Arhivi: Na programu

Izvirni naslov (leto): Crimes of the Future (2022)
Režija: David Cronenberg
Scenarij: David Cronenberg
Igrajo: Viggo Mortensen, Léa Seydoux, Kristen Stewart, Scott Speedman, Kristen Stewart…
Država: Kanada, Grčija
Distribucija v Sloveniji: Fivia
Povezave: IMDB

O filmu:
Zločini prihodnosti so futuristični film noir, s katerim se David Cronenberg vrača k svojim body horror koreninam, hkrati pa raziskuje teme umetnosti, tehnologije, evolucije in ekologije.

Več o filmu:
»Telo je realnost!« »Operacija je novi seks!« Medtem ko se človeška vrsta prilagaja sintetičnemu okolju, telo doživlja nove preobrazbe in mutacije. Slavni performer Saul Tenser s partnerico Caprice v avantgardnih predstavah postavlja na ogled metamorfozo lastnih organov…

Iz prve roke/komentar režiserja:
»Zločini prihodnosti so razmislek o človeški evoluciji. Natančneje: o načinih, na katere smo morali nad procesom prevzeti nadzor, saj smo ustvarili izjemno vplivna okolja, ki prej niso obstajala.
V Zločinih prihodnosti razvijam teme, ki sem se jih v preteklosti že dotaknil. Poznavalci bodo opazili reference na prizore iz mojih prejšnjih del. V pričujočem filmu nadaljujem svoje raziskovanje tehnologije v povezavi s človeškim telesom.
Tehnologija je vedno podaljšek človeškega telesa, tudi kadar se zdi, da je zelo mehanična in ne-človeška. Roka postane zmogljivejša s pomočjo palice ali kamna, ki ga vržemo. Toda navsezadnje je palica – ali kamen – le podaljšek neke sposobnosti, ki jo človeško telo že ima.
V tem kritičnem trenutku človeške zgodovine se porajajo številna vprašanja. Ali se lahko človeško telo razvije tako, da bo rešilo probleme, ki smo jih sami ustvarili? Ali lahko ustvari sistem za prebavljanje plastike in umetnih snovi – ne le kot del rešitve za podnebno krizo, temveč tudi za svojo rast, razcvet in preživetje?«
– David Cronenberg

Izvirni naslov (leto): Pacifiction (2022)
Režija: Albert Serra
Scenarij: Baptiste Pinteaux, Albert Serra
Igrajo: Benoît Magimel, Pahoa Mahagafanau, Marc Susini…
Država: Francija, Nemčija, Portugalska, Španija
Distribucija v Sloveniji: Fivia
Povezave: IMDB

O filmu:
Tahiti, Francoska Polinezija. Visoki komisar De Roller, možakar uglajenega vedenja in brezhibnih diplomatskih sposobnosti, elegantno krmari med vsemi družbenimi sloji. V nekem trenutku klepeta z admiralom francoske mornarice, ki se je pravkar izkrcal iz podmornice, že v naslednjem pa sestankuje z domačini, zaskrbljenimi zaradi domnevne obnovitve jedrskih poskusov…

Iz prve roke/komentar režiserja:
»Scenarij so navdihnili spomini Tarite Tériipaia, ki je bila deset let poročena z Marlonom Brandom. Spoznala sta se med snemanjem Upora na ladji Bounty (Mutiny on The Bounty, 1962), kjer je igrala eno glavnih vlog. V spominih govori o življenju z igralcem, pa tudi o svojem otroštvu. Izjemno zanimivi so se mi zdeli kontrasti, ki jih je opisala: med čistostjo svojega otroštva v Papeeteju in včasih toksično prisotnostjo Zahodnjakov; med tem nedotaknjenim rajem na Zemlji in prihodom hollywoodske snemalne ekipe. Razmerje med sanjsko podobo raja in stvarnostjo korupcije, pa tudi med resničnostjo in filmsko fikcijo, je bilo zame zelo navdihujoče. /…/ Snemati sodobni svet je nadvse vznemirljivo, vendar to počnem brez vsakršne ideologije, vnaprej oblikovanih idej ali želje po odpiranju kakršnega koli diskurza o obdobju. Zanimajo me le podobe. V tem primeru podobe paradiža, ob katerih se sprašujemo, ali gre za resnico ali zgolj privid; in ali niso morebitna obnovitev jedrskih poskusov, navzočnost francoskih inženirjev, korupcija in nepremičninske špekulacije v resnici prav nasprotje raja, nekakšno nadaljevanje kolonializma v 21. stoletju. /…/ Med snemanjem sem imel v mislih ameriške trilerje iz sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih, kot sta Morilci in priče (The Parallax View) Alana J. Pakule in Cutterjev obračun (Cutter’s Way) Ivana Passerja: filme o paranoji, koncu sanj, izgubi nadzora ali samopodobe.«
– Albert Serra

