Arhivi: Na programu

Izvirni naslov (leto): As bestas (2022)
Režija: Rodrigo Sorogoyen
Scenarij: Rodrigo Sorogoyen, Isabel Peña
Igrajo: Denis Menochet, Marina Foïs, Luis Zahera, Diego Anido, Marie Colomb…
Država: Španija/Francija
Distribucija v Sloveniji: Demiurg
Povezave: IMDB

Festivali/nagrade:
Cannes; San Sebastián (nagrada občinstva za najboljši evropski film); Chicago (nagrada za najboljši igralski ansambel); Tokio (grand prix, nagrada za najboljšo režijo, nagrada za najboljšega igralca); Haifa (posebna omemba); Antalya (nagrada za najboljšo igralko): Sitges; Valladolid; Liffe; Solun

O filmu:
Mojstrska mešanica podeželskega trilerja in psihološke drame, prežeta z dih jemajočim suspenzom in pretečim vzdušjem, je enemu vodilnih španskih režiserjev prinesla nagrado občinstva na festivalu v San Sebastiánu.

Več o filmu:
Antoine in Olga sta francoska zakonca, ki sta že pred leti našla svoj novi dom v odmaknjeni galicijski vasici. Tam živita mirno življenje, pridelujeta ekološko zelenjavo in obnavljata zapuščene hiše. A njuno nasprotovanje gradnji vetrne elektrarne zaostri odnos s sosedi, zlasti z bratoma Xanom in Lorenzom, ki v vasi živita že od rojstva …

Iz prve roke/komentar režiserja:
»Pri pravici se mi zdi zanimivo, da ni nesporna, ampak relativna. Odvisno od zornega kota, iz katerega pripovedujemo zgodbo, lahko nekdo verjame, da je pravično eno, lahko pa je prepričan v ravno nasprotno. S soscenaristko Isabel Peña gledalca (in s tem tudi sebe) rada postaviva v čevlje nekoga drugega, v najbolj nepričakovano situacijo. Ko ustvarjava like, se prisiliva, da jih razumeva.
Razpadajoča vas /…/, katere prebivalci so nezaupljivi do tujcev. Brata, jezna na svet. Njuna realnost proti realnosti tujcev. Domovina kot ozemlje spora. Soočenje v smislu ‘jaz sem tu doma, ti pa ne’ … Najprej sva morala razumeti, zakaj Antoine in Olga tvegata vse, da bi v tem kraju uresničila svoj projekt. Vendar to nista bila edina lika, ki ju je bilo treba razumeti. Med pisanjem sta naju močno zanimala tudi antagonista, brata Anta, ki v vasi živita že od rojstva. Ne da bi ju skušala opravičevati, sva razumela njuno stisko, njuno sovraštvo, pa tudi strah. Prizori, v katerih se aloitadorji povzpnejo na konja, se z njim borijo, ga onesposobijo, nato pa mu odrežejo grivo, spominjajo na koreografijo, lepo in hkrati nasilno, v kateri se človek in žival neusmiljeno spopadeta, dokler eden od njiju ne zmaga. Iz kaosa nastane red, potem pa spet vse od začetka, z drugim konjem. To se nama je zdela čudovita metafora za uvod v film.«
– Rodrigo Sorogoyen

Kritike:
»Sorogoyenova kamera je čisti film, z njo zna pripovedovati izjemne zgodbe, privlačno in verodostojno ujeti številne občutke, ustvariti vzdušje in hipnotizirati gledalca. Ta vizualna moč preveva tudi njegov najnovejši film Zveri. In nas vpelje v težko, mračno, kompleksno zgodbo, polno odtenkov; na začetku grozečo, v nadaljevanju uničujočo, v razpletu presenetljivo.«
– Carlos Boyero, El País

»Eden najmočnejših filmov, kar sem jih videla v letošnjem letu.«
– Catherine Deneuve

»Poleg učinkovitega poigravanja s kodi trilerja se film na novo izumlja v osupljivih transžanrskih piruetah /…/. Delo se giblje na hibridnem področju med trilerjem in minimalistično dramo ter prinaša trenutke izjemne lepote, kadar se Sorogoyen osredotoča na medsebojno naklonjenost francoskega para /…/. A to občutljivo ravnovesje porušijo zapleti, ki jih ne smemo razkriti; takrat vajeti zgodbe prevzame psihodrama v svoji najbolj eksplozivni različici. Film je morda videti bolje, če ga gledamo kot pridušeni triler in ne kot visoko dramo, a privlačnost Sorogoyenovega novega dela je brez dvoma v občutljivem ravnovesju med obema registroma.«
– Manu Yáñez, Fotogramas

