Arhivi: Na programu

Izvirni naslov (leto): Dancing Queen (2023)
Režija: Aurora Gossé
Scenarij: Silje Holtet
Igrajo: Liv Elvira Kippersund Larsson, Cengiz Al, Viljar Knutsen Bjaadal…
Država: Norveška
Distribucija v Sloveniji: Fivia
Povezave: IMDB

Festivali/nagrade:
Berlinale Generation 2023; FIFEM Montreal CFF 2023; BUFF CFF Malmö 2023 (nagrada za najboljšo komedijo); Ciné-Jeune de l’Aisne 2023; Kristiansand CFF 2023 (ECFA nagrada); Seattle IFF (nagrada občinstva).

O filmu:
Mina se noro zaljubi v slavnega plesalca in začne plesati. Ganljiv družinski plesni film o sledenju lastnim sanjam, o izvirnosti namesto popolnosti.

Več o filmu:
Je prvi dan novega šolskega leta in dvanajstletni Mini se življenje postavi na glavo. Na šolo je prišel novinec E.D.Win, eden najboljših hiphop plesalcev v državi. Med glavnim odmorom na dvorišču šole E.D.Win učence povabi v novo plesno skupino, ki gre po zmago na državno tekmovanje The Mjøsa challenge. Avdicija bo jutri. Mina se prijavi ter se s pomočjo iskrene in duhovite babice loti intenzivnega učenja plesa. Nauči pa se tudi preseči težke skrbi o lastni samopodobi in se začne zavedati, kaj pomeni verjeti vase.

Iz prve roke/komentar režiserja:
»Mina ve, kaj želi, in prizadeva si, da bi dosegla svoje sanje vsem oviram navkljub. Je energična in pogumna dvanajstletnica, na prehodu med otroštvom in mladostništvom, v obdobju, ko so čustva močna in ko je vse usodno. /…/ Je bistra in odločna deklica z bogato domišljijo in čustvi. To je zgodba o prehodu iz otroštva v mladost, iz naivnega v samozavedanje. Zgodba o izvirnosti namesto popolnosti. O igrivosti in spontanosti namesto resnosti in poslušnosti. Ranljivosti namesto gotovosti. O pričakovanjih drugih in o tem, kaj pomeni slediti svojim sanjam ter verjeti vase. Zgodba, polna nasprotij, kot je življenje samo. Dancing Queen jemlje otroke in mlade resno.«
– Aurora Gossé

O avtorjih/igralcih:
Aurora Gossé, rojena leta 1987, je študirala filmsko režijo na Norveškem. Njen diplomski film je bil nominiran za študentskega oskarja. Režirala je glasbene spote in priljubljeni nadaljevanji celovečernih filmov o Gašperju in Petri, ustvarja pa tudi TV-serije.

Izvirni naslov (leto): Najsrekjniot chovek na svetot (2022)
Režija: Teona Strugar Mitevska
Scenarij: Teona Strugar Mitevska, Elma Tataragic
Igrajo: Jelena Kordić Kuret, Adnan Omerović, Labina Mitevska…
Država: BiH, Hrvaška, Belgija, Danska, Slovenija
Distribucija v Sloveniji: Vertigo
Povezave: IMDB

Festivali/nagrade:
Benetke; Palm Springs (posebna omemba v sekciji Bridging the Borders); Göteborg; Sofia; Cleveland; Haifa; Toronto; Les Arcs (velika nagrada žirije v uradnem tekmovalnem programu, nagrada mladinske žirije); Festival slovenskega filma (vesna za najboljšo masko, kostumografijo in manjšinsko koprodukcijo); Liffe

O filmu:
Najnovejše delo makedonske filmske prevratnice Teone Strugar Mitevske pod komičnim površjem prizorišča hitrih zmenkov in z ironijo prežetim naslovom skriva pronicljivo, presunljivo študijo bosansko-hercegovske družbe, v kateri so tri desetletja pozneje posledice vojne veliko bolj prisotne, kot se zdi na prvi pogled. Film je navdihnila resnična izkušnja scenaristke Elme Tataragić, ki je na zmenku na slepo spoznala človeka iz svoje preteklosti.

Več o filmu:
Asja, štiridesetletna Sarajevčanka, se udeleži srečanja za samske v nekdaj uglednem jugoslovanskem hotelu. Dvorane so poimenovane po švicarskih mestih, toda smer, v katero se dogajanje razvije, je daleč od nevtralnosti. Asja spozna bankirja Zorana, a izkaže se, da se njuni poti nista križali povsem naključno …

