagi, ki jo nosimo s sabo, o naši dediščini, o bolečini, ki nas je oblikovala … O tem, iz kakšnega molka, niča izgnanstva – njihovega izgnanstva –, niča življenja naših mater, niča njihovih solz, niča njihovega nasilja smo poskušale sestaviti svoja življenja. Film skuša odgovoriti na vprašanja, s katerimi se soočajo vse ženske, hkrati pa specifično spregovori o enem vidiku zgodovine priseljevanja. O tem, kako smo me, temnopolte Francozinje, prek teh mater postale matere.«
– Alice Diop

O avtorjih/igralcih:
Francoska scenaristka in režiserka Alice Diop se je rodila leta 1979 v predmestju Pariza v družini senegalskih priseljencev. Po študiju zgodovine in vizualne sociologije na Sorboni je obiskovala filmsko šolo La Fémis in začela kariero kot dokumentaristka. Za svoje kratko- in srednjemetražce je prejela številne nagrade, vključno s cezarjem, njen celovečerni film Nous (2021) pa je na Berlinalu osvojil nagrado za najboljši dokumentarec in nagrado za najboljši film v sekciji Srečanja. Za svoj prvi igrani celovečerec Saint Omer je bila na Beneškem filmskem festivalu nagrajena s srebrnim levom (veliko nagrado žirije) in levom prihodnosti za najboljši prvenec.

Kritike:
»Z režijsko suverenostjo in intelektualno ostrino, s katero v sodobni interpretaciji courtroom drame z elementi odpora, radovednosti in empatije, ki jih od protagonistke-opazovalke v skoraj dokumentaristični maniri obrne nazaj proti gledalcu, sestavi kompleksen portret ženske na zatožni klopi, se Alice Diop približa zadnja leta redko videni filmski popolnosti.«
– Marina Gumzi, Najboljši filmi leta 2022, Ekran

»Vzeti zgodbo o detomoru in jo spremeniti v izjemen film o materinstvu. Iz grozljive časopisne novice ustvariti trezen, pošten in inteligenten film. To je mali čudež Saint Omerja. /…/ Dve uri komajda zapustimo sodno dvorano, a skupaj z nami vstopi neskončno zapleteno vprašanje nekega življenja; procesija norosti, osamljenosti, pomanjkanja ljubezni in pretrgane komunikacije, ki ni brez povezave s francosko kolonialno zgodovino in rasizmom.«
– Elisabeth Franck-Dumas, Libération

»Ker se je Alice Diop doslej ukvarjala izključno z nefikcijskim filmom /…/, bi lahko neposredni slog, ki ga uporablja v prizorih iz sodne dvorane v filmu Saint Omer, označili preprosto kot ‘opazovalni’ ali – še huje – ‘neumetniški’. Toda ne morem si predstavljati bolj kompozicijsko premišljenega in spretno zgrajenega sodobnega filma, ali pa takšnega, ki bi se na tako vznemirljiv način upiral razkrivanju svojih skrivnosti, hkrati pa nenehno razgrinjal toliko jasnih idej. Alice Diop pred kamero tudi v najdaljših prizorih gradi svet, ki je tako prepričljiv, da gledalec morda sploh ne opazi subtilne briljantnosti njenega početja.«
– Michael Koresky, Reverse Shot

»Alice Diop je dirigentka, ki z vsakim solistom ter vsako formalno in pripovedno nitjo zadene pravo noto, pri tem pa ves čas ostaja v službi svoje teme. S pričujočim delom doseže zelo visoko raven humanističnega in političnega filma.«
– Olivier Pélisson, Bande à part

»Alice Diop /…/ je primer skupaj z lastno fascinacijo nad njim spremenila v intelektualno bogato in čustveno pretresljivo zgodbo o nezmožnosti pripovedi – literarne, pravne ali pa filmske –, da bi ustrezno izrazila surovost in čudnost človeške izkušnje. /…/ ‘O čemer ni mogoče govoriti, o tem je treba molčati,’ pravi Wittgenstein, in čeprav je Saint Omer prežet z diskurzom, se najgloblja spoznanja skrivajo v njegovi tišini. Bolečina, ki povezuje Ramo in Laurence, je kot skrivni jezik, neprevedljiva slovnica odtujenosti in izgube. Beremo jo na njunih obrazih.«
– A.O. Scott, The New York Times

»Saint Omer nas nenehno spodbuja k razmišljanju, čutenju in odpiranju najbolj temeljnih vprašanj. To je velik film. Dogodek.«
– Le Point

»Tako kot Laurence Coly sama tudi film nima odgovorov, režiserka pa se izogne večini običajnih vzorcev sodnih dram, ki se končajo z nedvoumnimi sodbami. Ko nas z vsakim protislovjem v pričevanjih vse bolj oddaljuje od sleherne ugotovljive resnice, postaja zgodba Laurence Coly še toliko bolj presunljiva.«
– Leila Latif, Najboljši filmi leta 2022 (2. mesto), Sight & Sound

»Saint Omer odpira vprašanja o migracijah, postkolonializmu in starševstvu; je film, ki ga bolj čutimo kot razumemo.«
– Catherine Wheatley, Sight & Sound

»Alice Diop elegantno in radikalno postavlja pod vprašaj našo sposobnost razsojanja. /…/ Naše oko ni nevtralno, naš pogled je odraz naše zgodovine in izobrazbe, vsebuje pa tudi težke, tiho zakoreninjene predsodke. Ali smo sposobni podvomiti o tem pogledu in ga spremeniti? Alice Diop nas to sprašuje naravnost. /…/ Velik film lahko merimo po odmevu, ki se širi po dvorani ob koncu projekcije. /…/ Tistega večera smo vsi odšli iz kina, kot bi zapuščali sodišče, prežeti z idejo, da ima pravica smisel le, če je mišljenje svobodno. Glas Alice Diop me od takrat ni zapustil. Ni dvoma: Saint Omer je velik film.«
– Audrey Diwan, režiserka filma Dogodek (L’événement)