»Zveri so psihološki triler, a tudi tiha drama. Francoski film, vendar tudi španski. Zgodba o maščevanju, ki hkrati govori o upanju. Kruta podeželska tragedija globoke in črne Španije, ki pa se ne odpove razsvetljenemu glasu pravičnega, zaželenega, pravilnega, naprednega … francoskega, recimo. To je film o moških, toda iz ženske perspektive. Je pa nekaj, kar ta film zagotovo ni: pastoralna elegija. Z drugimi besedami: v Zvereh je ravno toliko adrenalinskega Sorogoyena iz filma Que dios nos perdone kot tistega resnega in globokega iz drame Madre. /…/ Film veličastno naravo spremeni v prizorišče klasične tragedije s pridihom fordovskega vesterna, pri čemer vsako gesto prežame z intimno možnostjo odrešitve, ob tem pa ves čas ohranja napetost – dokler v točno določenem trenutku, ob zori, kot na sliki Casparja Davida Friedricha, ne umre kozji pastir. Osupljivo. Ne zamudite.«
– Luis Martínez, El Mundo

»Rodrigo Sorogoyen, trenutno vodilni španski filmski ustvarjalec, prinaša zadušljivo delo. Spust v pekel v prelepem in surovem okolju. Srh vzbujajoč spopad moči v Galiciji, katerega podob ne boste zlahka pozabili. /…/ Režiser v tandemu z zvesto soscenaristko Isabel Peña vleče zgodbo kot nit na tesno naviti klobčič ter navdušuje z občutkom za vzdušje in suspenz. Naj bo nevarnost v prizoru resnična ali zgolj nekje v zraku, film gledalca očara in ga drži v stalni napetosti, vse dokler človeška narava ne razkrije najslabših instinktov, ki se skrivajo v senci soseščine.«
– Olivier Pélisson, Bande à part

»Sorogoyen, vzgojen na mleku ameriškega filma sedemdesetih let /…/, pripelje tlečo grozo do vrhunca v vznemirjujoči kader-sekvenci, postavljeni v bar, spominjajoč na saloon (čisti vestern: vse je tam, vključno s tujcem, ki je prišel porušit ustaljeni red). Predvsem pa film prežame z resnično človeško dimenzijo: telesa, poškodovana od dela, dokazi o ljubezni para, sosedova rojstnodnevna zabava … Vendar to še zdaleč niso edini aduti tega družbenega trilerja, ki brez opozorila prevzame Olgin zorni kot. Če bi morala med filmi, ki so jih letos prikazali v Cannesu, izbrati le peščico, bi bil pričujoči zagotovo eden izmed njih.«
– Sophie Grassin, L’Obs

»Eden najzanimivejših filmskih ustvarjalcev svoje generacije /…/ z živčno režijo ter surovo in mračno zgodbo ustvari napeto črno pravljico o ksenofobiji in razrednem boju /…/; film, ki je v enaki meri intimna družbena drama in ruralni triler.«
– Olivier Delcroix, Le Figaro

»Rodrigo Sorogoyen v svojem najnovejšem in sijajnem filmu znova naslika brezupen portret človeške eksistence s pomočjo filmskih in žanrskih kodov. Če je šlo prej za triler, detektivko in dramo /…/, se tokrat z vnetim poznavalstvom in silovitim slogom odloči za vestern. Zveri so namreč vestern na enak način, kot so to bili – v angleški različici žanra – veliki (in zelo nerazumljeni) Slamnati psi (Straw Dogs) Sama Peckinpaha ali zgodnejši, mojstrski Slab dan v Black Rocku (Bad Day at Black Rock) Johna Sturgesa.«
– Fausto Fernández, Fotogramas

Izvirni naslov (leto): Mon chat et moi, la grande aventure de Rroû / A Cat’s Life (2023)
Režija: Guillaume Maidatchevsky
Scenarij: Maurice Genevoix, Guillaume Maidatchevsky, Michaël Souhaité
Igrajo: Capucine Sainson-Fabresse, Corinne Masiero, Lucie Laurent, Nicolas Umbdenstock, Juliette Gillis…
Država: Francija
Distribucija v Sloveniji: Fivia
Povezave: IMDB