Kritike:
»Veličasten paranoidni triler. Mojstrovina.«
– Jacques Mandelbaum, Le Monde

»Hipnotična conradovska freska. Najboljši film leta. Naša zlata palma.«
– Théo Ribeton, Les Inrockuptibles

»Ta osupljivi film – veliki parnik, ki pluje po oceanu meglenih sanj; magma brbotajočih fikcij – je po krivici zapustil Cannes praznih rok, čeprav si je edini drznil podati se v neznano, v tisto območje med resničnostjo in fantazijo, ki bi ga Chris Marker imenoval ‘le dépays’.«
– Mathieu Macheret, Cahiers du Cinéma

»Prevzemajoč film na meji med političnim trilerjem in poetičnim esejem, s sijajnim Benoîtom Magimelom v glavni vlogi.«
– Benoit Basirico, Bande à part

»Pacifikcija ponudi navdušujoč nov filmski jezik in ustvari klasično, sočno apoftegmo, ki se bo zapisala v filmsko zgodovino; prepoznali jo boste, ko jo boste slišali.«
– Andréa Picard, Mednarodni filmski festival v Torontu

»Film teče počasi, gradi na izjemno skrbno koncipiranih podobah, prelepih eksterierih in megličastih interierih, mračnih, oniričnih prizorih zabav, še posebej končnega, kjer pleše general, in s tem ustvarja vtis vsesplošne negotovosti, ne le glede jedrskega poskusa, ampak glede celotne mreže tujcev, ki znova mečejo mrežo čez domačine; ti so spet plen brez možnosti pobega. Ta vrhunski film /…/ je morda res fikcija, a v času lahkotnega opletanja z atomsko bombo je čista realnost.«
– Delo

Izvirni naslov (leto): Revoir Paris (2022)
Režija: Alice Winocour
Scenarij: Alice Winocour, Marcia Romano, Alice Winocour
Igrajo: Virginie Efira, Benoît Magimel, Grégoire Colin, Maya Sansa, Amadou Mbow, Nastya Golubeva Carax…
Država: Francija
Distribucija v Sloveniji: Fivia
Povezave: IMDB

O filmu:
Tri mesece po terorističnem napadu v pariškem bistroju se Mia še vedno ni uspela vrniti v normalno življenje, usodnega večera pa se spominja le v drobcih. Odločena, da bo sestavila zaporedje dogodkov in morda spet našla pot do sreče, se vedno znova vrača na prizorišče streljanja …