Iz prve roke/komentar režiserja:
»Rodila sem se in odrasla v Jugoslaviji. Ko se je začela vojna v Bosni, sem imela sedemnajst let; bila sem leto starejša od Asje, protagonistke Najsrečnejšega človeka na svetu. Ta vojna je skupaj z razkrojem vsega, v kar smo verjeli, bila in ostaja ključni dogodek v mojem življenju; močno me je zaznamovala in je še vedno pomemben del tistega, kar sem postala. /…/ Kaj nas določa: etnična pripadnost, vera, spol? Kaj nas deli in kaj združuje? To je zgodba o negotovostih življenja, o naključnih srečanjih, ki združijo agresorja in žrtev, obujajo bolečo preteklost; to je zgodba o nemogočih vezeh, o ljubezni in absurdu. Film se začne kot humorna ekskurzija in se razvije v goro izkušenj. Naravni ritem je prvinski in tesno povezan z načinom, kako ljudje po izkušnji nasilja iščemo resnico. Film vidim kot simfonijo koreografiranih gibov, ki odpira plasti čustev in gledalca počasi zaziblje v nekaj podobnega vrtoglavici. Bistvena je tudi lokacija: hotel v slogu osemdesetih, ostanek nekdanjega jugoslovanskega arhitekturnega sloga, betonskega brutalizma ali modernizma. In ranjeno mesto Sarajevo, živa priča odprtih ran in preteklih bolečin. /…/ Najsrečnejši človek na svetu je zame nekakšna pesem, ki slavi najboljše vidike tistega, kar sta nekoč bila Jugoslavija in Sarajevo – najlepše mesto na svetu, ki ima tudi najlepše ljudi.«
– Teona Strugar Mitevska

Kritike:
»Sence preživetih travm, potlačeno sovraštvo, nacionalizmi in šovinizmi se plazijo po obrazih udeležencev, spoznavne igre s taktilnimi tehnikami sproščanja pa se sprevržejo v nekakšno skupinsko terapijo in nori valček sproženega družbenega eksperimenta. /…/ Mestoma ironično jedka, celo humorna, pa vendarle trpka drama Teone Strugar Mitevske je del umetniške katarze, ki od vojne naprej sistematično poteka skozi bosansko kinematografijo. Je psihološka slika patologije povojne družbe s premišljenimi skicami značajev, ki ima, bržkone zaradi medpandemičnih omejitev, intimno gledališko scenografijo (Vuk Mitevski) in koreografirano mizansceno ter zato tudi velik potencial, da postane odrska uprizoritev.«
– Tina Lešničar, Delo

»Nedavna zgodovina Sarajeva v intenzivni, ostro stilizirani drami /…/ poteka kot obred ljubezni in vojne – nevaren, ambivalenten ples dvorjenja. /…/ dramaturško močno in mojstrsko uprizorjeno delo, ki pritegne od začetka /…/ Glavna igralca sta hipnotična. Omerovićev Zoran, ki spominja na izmučeno dušo človeka s slike Egona Schieleja, deluje kot človek, ki ga razjeda od znotraj, medtem ko doživlja nekaj, kar je hkrati videti kot sojenje, izpoved in terapija. Jelena Kordić Kuret, ki osupljivo spominja na zvezdnico britanskega realizma šestdesetih let Carol White, pa svojo Asjo popelje skozi živahen niz čustvenih sprememb, od spogledovanja do omahovanja in upravičenega besa, pri čemer gledalce ohranja v negotovosti, kaj točno se dogaja v mislih in duši njenega lika.«
– Jonathan Romney, Screen Daily

»Najsrečnejši človek na svetu je zanimiv pogled na dolgotrajno travmo, hkrati pa s suhim, pretkanim smislom za humor odstira nerodnosti in posledično zmešnjavo zmenkov na slepo. /…/ Teona Strugar Mitevska pusti, da ti trenutki izbruhnejo v napetem kaosu, ki deluje kontrastno harmoniji in igrivemu razpoloženju.«
– Susanne Gottlieb, Cineuropa

»Kamera Virginie Saint-Martin ustvarja dodatno tesnobo s tesnimi bližnjimi posnetki in sunkovitimi premiki. Učinek še poudarita dva izjemna, ranljiva igralska nastopa, ki ju sredi razkritja ali prepira pogosto prekinejo pravila zmenkarjenja ali šaljenje sodelujočih. Trenutki lahkotnosti, ki pridejo in gredo, naredijo tiste najbolj silovite še toliko bolj silovite. /…/ Najsrečnejši človek na svetu je inteligentno napisan film z drznim in drugačnim konceptom, ki pokaže, kakšne posledice imajo lahko vojne travme.«
– Kristy Strouse, Film Inquiry

»/…/ filmi severnomakedonske režiserke so slogovno prepoznavni /…/ Zase pravi, da je stilizacija del njenega izražanja, ker prihaja iz sveta likovne umetnosti. /…/ V filmu je ta skoraj optimalni odmerek absurdne stilizacije v službi pretresljive dramske vsebine. To je tudi tisto, kar absurd kot umetniška oblika pravzaprav predstavlja: nekaj nadčloveškega, nadrealističnega in nečloveškega, nedoumljivega z logiko razuma, a zelo intenzivnega, pogosto psihično uničujočega.«
– Iva Sirotić, Istra24