O filmu:
Ru je živahen in radoveden maček, ki odkriva življenje na strehah Pariza. Njegova usoda se spremeni, ko ga posvoji desetletna Clémence, ki ga odpelje v kočo v osrčju gora. Tako se začne izjemna pustolovščina Clémence in Ruja, ki bosta skupaj rasla, srečala skrivnostno Madeleine in doživela čudovito zgodbo, ki ju bo za vedno spremenila.

Iz prve roke/komentar režiserja:
Film je posnet po knjigi Mauricea Genevoixa, ki je izšla leta 1931. Kako je prišla v vaše roke?
Eden od scenaristov, Stéphane Millière, je pred kakšnimi desetimi leti odkupil pravice za knjigo. Kontaktiral me je potem, ko si je v kinu ogledal moj prvi celovečerec Kraljestvo severnega jelenčka. Knjiga se mi je zdela še posebej zapleten izziv, ker posreduje zelo univerzalne vrednote, hkrati pa smo jo morali posodobiti za mlado občinstvo 21. stoletja in mu omogočiti, da se identificira z liki. Iz knjige smo ohranili predvsem perspektivo živali in njeno dojemanje narave. Z mačkom je to še toliko bolj zanimivo, ker se ga ne da »disciplinirati« tako hitro kot psa. Maček živi med dvema svetovoma, domačim in zunanjim, ima svojo neukrotljivo plat, svojo voljo.

Ste se na začetku projekta bali »sindroma ljubke živalce«?
Že od začetka sem vedel, da nočem posneti banalnega filma. Prav zato sem hotel ohraniti krutost, ki jo najdemo v knjigi, kjer je na primer zelo natančno opisano, kako maček ubije rovko. Mačka sem hotel prikazati takšnega, kot je. Včasih je ljubek, a je tudi lovec, plenilec, ki se zna igrati s svojim plenom. Vendarle gre za žival, ki zjutraj na vrtu ubije ptico, zvečer pa prede na vašem kavču. Želel sem, da otroci spoznajo, da ima maček svojo svobodo in da se sam odloča, ali jo bo izkoristil ali ne.

Vajeni ste snemati v spektakularnih okoljih, Kraljestvo severnega jelenčka je bilo na primer posneto na Laponskem. Tokrat ste snemali v urbanem okolju in v francoskih gozdovih. Vam je bila ta bolj »vsakdanja« dimenzija izziv?
Okolje, v katerem živimo vsak dan, je težje polepšati. Potem sta tu še ločitev staršev in izginotje živali, ki sta mnogim izmed nas znani situaciji. Bistveno se mi je zdelo, da ne smem nikoli pozabiti, kaj hočem povedati. Spraševal sem se, kako lahko Ru otrokom pomaga odrasti.

Je zato ločitev ena od tem filma?
Jaz in moj muc Ru je poučna zgodba o tem, kako se dve bitji izoblikujeta. Kaže, kako lahko pri ločitvi otroku pomaga nekdo tretji, v tem primeru maček. Res verjamem, da lahko žival človeku prinese mir. Hkrati pa deklica spozna, da maček odrašča hitreje od nje, da postaja odrasel in sprejema svoje odločitve.

O avtorjih/igralcih:
Guillaume Maidacthevsky je francoski režiser in specialist za živali, ki je delal tako za neodvisne produkcije kot za velike francoske in mednarodne televizijske kanale, kot so National Geographic, BBC, Discovery, ZDF, Sky … Študij biologije ga je postopoma usmeril v snemanje filmov z ekološkim pomenom. Največkrat piše in režira zgodbe, povezane z naravo in varovanjem okolja. Ljudi rad spodbuja k sanjarjenju in pripovedovanju zgodb, živali pa snema, kot bi snemal igralce, na višini njihovih oči, saj se tam skrivajo čustva. Ni pomembno, kateri vrsti pripadamo, zanj ima vsaka žival svojo osebnost, s svojimi filmi pa skuša pripovedovati univerzalne zgodbe.