Iz prve roke/komentar režiserja:
»Moj brat je bil 13. novembra v Bataclanu. Medtem ko se je skrival, sva del noči ostala v stiku prek SMS-sporočil. Film so navdihnili tako moji spomini na travmatični dogodek kot bratova izpoved v dneh po napadu. Na lastni koži sem izkusila, kako spomin razstavi in nato pogosto znova sestavi dogodke. /…/ V naslednjih tednih sem začela spremljati forume žrtev, ki so se združevale po območjih. Zelo ganljivo je bilo opazovati na stotine preživelih, kako skušajo najti drug drugega; najti predmete, izgubljene med napadi. Vsi so iskali informacije o ljudeh, s katerimi so preživeli usodne trenutke; s katerimi so izmenjali pogled, z njimi govorili, morda samo nekaj besed spodbude … Spoznala sem močno povezano skupino ljudi, ki so si skušali pomagati tako, da so se občasno skupaj vračali na prizorišče dogodka. Zelo se me je dotaknila misel, da si človek življenja ne more na novo zgraditi sam; da sta za to potrebna vsaj dva; da gre za stvar skupnosti. Zato sem hotela posneti ansambelski film z velikim številom likov iz različnih okolij. /…/ Psihiatri, s katerimi sem se srečala, so govorili o konceptu ‘diamanta v travmi’; o pozitivnih stvareh, ki se rodijo iz travmatičnega dogodka; o prijateljstvih in ljubezenskih zvezah – močnih vezeh, ki jih sicer ne bi bilo. Povedali so mi tudi o pojavu flashbacka ali motnje ‘neprostovoljnega ponavljajočega se spomina’. Ta se zelo razlikuje od zavestnega spomina in od klasičnega filmskega flashbacka: podoživljanje travmatične izkušnje namreč nenadoma in neprostovoljno prikliče miselne podobe, ki povsem preplavijo zavest /…/. Bolj kot sam napad so me zanimale posledice, ki jih pusti na preživelih. Žrtve nikoli nimajo celostnega pogleda na napad; vidijo le delce, utrinke, neurejene podobe – kot nekakšne črepinje razbitega ogledala. /…/ Ob srečanju s preživelimi me je presenetilo, kako so bili prav vsi odločeni, da bodo znova sestavili svoja življenja; da bodo spet našli srečo. V film sem želela ujeti to željo po okrevanju.«
– Alice Winocour

Kritike:
»Alice Winocour splete ganljivo zgodbo o krhkosti življenja in moči skupnosti.«
– Anne-Claire Cieutat, Bande à part

»To ni film o napadih 13. novembra, temveč svoboden in subjektiven priklic osebne travme, ki potrjuje velik talent tako režiserke /…/ kot igralcev /…/ vse do najmanjše vloge, saj gre za ansambelski film. Rezultat je delo o individualnem in kolektivnem spominu, o podobah in zvokih, ki si jih delimo, s tem pa tudi o filmu samem.«
– Ariane Allard, Positif

»Spomini na Pariz so detektivka, v kateri Mia, podobno kot lik Guya Pearcea v Mementu, preiskuje različne sledi in sestavlja razbite spomine, da bi se dokopala do resnice. Gre pa tudi za zgodbo o čustveni obnovi, ki prikazuje faze okrevanja po veliki katastrofi, z vsemi vzponi in padci, ki sodijo zraven.«
– Jordan Mintzer, The Hollywood Reporter

»Alice Winocour raziskuje meje spomina (individualnega in kolektivnega) z mešanico detektivskega trilerja, drame in psihološke groze.«
– Carlota Moseguí, Cinemanía

Izvirni naslov (leto): Baradaran-e Leila (2022)
Režija: Saeed Roustayi
Scenarij: Saeed Roustayi, Azad Jafarian
Igrajo: Saeed Poursamimi, Taraneh Alidoosti, Navid Mohammadzadeh…
Država: Iran
Distribucija v Sloveniji: Fivia
Povezave: IMDB

O filmu:
Štiridesetletna Leila je vse življenje posvetila skrbi za svoja starša in štiri brate. Družina se ves čas prepira in zaradi gospodarske krize utaplja v dolgovih. Medtem ko se njeni bratje le s težavo prebijajo iz meseca v mesec, Leila skuje načrt, kako bi jih rešila pred na videz neizogibno usodo …

Iz prve roke/komentar režiserja:
»Navdihnila me je resničnost: resnična zgodba neke velike družine. /…/ Zgodba se me dotakne le, če ima elemente tragedije. Če ni izrazito dramatična, me ne zanima; začutiti moram trpljenje likov. Prav to skušam razviti tudi v svojih scenarijih. V mojih filmih trpljenje običajno izvira iz dogodkov, ki sem jim bil priča v resničnem življenju in so v meni vzbudili odpor. Resničnost zaseje seme zgodbe, ki nato dobi romaneskno razsežnost.«
– Saeed Roustaee

