KAMERAT, edini festival delavskega filma v Sloveniji in širši regiji, bo
letos tretje leto zapored obeležil petdnevno gladovno stavko zasavskih
rudarjev 3. julija 1934, s katero so si delavci tedaj izborili boljše
razmere za delo – in življenje.
Beseda ‘kamerat’, kot so si včasih govorili knapi, ne pomeni le
sodelavca, ampak precej več. Pomeni tovarištvo, solidarnost in
nenazadnje organiziranje za skupne cilje. To so vrednote, ki so zlasti v
današnjem času potisnjene na rob.
Letos med 29. junijem in 2. julijem 2023 s projekcijami več kot 20
filmov v dopoldanskih in večernih terminih, s pogovori s filmskimi
ustvarjalkami in ustvarjalci, delavkami in delavci, sindikalistkami in
sindikalisti ter s Srbijo kot državo V fokusu.
KAMERAT je morda res star šele tri leta, a stoji na ramah stoletij
delavskega boja ter gradi na skupnem sanjanju in uresničevanju sanj
generacij o pravičnejši prihodnosti za vse.
Festivalska novost, ki si jo želimo izpeljati je pred festivalsko
gostovanje v mestih , ki so prav tako bile v preteklosti zaznamovane z
delavstvom in industrijo ter grajenje mreže solidarnosti in tovarištva.
Gostovanja po mestih smo simbolično poimenovali KAMERATI KAMERATA.
Vabimo vas k ustvarjanju skupnih filmskih trenutkov in širjenju
horizontov vseh delavk in delavcev.
Kino Trbovlje se pridružuje festivalu Kamerat z brezplačno projekcijo komične drame Mleko.
Izvirni naslov (leto): The County / Héraðið (2019)
Režija: Grímur Hákonarson
Scenarij: Grímur Hákonarson
Igrajo: Arndís Hrönn Egilsdóttir, Sveinn Ólafur Gunnarsson, Sigurður Sigurjónsson, Hinrik Ólafsson, Hannes Óli Ágústsson, Edda Björg Eyjólfsdóttir…
Država: Islandija, Danska, Nemčija, Francija
Distribucija v Sloveniji: Demiurg
Povezave: IMDB
O filmu:
V odmaknjeni islandski vasi se Inga in njen mož preživljata s pridelavo mleka. Ko po moževi nenadni smrti Inga prevzame vodenje globoko zadolžene kmetije, kmalu na lastni koži izkusi, kako daleč sežejo lovke skorumpirane lokalne zadruge. Odloči se, da se bo uprla in svoji skupnosti vrnila neodvisnost.
Iz prve roke/komentar režiserja:
»Film Ovna je pripovedoval o dveh odtujenih bratih. To je bila zgodba o družini, Mleko pa govori bolj o družbi. Prikazuje politično realnost zelo specifične regije skozi zgodbo o Inge, ženski, ki je izgubila moža in ki med doživljanjem vseh stopenj žalovanja sklene, da se bo uprla pokvarjenemu podjetju, ki izkorišča njo in vso skupnost. Na severozahodu Islandije je območje z imenom Skagafjörður. Tam imajo edino zadrugo v državi. Nastala je kot del gibanja, ki se je pojavilo v devetnajstem stoletju. Vse podobne iniciative so v devetdesetih letih prejšnjega stoletja bankrotirale, le tej je nekako uspelo preživeti. V lasti ima vse, celo lokalni časopis. Malo spominja na vse zaprte družbe, na primer na Sovjetsko zvezo. V svojem trdnem prijemu drži prav vse, kot nekakšna gromozanska hobotnica. A moj film govori tudi o islandski družbi na splošno. Zaradi svoje majhnosti smo nagnjeni k monopolizmu. Vse ima v rokah peščica ljudi, ostali pa so izkoriščani. /…/ Posneti sem hotel film o posamezniku, ki se odloči spremeniti družbo. /…/ Zanima me, kako se spreminja islandsko podeželje. /…/ Tradicionalno kmetijstvo je ogroženo in bogataši iz mesta prihajajo na podeželje na počitnice. To je pravzaprav glavna tema mojih filmov: stare islandske vrednote proti kapitalizmu in moderni družbi. /…/ Islandsko agrikulturo obvladujejo moški. A v zadnjem času ženske vse bolj stopajo v ospredje in prevzemajo vodenje kmetij. Nekateri moški to še vedno težko sprejemajo. To je druga plast zgodbe: ženska, ki išče svoj prostor v zelo moški družbi.«
Grímur Hákonarson
O avtorjih/igralcih:
Grímur Hákonarson (rojen leta 1977 na Islandiji) je leta 2004 diplomiral na praški akademiji FAMU. Pozornost je vzbudil že z diplomskim filmom Slavek the Shit: z njim se je leta 2005 uvrstil v sklop Cinéfondation na filmskem festivalu v Cannesu, drugod pa je osvojil še dvanajst festivalskih nagrad. Njegov naslednji film Bræðrabylta je leta 2007 doživel premiero na festivalu v Locarnu, na festivalih po svetu pobral kar petindvajset nagrad in velja za enega najuspešnejših islandskih kratkometražcev. Leta 2010 je posnel celovečerni prvenec Kraljestvo senc (Sumarlandið, 2010), pet let kasneje pa komično dramo Ovna (Hrútar), zgodbo o dveh odtujenih bratih, ki mu je poleg številnih drugih priznanj prinesla nagrado za najboljši film v canski sekciji Posebni pogled in glavno nagrado vodomec na ljubljanskem Liffu.