Izvirni naslov (leto): La nuit du 12 (2022)
Režija: Dominik Moll
Scenarij: Pauline Guéna, Gilles Marchand, Dominik Moll
Igrajo: Bastien Bouillon, Bouli Lanners, Théo Cholbi, Lula Cotton – Frapier…
Država: Belgija, Francija
Distribucija v Sloveniji: Fivia
Povezave: IMDB

O filmu:
Vsak policijski preiskovalec prej ali slej naleti na primer, ki ga ne neha preganjati. Za Yohana je to Clarin umor … Dvanajstega ponoči je svojevrsten detektivski triler, v katerem se zrcalijo razklana sodobna družba ter skrhani odnosi med moškimi in ženskami. Film je slavil na letošnji podelitvi cezarjev, kjer je osvojil kar šest nagrad, tudi za najboljši celovečerec.

Iz prve roke/komentar režiserja:
»Navdihnila me je knjiga 18.3, Une année à la PJ, ki jo je napisala Pauline Guéna. /…/ V knjigi piše, da vsak preiskovalec nekega dne naleti na zločin, ki se ga dotakne bolj kot drugi, ki se iz skrivnostnega razloga zarije vanj kot trska in mu ne da več miru. Zdelo se mi je, da ne gre le za iskanje imen storilcev; da bi film lahko pripovedoval o obsedenosti in vse večji zbeganosti predanega preiskovalca, ki se sooča z nerešenim zločinom. /…/ S [soscenaristom] Gillesom Marchandom sva že od začetka čutila, da je v nerešenih primerih nekaj edinstvenega in privlačnega. Gilles je ravno končal s snemanjem dokumentarne serije za Netflix o primeru Grégory, zato je vedel, da nam lahko nepoznavanje resnice pomaga zastavljati globlja, bolj zanimiva vprašanja. Kadar film govori o zločinu, se pogosto zgodi, da režiser gledalcu najprej pove: ‘Tu je umor’, na koncu pa: ‘Tu je morilec’ – in to je vse, brez dodatnih vprašanj. Sam tega nisem želel. Pri zgodbi me je prevzela prav njena skrivnostnost, pa tudi dejstvo, da bližje ko gledaš, bolj se skrivnost poglablja. Kadar ne poznamo imena storilca, opazimo več; bolj se približamo preiskovalcem, medtem ko zaslišujejo in tavajo v temi; čutimo njihove dvome in naraščajočo frustracijo. Skrivnost veliko bolj razkriva delovanje institucij in človeka, kot bi ju lahko razrešitev primera. /…/ Ogromno novic obravnava primere nasilja moških nad ženskami. /…/ Kriminalisti, ki se morajo boriti proti temu nasilju, so skoraj izključno moški. /…/ O čem razmišljajo ti možje, medtem ko preiskujejo kazniva dejanja, storjena nad ženskami, ki bi lahko bile njihove hčere, partnerice, prijateljice, sestre? Kako gledajo na osumljence? In kako na žrtve? Kakšne občutke vse to vzbuja v njih? Gledalca smo želeli spodbuditi k postavljanju takšnih vprašanj.«
– Dominik Moll

Kritike:
»Dominik Moll se podpisuje pod najboljši francoski film leta.«
– Etienne Sorin, Le Figaro

»Razmišljujoča, vijugasta preiskovalna drama v slogu filmov, kot sta Zodiak [Davida Fincherja] in Nepozabni umori [Bong Joon-hoja], čeprav v bolj intimnem obsegu. /…/ Napeti in pretresljivi triler je eno režiserjevih močnejših del; film, ki se s pomočjo žanrske šablone poglobi v vprašanja nasilja, spola in delovanja policije v sodobni Franciji.«
– Jordan Mintzer, The Hollywood Reporter

»Zaradi preciznosti pripovedi lahko Dvanajstega ponoči postavimo ob bok filmu L.627 Bertranda Taverniera, zgledu tiste vrste realističnih kriminalk, ki prikazujejo vsakdanje delo policije, daleč od mitologije, kakršni smo v filmih pogosto priča.«
– Jean-Dominique Nuttens, Positif

»Dominik Moll ustvari Zodiak v francoskem slogu, izjemno učinkovito in vrhunsko odigrano ansambelsko policijsko preiskavo, v kateri psihologije likov razkrivajo razdvojeno družbo.«
– Fabien Lemercier, Cineuropa