Kritike:
»To je kot arthouse žajfnica v najboljšem možnem smislu; film, v katerem sta vsak kader in vsaka vrstica dialoga preračunana do popolnosti; s tiste vrste prepričljivo kompleksnim zapletom – polnim vedno novih razkritij, razporejenih kot majhna darilca –, ki gledalca drži v napetosti od prvega do zadnjega kadra. /…/ Pravi presežek filma je scenarij, vijugast in živahen nabor epskih pogovorov in paradoksalnih prepirov, prignanih do čustvene in pripovedne perfekcije. /…/ Film Leilini bratje je ostra kritika patriarhata in globoko zakoreninjene tradicije, ki pa hkrati skuša pojasniti, zakaj se ju ljudje slepo oklepajo kot nekakšnega eksistencialnega balzama. /…/ Izjemno!«
– David Jenkins, Little White Lies

»Saeed Roustaee prinaša veliko, razburljivo družinsko dramo v italijansko-ameriškem slogu, s silovitimi igralskimi nastopi, spektakularnim poročnim prizorom in pridihom Viscontijevega filma Rocco in njegovi bratje ter Coppolovega Botra. V jeznem in bolečem medsebojnem obtoževanju pa je celo nekaj Arthurja Millerja.«
– Peter Bradshaw, The Guardian

»Film, zgrajen na naravni in prepričljivi igri odličnih igralcev, podprti z natančnim občutkom za kadriranje, sijajnimi dialogi in velikopoteznostjo mizanscene (zlasti v osupljivem prizoru poroke v duhu Briana de Palme), je globoko ganljiv. V tem pogledu bo epilog Leilinih bratov ostal v spominu kot eden najbolj gracioznih in nepozabnih trenutkov /…/ festivala v Cannesu. In filma na splošno.«
– Olivier Bombarda, Bande à part

»Film v slogu obsežnega Zolajevega ali Dickensovega romana iz 19. stoletja, zgoščenega v triurno zgodbo, spremlja štiri brate in sestro, kako se trudijo obdržati glavo nad vodo v neusmiljeni iranski družbi, ki jo dušijo goljufije, razredni boj, klanski spori in gospodarstvo na robu katastrofe. /…/ To je velik film – tako v smislu obsega kot tega, kar skuša povedati o Iranu skozi zgodbo o neštetih težavah neke družine. Roustaee kot filmski ustvarjalec meri tako visoko in široko, da uspe kljub občasno zgrešenemu cilju najti čisto svoj presunljivi glas.«
– Jordan Mintzer, The Hollywood Reporter

»Scenarist in režiser Saeed Roustaee v vizualno in tematsko ambicioznem [filmu] izjemno samozavestno žonglira z resnico, lažmi, nasprotujočimi si motivacijami, posledicami mednarodnih sankcij in vnaprejšnjo izključenostjo iz kakršnegakoli družbenega napredka. Film /…/ je zahvaljujoč odličnim igralskim nastopom in vse bolj tveganim situacijam, v katere se zapletajo liki, izjemno razburljiv. /…/ Ta pretanjeni, prepričljivi čustveni tour de force se ne zdi tako dolg, kot je njegov čas trajanja.«
– Lisa Nesselson, Screen Daily

»Čeprav imajo v Iranu tradicijo socialnih filmov, je pričujoči prežet s posebnim besom, ki ga odmakne od dolorizma in ustvari drugačno, bolj premeteno pripoved, v kateri posameznikov boj za obstanek, panično junaštvo preživetja /…/, trči ob igrice moči, ponižujoče nagrade ter obljube o dobičku, ki se takoj po izplačilu spremeni v novo vrsto dolga …«
– Didier Péron, Libération

»Prava zvezda filma Leilini bratje je kompleksen scenarij, ki prekipeva od človečnosti, globine in humorja ter ustvari pristno čustven portret nepopolne družine /…/.«
– Jihane Bousfiha, The Playlist

»Režiser gradi prizore z živahno dokumentarno energijo in se vztrajno izogiba melodramatičnim tropom, četudi bi ti morda pripomogli k bolj privlačni, manj zapleteni ali preprosto lažje prebavljivi pripovedi.«
– Peter Debruge, Variety