Kritike:
»Hákonarsonov film je mogočna zgodba o uporu, postavljena v zaprto družbo, ki deluje kot metafora za vse zatirane skupnosti. Vsebuje tudi inherentno kritiko korupcije, kapitalizma in monopola. Film je tako učinkovit, ker ni poln nepotrebnih govorov, žolčnih kritik ali kakršnih koli očitnih namigov. Čeprav obravnava specifične probleme podeželske Islandije, zlahka cenimo njegovo univerzalnost – zgodba bi se namreč lahko dogajala v kateremkoli odmaknjenem, konservativnem delu sveta, kjer je prava moč v rokah peščice vplivnih posameznikov.«
Davide Abbatescianni, Cineuropa
»Grímur Hákonarson nadaljuje z raziskovanjem spreminjanja islandskega podeželja ter vpliva neoliberalizma na tradicionalno kulturo vase zaprte dežele, kakršna je Islandija. /…/ Gre morda za islandskega križanca med Erin Brockovich in Firmo? /…/ Razlika je predvsem v vrsti prikazanega junaka: namesto individualnega tipa (‘en sam človek, ki rešuje deželo’), značilnega za severnoameriški sistem, imamo tu kolektivni model junaka (‘v slogi je moč’), ki korenini bolj v evropski kulturi. /…/ Gre za nekakšno idejo demokracije, razumljeno bolj v smislu dolžnosti kot pravice.«
Nicolas Azalbert, Cahiers du Cinéma
»Mleko tako kot režiserjev prejšnji film Ovna raziskuje globoko zakoreninjeno podeželsko kulturo, tesno povezano z islandskim narodnim duhom, ter brani tradicionalne islandske vrednote pred izkoriščevalskim kapitalizmom. Film /…/ je poln bojevite ženske energije ter posejan z navdihujočimi ‘pokaži jim, punca’ komičnimi trenutki. /…/ Hákonarson, ki spet razkrije ostro oko za podrobnosti, naturalistično upodobi težaško delo na kmetiji, preprosto življenje osamljenih protagonistov in njihovo ljubezen do domačih živali.«
Alissa Simon, Variety
»Hákonarson tako kot v Ovnih razkriva, kako so težke okoliščine, s katerimi se soočajo podeželski Islandci, zaplodile konservativnost in fevdalni status quo, ki mu nekateri ostajajo zvesti, čeprav ogroža njihovo preživetje. Film, ki ga poganja surova in ganljiva igra Arndís Hrönn Egilsdóttir (ponaša se tudi s sijajnim nastopom zvezde Ovnov Sigurðurja Sigurjónssona v vlogi hinavskega in arogantnega direktorja zadruge) in ki ga je subtilno zrežiral Hákonarson, eden najboljših režiserjev regije, spretno prikaže, kako lahko skrbno negovani islandski mit o enakopravnosti nekatere najbolj trdožive in neodvisne državljane preslepi, da pristanejo na vlogo izkoriščancev.«
Steve Gravestock, Mednarodni filmski festival v Torontu
